1. Uvod
O zgodovini in obetih na področju superjam, globljih od 2000 metrov, je tekla beseda v prejšnjem poročilu, Boj-Bulok 2022 in 2023. Na splošno se položaj na Seznamu najglobljih jam na svetu od konca leta 2023 do začetka leta 2025 ni dosti spremenil. Iste jame zasedajo prvih 20 mest, abhazijske jame so še vedno na mestih od 1 do 4. Prišlo pa je do treh sprememb. Dva para sta zamenjala svoji mesti - natančnejše meritve nadmorske višine končnega sifona v Jami Verëvkina so zmanjšale njeno globino na 2209 metrov, obenem pa so nove meritve, ki jih je naredila odprava avgusta 2024 pod vodstvom Genadija Samohina, povečala globino jame Krubera-Voronja na 2224 metrov. Tako sta jami zamenjali svoji mesti na vrhu seznama. Do druge spremembe je prišlo pri paru Lamprechtsofen-Gouffre Mirolda. Povečana globina druge jame jo je pomaknila mesto višje leta 2023 le za nekaj časa, Lamprechtsofen je zdaj spet na petem mestu, Gouffre Mirolda pa na šestem. Tretja sprememba je globina jame Cheve, o kateri več v nadaljevanju.
Dve najbolj obetavni dodatni kandidatki za razred pod 2000, na mestih 11 in 12, ostajata jama Cheve v Mehiki in Boj-Bulok v Uzbekistanu. V jami Cheve je leta 2024 končno prišlo do preboja, ki so si ga že dolgo tako želeli. Poročila Billa Stona (iz skupine United States Deep Caving Team) so zadnje čase zamujala leto ali raje še kaj več in poročilo spomladanske odprave iz leta 2024 bo, upajmo, objavljeno enkrat kasneje v letu 2025. Je pa član odprave, Reilly Blackwell, o tem poročal julija 2024, na konvenciji NSS 2024. Iz še neimenovane jame, ki se nahaja na pol poti med vhodom v Cheve in povezanim izvirom v kanjonu Santo Domingo, je odpravi uspelo priti do zadnjega Bivaka (7) v Cheveju. Čas dostopa s površja do Bivaka 7 je po novem skrajšan s 6 dni na 6 ur. Razdalja od končnega sifona ali bolje rečeno vodonosnika do izvira v zračni črti pa ostaja velikanska, prek 10 kilometrov. Dolžina jame je narasla s 26 km leta 2017 na več kot 87 km leta 2024, kar ustrezno oteži obvladovanje jame. Dobra novica, gledano s perspektive raziskovalcev Boj-Buloka, pa je tretja sprememba v seznamu najglobljih jam. Konec januarja 2025 so globino jame Cheve nekoliko popravili, navzdol, s 1536 na 1529 metrov. Tako sta globini Boj-Buloka (1517 metrov) in Cheveja zdaj, aprila 2025, le še 12 metrov narazen, namesto prejšnjih 19. Problemi pri Boj-Buloku so gotovo manjši, vendar še vedno veliki. Potrpežljivost in vzdržljivost ostajata prej ko slej recept za uspeh.
Proti koncu leta 2023 je naslednja odprava v Boj-Bulok visela na nitki. Odprava v to jamo leta 2019 je imela zelo obetaven zaključek, razdalja med obema jamama, med na široko odprtim rovom na dnu jame Višnjevskega na vrhu gore (rov je šel v smeri Boj-Buloka), kjer so morali jamarji obrniti - zmanjkalo je vrvi in časa, je bila le še 200 metrov. Odprava leta 2020 je bila odpovedana zaradi pandemije COVID-19, odprave v letih 2021, 2022 in 2023 pa so bile vse posvečene povezavi obeh jam. Pričakovanja, ne le jamarske javnosti, so bila visoka, in vsako leto večja. Odprava 2021 je prišla do končnega sifona v jami Višnjevskega, v rovu, ki je diagonalno zaobšel Boj-Bulok, pod njegovim najbližjim delom. Leta 2022 se odpravi (20 udeležencev) ni posrečil kakšen oprijemljiv dosežek, kar se tiče razdalje med obema jamama, odpravi leta 2023 (33 udeležencev) pa je kljub več kot kilometru novo odkritih rovov pretila enaka usoda. Na zadnji dan odprave sta najbolj drzna in sposobna udeleženca, Ženja Sakulin in Vanja Ivanov, po 900 metrih novega rova v Boj-Buloku dosegla točko le malo nad prejšnjo najvišjo točko v jami, doseženo leta 2021. Rov se je razcepil na dva dela, desnega, veliko preozkega za napredovanje, kamor je šel ves prepih, in levega, ki se je nadaljeval navzgor, brez vsake sapice, in je bil komaj prehoden. Šla sta naprej in po dveh urah zelo mučnega plazenja po ožinah prišla najdlje, do koder se je še dalo. Z višinomerom sta določila njegovo nadmorsko višino, 3006 metrov, 359 metrov nad vhodom. Nova jamska amplituda (višinska razlika med najvišjo in najnižjo točko v jami), t.j. globina, je bila 1517 metrov, 87 metrov več kot 1430 metrov iz leta 2021. Rešila sta dan in odpravo. Problem povezave obeh jam, ki bi pomenila skupno globino 2033 metrov, je pa seveda ostal. Vsi, tudi najbolj obupni napori niso obrodili sadov. Ropot ob vrtanju v skalo na dveh najbližjih točkah v obeh jamah se jasno slišal, na obeh straneh, to je bilo pa tudi vse.
Jama je izgubila čarobno privlačnost. Dolgoletna ekipa ASU (Uralske jamarske zveze) za v Boj-Bulok, najboljši jamarji, kar se jih je dalo zbrati, so imeli jame dovolj. Ne bi se šli več.
Nazadnje sta odpravo v okviru ASU organizirala regionalna podružnica Ruske zveze speleologov (RSS) iz Čeljabinsk in Ekaterinburški jamarski klub (SGS) ob pomoči Zveze prostovoljnih jamarskih reševalcev. Vskočila je nova generacija, Vadim Loginov in Vasilij Samsonov sta ponudila vodstvo odprave Aleksandru Kuznecovu iz Jamarskega kluba Snežinska in ta je povabilo sprejel. Nekaj kasneje se mu je pri organizaciji in vodenju odprave pridružil še Aleksej Serëgin iz Čeljabinska, ki ima več izkušenj s Čulbairjem (pred 2022), tako z jamo Boj-Bulok kot jamo Višnjevskega.
Glavna naloga odprave je bila nadaljevanje raziskovanja Boj-Buloka proti steni grebena Čulbair, da bi povečali amplitudo jame. Sredi junija 2024 je bilo že znano, da bo odprava 11-članska: 5 jamarjev z Urala, po eden iz Sankt Peterburga in Moskve, skupaj s tremi gosti iz Poljske in enim iz Češke. Čeprav je bila majhna, je odprava naredila veliko - vzpostavila je most za nadaljevanje velikega dela na najbolj vroči jamarski točki v Srednji Aziji.
Slika 1: (Ne)sodni dan Ivana
Najgerja, 2018, drevesna bula belega gabra s kovinskimi zrcali, 37 x 34 x 25 cm.
V zgodovini raziskovanja Boj-Buloka so k uspehu ruskih odprav pogosto veliko prispevali vrhunski jamarji iz zahodnih držav, na primer iz Anglije, Italije ali Francije. V odpravi leta 2021 je bilo na primer 7 jamarjev iz drugih držav, iz Švice, Francije, Slovenije in Uzbekistana. Vsega obžalovanja vredni dogodki po februarju 2022 so osupnili svet in privedli do največjega razkola med Rusijo in večino evropskih držav. Organizirati mednarodno odpravo v takih razmerah si je bilo težko zamisliti. Odprava 2022 je bila povsem ruska, leta 2023 je bila tuja udeležba simbolična. Leta 2024 je bila odprava zelo majhna, le 7 udeležencev je bilo iz Rusije. Rešili so jo trije Poljaki in en Čeh, zelo pa jo je popestrilo 9 obiskovalcev, iz Hrvaške, Uzbekistana, Avstrije in Slovenije, toliko jih še nikoli ni bilo. Bili smo jamarji, ki zaradi zgoraj omenjenih razlogov nismo mogli biti udeleženci odprave, a smo bili kljub temu deležni njenega gostoljubja za nekaj dni in v zameno prispevali k njenemu uspehu. Prišli smo iz dveh slovanskih držav in države gostiteljice, če ne štejemo Paula, ki je bil v hrvaški ekipi.
Mojster, ki suhe obraščene robove štorov in druge dele dreves pretvarja v umetniška dela, poleg tega pa je tudi jamar, živi streljaj stran od Velike Karlovice, osemkilometrske vodne jame, je izdelal ta kip. Kip ni samo odličen odsev predapokaliptičnih časov, v katerih živimo, ampak tudi Boj-Buloka samega. Ko bo enooka pošast (kdor je obiskal to jamo, ve, da si zasluži tak opis) dobila še eno oko, vhod v Jamo Višnjevskega, se bo prelevila v svetovno znamenitost eksotične, skrite in samosvoje lepote, ki zahteva čas, da bi jo znali prav ceniti in razumeti.
Trud, trpljenje in upanje, ki so jih generacije jamarjev vlagale v to jamo, bi bili bogato poplačani.
2. Prihod odprave
11 jamarjev in jamark, najmanjša odprava na Čulbair po letu 2017, se je zbrala v Bojsunu 30. julija. 9 članov je prišlo zjutraj z vlakom, 6 iz Taškenta. Poljaki so se pripeljali iz Samarkanda - njihovo potovanje se je začelo prej - 25. julija so šli z letalom iz Krakova v Istanbul, od tam pa v Samarkand. Tam so si ogledali predvsem zgodovinske znamenitosti - ne da bi pri tem zanemarili še neobnovljenih in manj opaznih, kot je recimo judovsko pokopališče. Na žalost ni bilo dovolj časa, da bi šli še kam izven Samarkanda. 30. julija zvečer sta s taksijem iz Taškenta prispela še Daša in Dima. Zamujala sta zaradi nezgode, Dima je pri Daši v Moskvi poskušal suhe mesnine za odpravo in si pri tem zlomil zob. En dan je šel, da so ga pri zobozdravniku spravili v red.
Sledijo portreti udeležencev odprave. In od kod so pripotovali? Aleksandr Kuznecov - Saša iz Snežinska, Aleksej Serëgin - Ljoša iz Miasa, Marija Studenikina - Maša iz Ekaterinburga, Darja Krasnojarova - Daša iz Varvarinskega v Burjatiji (zdaj živi v Moskvi), Dimitrij Čeredničenko - Dima iz Sankt Peterburga, Nikolaj Južakov - Kolja iz Ekaterinburga, Aleksander Zaleskij - Doktor iz Pervouralska, Zdeněk Dvořák iz Brna, Jerzy Zygmunt - Jurek iz Čenstohove, Jarosłav Rogalski - Jarek iz Krakova ter Kazimierz Kocjan - Kazik iz Jaworzna. Portreti so bili posneti v ali pri jami Boj-Bulok, v baznem taboru odprave in v Dehibolu.
 Saša |
 Ljoša |
 Maša | ||
 Daša |
 Dima |
 Kolja | ||
| ||||
 Jurek |
 Jarek |
 Kazik | ||
Omeniti je treba gostoljubnost uzbekistanskih oblasti. Med pripravami na odpravo je Aleksej Serëgin navezal stike s Šuhratom Ibragimovim, načelnikom oddelka za turizem pokrajine Surhandarja v Termezu, in ta je odpravi večkrat pripravil kakšno prijetno presenečenje. Po njegovi zaslugi je na primer 30. julija Sašo, Ljošo in Sadika Džuraeva (gostitelja odprave v Dehibolu) sprejel hokim Bohadir Šukurov, vodja okrožja Bojsun, ki je odpravi dal na razpolago avto in šoferja, da bi ji olajšal nakup živil. 31. julija so jamarji zelo zgodaj zjutraj odpotovali iz Bojsuna s terenskim tovornjakom in prispeli v Dehibolo ob 8. uri. Po zajtrku v Sadikovi hiši sta njegova sinova Halid in Rezvon naložila večino prtljage na 10 oslov, kolikor jih je bilo mogoče največ dobiti v vasi, in skupaj so odšli proti baznemu taboru odprave na ravnici nad Boj-Bulokom. Prispeli so v mraku in se utaborili na nadmorski višini približno 2.770 metrov. 1. avgusta so si vzeli čas za priprave na delo v jami, medtem ko sta Halid in Ali, najmlajši Sadikov sin, na treh oslih pritovorila preostalo prtljago iz Dehibola.
3. Boj-Bulok
Osnovni namen odprave je bila izmera novih delov Boj-Buloka, odkritih leta 2023, in iskanje morebitnih nadaljevanj. Bodisi proti jami Višnjevskega jami bodisi proti steni na drugi strani grebena Čulbair, rovov, ki bi bili višje od 359 metrov nad vhodom v jamo, doseženih leta 2023.
Srčni utrip odprave, njeni svetli in manj svetli trenutki, težave, ki jih je bilo treba premagati, so najbolje razvidni iz dnevnika, ki ga je pisal Saša. V njej reperji označujejo mesta v jami, ki so še posebej pomembna, tako stičišča rovov kot tudi dobro prepoznavna mesta, ki pomagajo pri orientaciji v labirintu podobnih rovov. Reperji so ploščice iz aluminijaste pločevine z vgravirano črko in številkami, približno 2 x 10 cm (širina krat višina), na zgornji strani pritrjene na steno s svedrovcem. V besedilu so pogosto podani kot Rn, kjer je n število in R pomeni "reper". Oznake, kot je K40, označujejo brezno (ali kamin, od kolodec = brezno) in njegovo globino oziroma višino v metrih. Avtor je dnevnik malo uredil, da je jasnejši in ga ponekod kaj malega dopolnil.
2. avgust: Saša, Maša, Zdeněk in Kolja so šli v jamo ob 15.50 in prispeli do Bivaka Nič (glej sliko 2, ime je dobil ker je enaki nadmorski višini kot vhod v jamo) okoli 21.30. Postavili so šotor in pripravili vse potrebno za bivanje in spanje. Ljoša, Jurek, Kazik in Jarek so šli v jamo zaradi aklimatizacije in pomoči pri prenosu opreme, prišli do prvega brezna, »K40«, pred reperjem 4 in se vrnili na površje.
3. avgust: Ljoša, Jurek, Kazik in Jarek so prinesli dve transportki (vrečast nahrbtnik) na vrh vrvi pri reperju 4. Okoli 10.30 sta Zdeněk in Saša odšla po ti transportki. Po dveh urah in pol sta jih imela in se odpravila nazaj. Po vrnitvi v Bivak Nič sta šla razširiti ožino med reperjem 10 in Bivakom Nič; delala sta dve uri. Maša in Kolja sta se odpravila na ogled novega dela jame, odkritega leta 2023, se izgubila, dolgo iskala pravo smer, prišla do reperja 15. Kolja je bil zelo utrujen in vrnila sta se v Bivak Nič. Zvečer ob 20.00 sta Maša in Zdeněk odšla iz bivaka, da bi pregledala stranski zgornji rov od reperja 16 naprej. Saša je naredil prečko nad vodnimi tolmuni od zadnje vrvi v meandru do reperja 15. Maša in Zdeněk sta ugotovila, da se rov nadaljuje, vendar ne prav enostavno. Zdeněk je ugotovil, da je rov najprej širok približno meter in visok 0,7 metra, na začetku je bil močno zablaten, rjava ilovica, pomešana z belo maso. Še naprej je bil rov čistejši in se je nadaljeval. V Bivak Nič sta se vrnila ob 23.20.
Slika 2: Prerez dela jame Boj-Bulok, okoli Bivaka Nič, raziskanega v letih 2023 in 2024, in izmerjenega leta 2024.
4. avgust: Saša in Zdeněk sta bila ob 13.40 na začetku novega dela jame, odkritega leta 2023. Merila sta ga od "sončeca" do Bivaka ? (edino mesto za bivak v tem rovu, vendar "pod vprašajem" - je le majhna razširitev rova, pravzaprav neprimeren prostor za bivak). Z merjenjem sta začela ob 14.15, končala ob 20.00. Dolžina poligona je bila 500,6 metra, višinska razlika 92,5 metra. V Bivak Nič sta se vrnila ob 21.15. V rovu bližje Bivaku ? je bilo hladno, prepišno.
R17 - na desni steni na vrhu je bil manjši rov - star pritok, teče nad glavnim rovom;
R18 - na desni steni je bil tudi prehod, visok okoli 0,6 m;
R19 - dotok vode na levi steni, na začetku je bil rov še kar širok, nato čedalje ožji in na koncu le še luknja premera pribl. 0,2 m, iz nje je tekla voda;
R20 - stranska niša 1,5 x 1,5 m s čudovitim stalagmitom v obliki majhnega prestola, Bivak ?. Na steni napis "15.08.2023 Snežinsk, Perm". Kolja je bil zelo utrujen, slabo se je počutil, z Mašo bosta šla na površje. Odpravila sta se ob približno 14.30, v bazni tabor sta prispela okoli 20.00.
5. avgust: Vzpostavljen je bil stik s površjem (prek telefonov Nicola). Ljoša in Jarek prideta v Bivak Nič do 19.00. Saša in Zdeněk sta fotografirala, namestila dodatne prečke nad tolmuni, razširila prehod od reperja 8 do Bivaka Nič. Leica Disto bi bilo treba ponovno skalibrirati (kazal je močno napako v magnetnem odklonu) in preveriti delovanje topodroida. Saša in Zdeněk sta razširila ozko mesto blizu reperja 8. Saša se je srečal z Ljošo in Jarekom pod "K40" ob 19.56. Bivak Nič so dosegli ob 21.20.
6. avgust: Saša in Zdeněk sta krenila nazaj. Bivak sta zapustila ob 10.15, na površje prispela ob 12.32. Jarek in Ljoša sta šla raziskovat nov rov, do mesta, kjer ga je prečkal spodnji meander. Po meandru sta šla od reperja 16 še naprej, po rovu z belo glino - bilo je ozko, po kolenih sta se plazila približno eno uro, nato je postal preozek.
7. avgust: Ljoša in Jarek sta pregledala kamine nad Bivakom Nič. Teorija je bila potrjena - vse poti so vodile nazaj do dvoranice okoli Bivaka Nič. Med reperjema 8 in 9 sta se povzpela v kamin, 20 metrov visoko. Našla sta rov z vodo in prepihom, ki se je pridružil kaminu, nadaljevanje je bilo navzgor, čez 30 metrov je bil še en kamin visok 25-30 metrov. Preplezala sta ga do polovice, do police.
8. avgust: Ljoša in Jarek sta nadaljevala s plezanjem, nad kaminom je voda tekla iz razpoke, glavni rov pa je zavil na levo. Sledil je ozek meander s stopnjami po 2-3 metre, že brez vode, eno stopnjo sta opremila, nato se je meander nadaljeval z novim, 8-metrskim kaminom. Na vrhu se je v desno odcepil meander, morda z vodo, ki se je pokazala spodaj. Prostor je bil raven in z vodo v bližini, ni pa bilo skal, iz katerih bi lahko naredili ploščad za bivak. Sledil je še en 15-metrski kamin, po skalah sta plezala 12 metrov in ga opremila. Saša in Zdeněk sta šla v jamo ob 16.40, spotoma naredila nekaj fotografij in videoposnetkov, v Bivak Nič sta prispela ob 19.30.
9. avgust: Saša in Zdeněk sta nadaljevala merjenje v novem delu jame iz Bivaka ? proti prečnemu spodnjemu meandru in še naprej. Ljoša in Jarek sta nadaljevala s plezanjem v več zaporednih kaminov in jih solidno opremila. Saša in Zdeněk sta odšla ob 10.30, prispela do Bivaka ? ob 12.26. Merjenje sta začela ob 12.40, končala ob 18.40 in se odpravili nazaj. V Bivak Nič sta se vrnila ob 21.10. Merila sta od Bivaka ? do R24 (razcep na vrhu meandra - naravnost nad vodo, desni rov s prepihom), pribl. 20 m. Pregledala sta tudi spodnji meander, dokler se strop ni močno znižal, sledila je luža in strop se je spet dvignil, vendar bi potrebovala neopren. Po celotnem meandru je bil prepih in bilo je zelo hladno. Namerila sta 432 metrov dolžine, višinska razlika je bila 90 m. Ljoša in Jarek sta razopremila konec dvoranice Bivaka Nič. Plezanje sta nadaljevala v zadnjem kaminu, ga opremila. Za zadnjim kaminom so sledile tri stopnje po 2, 4 m in 3 m. Sledila sta dva meandra, levi je bil zelo ozek, a se je vseeno dalo plaziti po njem, desni je imel vodo in prepih. Od razcepa sta lezla naprej še 20 minut, po desnem meandru. Na koncu je bil kakih 7 metrov visok kamin. V Bivak Nič sta se vrnila ob 21.00.
10. avgust: Ljoša in Jarek sta iz Bivaka Nič odšla na površje ob 14.10. Saša in Zdeněk sta merila jamo od reperja 8 po novem rovu navzgor. Namerila sta 173 m poligona, z višinsko razliko 55 m, vključno od reperja 8 do začetka vzpona, kjer sta postavila reper R8A. Od tam naprej sta raziskala dva kamina, na vrhu drugega je bil razcep, kjer sta postavila reper R8B, na levi strani. Pri R8B se je rov razdelil na dva - levi je bil suh, desni je imel potoček.
11. avgust: Načrtovali so radijsko zvezo s površjem, a ni zneslo. Na jamski strani so dogovorjeni čas prespali, saj se budilka ni oglasila. Maša in Dima prideta po kosilu. Saša in Zdeněk sta pristope do Bivaka Nič razširila na treh mestih - zdaj plazenje ni več potrebno, lahko stojiš ali se le malo skloniš. Po vrnitvi sta popravila ploščad pod šotorom, razširila sta jo na desni strani. Ob 20.20 sta prispela Dima in Maša, od vhoda v jamo sta potrebovala 4 ure in 30 minut.
12. avgust: 10.00 - Saša in Zdeněk sta odšla na površje. 13.00 - Maša in Dima sta se odpravila na merjenje novega rova od R8B naprej. Ob 19. uri sta končala z merjenjem, rov se je končal. Za reperjema R8C in R8D bo treba narediti še 2 sidri. Na izbiro je bilo ali raziskovanje rova z vodo ali pa se po meandru povzpeti na R8D. Maša in Dima sta se v Bivak Nič vrnila ob 20.50.
13. avgust: Maša in Dima sta bila na zvezi s površjem - Ljoša in Doktor bosta prispela zvečer, po večerji. Ob 12.50 sta šla Dima in Maša pregledat nadaljevanje rova navzgor od R8D naprej. Po poti sta namestila sidri z oznakama R8C in R8D. Povzpela sta se 4 metre, opremila stopnjo, namerila novih 20 m višine in 90 m dolžine po kaminu. Bilo je precej plezanja. Določila sta mesto za reper R8E, tu bo treba še namestiti ploščico, in se vrnila v Bivak Nič ob 19.45. Doktor in Ljoša sta šla v jamo ob 13.30 in prispela v Bivak Nič ob 18.00.
14. avgust: Maša in Dima sta iz Bivaka Nič odšla na površje. Ljoša in Doktor sta nadaljevala raziskovanje rova nad meandrom med reperjema 8 in 9.
Slika 3: Pogled navzgor po zadnjem kaminu, na katerega sta plezala Ljoša in Doktor, nad vrhom meandra med reperjema 8 in 9, 15. avgusta. Po kaminu je odtekala poplavna voda. Je precej širok in se nadaljuje vsaj še 15 metrov navzgor. Posnetek Alekseja Serëgina.
15. avgust: Doktor in Ljoša sta podrla Bivak Nič. Izmerila sta še rov od reperja 8A do Bivaka Nič in se vrnila na površje, kjer sta bila ob 17.30.
4. Jame na vrhu grebena gore Čulbair
2. avgusta sta Daša in Dima odšla proti vrhu grebena Čulbair, približno 2 km severovzhodno od vhoda v Jamo Višnjevskega, da bi našla še kakšno novo jamo. Postavila sta bivak 3800 metrov nad morjem. V naslednjih dneh sta se z grebena spustila po policah v steni, 120 metrov globoko in 600 metrov od tabora v obe smeri, severovzhodno in jugozahodno. Odkrila sta 6 novih jam, od tega so se 4 takoj po vhodu končale z ledom, 2 pa sta bili obetavnejši. Obe sta na nadmorski višini 3768 metrov, vhoda sta 50 metrov narazen.
 |
 |
 |
Slike 4, 5 in 6: Medvedja jama - lega, vhod in medvedja lobanja, posnetki Darje Krasnojarove, avgust 2024
11. avgusta je Kolja zamenjal Dimo v dvojici na grebenu Čulbairja. Kolja in Daša sta po celodnevnem kopanju v zmrznjen sneg (odstranjenega je bilo približno en kubični meter) odprla rov v ledu. Uspela sta priti 20 metrov daleč, kjer je leden zamašek ustavil nadaljnje napredovanje. Druga od obeh jam je bila vodoravna in izkazalo se je, da je v njej star medvedji brlog. Odkrila sta veliko medvedjih kosti in 4 lobanje. V jami je močno zaudarjalo po medvedjih iztrebkih. Po 70 metrih rov ni bil več prehoden, strop se je spustil preblizu zmrznjenega jezera. Po medvedih sta jami dala ime. Vhod je 1900 metrov severovzhodno od vhoda v Jamo Višnjevskega in 246 metrov višje. Če bi globalno segrevanje stopilo zamrznjeno jezero v Medvedji jami in če bi bili rovi, ki skozi goro Čulbair odvajajo vodo iz Medvedje jame, Jame Višnjevskega in Boj-Buloka, prehodni za človeka, bi bila skupna jama globoka 2033 plus 246 = 2279 metrov. Končni sifon v Boj-Buloku je na nadmorski višini 1489 metrov, vhod na 2647 m, njegova najvišja točka na 3006 m, končni sifon v Jami Višnjevskega na 2239 m, njen vhod na 3522 m, vhod v Medvedjo jamo pa na 3768 metrih nadmorske višine. 16. avgusta sta se Darja in Kolja vrnila v bazni tabor.
Slika 7: Skupinska fotografija odprave Chul-Bair 2024, 1. avgust 2024, avtor Jerzy Zygmunt. Od leve proti desni: Jurek, Ali, Dima, Daša, Kolja, Maša, Jarek, Kazik, Ljoša, Saša, Doktor, Halid in Zdeněk. Ali in Halid sta spremljevalca odprave iz Dehibola, Sadikova sinova.
5. Jarekova pripoved
Sledijo kronološko urejeni dogodki, kot jih je videl Jarosłav Rogalski - Jarek, avtor je besedilo tu in tam kaj malega popravil ali dopolnil.
1. avgusta so Kolja, Jurek, Kazik in Jarek prinesli opremo za Darjo in Dimo na greben gore Čulbair. Spotoma so obiskali še velik spodmol v steni enega izmed kanjonov. Kolja jim je pokazal dinozavrove sledi v kamnu. Tovor so skrili za vrh grebena na nadmorski višini Jame Višnjevskega (3522 m n. m.) in se vrnili v bazni tabor.
2. avgusta so Ljoša, Jurek, Kazik in Jarek prenesli opremo od vhoda v Boj-Bulok do brezna Mustafe. V jamo so šli takoj za skupino, ki je šla na Bivak Nič - v njej so bili Maša, Kolja, Saša in Zdeněk.
.jpg)
Slika 8: Velikanski spodmol v kanjonu z dinozavrovimi stopinjami, avgust 2023, posnetek Ljudmile Bašarine. Je ena od več tovrstnih, redko obiskanih, a pomembnih turističnih znamenitosti tega dela Uzbekistana. Temni okvir poudari očarljiv pogled na razgibano steno kanjona na drugi strani in mogočen greben Hodža-Gur-Gur-Ata z ikoničnim skalnim stolpom Katataš na daljnem obzorju.
Doktor, Jurek, Kazik in Jarek so prinesli opremo za tabor Daše in Dime na greben in pomagali pri selitvi njunega tabora. Pastirji so jim pokazali vodni vir - zajedo z lahko dostopnim snegom na grebenu. Bil je odločilnega pomena za tabor na grebenu, prenos vode od vhoda v Boj-Bulok ne bi bil izvedljiv.
Doktor, Kazik in Jarek so izsuševali vhodno pasažo Boj-Buloka. Jarek je zbiral čisto vodo, Doktor in Kazik pa sta odstranjevala blato.
Ljoša in Jarek sta se odpravila do glavnega bivaka v Boj-Buloku, do Bivaka Nič. Ostala sta 4 dni in 5 noči. Nadaljevala sta raziskovanje novega dela jame, odkritega leta 2023 nad tem bivakom. Preplezala sta enega od kaminov nad vodnim zajetjem pod bivakom. Nad njim sta našla več meandrov in skalnih stopenj (eden od kaminov se je nadaljeval v večji prostor). Plezanja pa med Jarekovim bivanjem v jami nista mogli končati. Ustavila sta se pri majhnem kaminu (7 metrov) - bila sta preveč utrujena, da bi se povzpela na vrh in morala sta se vrniti v bivak. Žal se Jarek ni mogel še drugič odpraviti v jamo z Ljošo, kot je bilo načrtovano. Njegov nepremočljiv jamarski kombinezon ni bil kos ostrim skalam Boj-Buloka. Preprosto razpadel je. V Bivaku Nič so bili hkrati Jarek in Ljoša ter Saša in Zdeněk. Prostora je pa malo in v majhnem šotoru je bila precejšnja gneča. Saša in Zdeněk sta delala v najvišjem delu jame, odkritem leta 2023 nad Bivakom Nič (kar je globino jame povečalo s 1430 na 1517 metrov). Poskušala sta priti čim dlje in čim višje, hkrati pa še merila nove rove.
Slika 9: Poljaki nad Breznom Mustafe, 2. avgust 2024, posnetek Alekseja Serëgina. Od leve na desno: Jurek, Kazik, Jarek.
Med tem časom sta Jurek in Kazik pregledovala pobočje gore nad jamo, da bi našla še kakšen vhod v jamo (po Sašinih navodilih), spoznavala goro Čulbair, skrbela za prenos zalog za Dašino ekipo na greben, delala v baznem taboru.
Po Jarekovi vrnitvi iz jame in dnevu počitka zanj sta Kazik in Jarek odšla na greben in si postavila bivak nad steno, nedaleč od Dašinega in Koljevega bivaka. Na grebenu so delali 4 dni. Prvi dan - Jurek in Kazik sta ostala na gori. Daša, Kolja in Jarek so se z vrha stene spustili do "ledene luknje". Jarek je kopal v led - natančneje - sekal je led v luknji. Daša in Kolja sta preiskovala steno zraven in odkrila jamo z medvedjimi lobanjami (spominja na risanke Maša in medved). Daša, Kolja in Jarek so to jamo raziskovali. Drugi dan - Daša, Kolja, Jurek in Kazik so raziskovali Medvedjo jamo in jo malo podaljšali - ob kaminu nad ledenim jezerom. Kasneje sta Kazik in Jarek kopala led v "ledeni luknji". Brez uspeha. Tretji dan - iskanje novih jam. Jurek, Kazik in Jarek so pregledovali greben navzgor, proti severovzhodu. Na poti nazaj so našli več lukenj, polnih snega. Samo ena, našel jo je Jurek, je bila odprta, brez snega. Je bolj ali manj na črti grebena pod nižjim vrhom Čulbairja, na nadmorski višini pribl. 3600 metrov. Nekako na tem območju je bila na zemljevidu označena Tonnelnaja peščera (Jama predor). Jarek ni imel njenega opisa, zato ni mogel vedeti, ali je to res Tonnelnaja ali ne. Četrti dan - Daša, Kolja, Jurek, Kazik in Jarek so bolj natančno pregledali vse, kar so našli prejšnjega dne. Kolja se je spustil v zgoraj omenjeno jamo. Jama je približno 7 metrov globoka in na dnu zasuta s kamenjem. Je pa topla, čisto brez snega.
S tem se je končalo raziskovanje grebena in jamarjenje Jureka, Kazika in Jareka. Pospravili so opremo in se spustili v bazni tabor.
Po odpravi, 27. oktobra 2024 je Jerzy Zygmunt - Jurek, podzemski naslednik velikega pripovedovalca Henryka Sienkiewicza, prejel prvo nagrado občinstva za svojo predstavitev z naslovom Čulbair 2024 na srečanju Speleokonfrontacije 2024, ki ga je organiziral Speleoklub Dąbrowa Górnicza.
6. Obiskovalci
Čeprav je Boj-Bulok trenutno uvrščen na 12. mesto med najglobljimi jamami na svetu, kar ni prav pri vrhu, je v jamarskih krogih vseeno zelo zanimiv. Njegova lega, v eksotični starodavni deželi, na svilni poti, nedaleč od Himalaje, pa odkritje jame leta 1970, tragični konec prvega znanega raziskovalca, hitro približevanje druge jame visoko na grebenu nad Boj-Bulokom, Jame Višnjevskega. Ob odkritju Višnjevskega leta 2015 je bila ta jama 2,95 kilometra proti SV in 875 metrov višje od Boj-Buloka, leta 2021 pa sta bili najbližji točki v obeh jamah le še 50 metrov narazen, na isti nadmorski višini. Kar je kazalo na naslednjo superjamo, globljo od 2000 metrov, in Boj-Bulok postavilo na vrh seznama zanimivih jam za mnoge jamarje. Žal pa Boj-Bulok ni kot Tenerife ali Majorka, jame ni v programu potovalnih agencij, izhodišče, vas Dehibolo nima prenočišča niti gostilne pa še tri ure vožnje s terenskim vozilom je od najbližjega mesta. Če k temu dodamo še jezikovno oviro - v Uzbekistanu, z izjemo večjih turističnih krajev, kot je Samarkand, z angleščino ne boste daleč prišli, nujno je znanje ruščine, vse to, pa še žalostne svetovne razmere po februarju 2022, in iz potencialne množice obiskovalcev jih je ostalo le nekaj letno, če sploh kakšen.
Leta 2024 pa je bilo drugače. Kot že omenjeno v prejšnjem poglavju, je odprava Boj-Bulok 2024 potekala od 30. julija do 20. avgusta. Od 15. avgusta do 17. avgusta je bazni tabor odprave nad vhodom v Boj-Bulok obiskalo 9 jamarjev in jamark. Spodaj so njihovi portreti, večinoma posneti v ali pri jami Boj-Bulok. Prišli so: Vedran Ferenčak, Čedo Josipović, Luka Ivančić, Marko Ličko in Gorana Perić - Goga iz Zagreba, Paul Karoši iz Gradca, Holidin Poënov in njegova hči Farangiz Kudratulaeva iz Dehibola ter pisec teh vrstic Primož Jakopin - Klok iz Kamnika pod Krimom.
 Vedran |
 Čedo, bazni tabor |
 Luka |
 Marko, sedlo Karaha |
 Gorana, sedlo Karaha |
 Paul |
 Holidin |
 Farangiz |
 Klok, Osapska jama |
Kako smo prišli? Hrvaška skupina (Paul je v navezi z Gorano) se je odločila, da si jamo ogleda med potovanjem po Uzbekistanu, ki je vključevalo Buharo, Samarkand, Taškent in Narodni park Ugam Chatkal (obiskali so ga z najetim avtom). Za avtorja je bilo to tretje potovanje na Čulbair, v Dehibolu je stanoval pri Holidinovih, Farangiz je njihova hči. Vedran je pisal avtorju, da bi izvedel kako priti do Boj-Buloka in se prek Vadima Loginova in Aleksandra Kuznecova z ASU dogovoril za bivanje skupine v taboru odprave na Čulbairju, tako kot avtor. Sedmorica si je pomagala z možnostjo brezvizumskega obiska Uzbekistana (do enega meseca, velja za večino evropskih držav). 14. avgusta zgodal zjutraj smo prispeli z letalom iz Istanbula v Samarkand, Marko dve uri kasneje kot ostali. Potovanje smo nadaljevali z dvema taksijema od Samarkanda do Bojsuna. Bila je dokaj običajna peturna vožnja, vključno s kosilom ob poti, le na koncu nas je čakalo precej neprijetno presenečenje. Pri najemu taksija nikoli ne plačajte posredniku, še posebej ne vnaprej. Nakupovanje živil (pomagal je Holidin) na tržnici v Bojsunu je šlo kot običajno, edina težava je bila najti gumijaste škornje za Holidina in avtorja, za oba številka 42. Teža za oddano prtljago na letih Turkish Airlines je omejena na 30 kilogramov, kar je res precej, a če imate s seboj še šotor, spalne vreče in podloge, jamarsko opremo (brez enovrvne tehnike) za tri osebe, plinski kuhalnik, nekaj loncev in podobno, je 30 kg seveda premalo. Za gumijaste škornje preprosto ni bilo prostora. Holidin je na koncu uspel najti dva para v dveh različnih trgovinah, edina dva na trgu (in verjetno v Bojsunu), črna, številka 44. Tako je bila, kljub dvojnim debelim volnenim nogavicam, hoja po jami za oba pač "zelo udobna". Sledile so tri ure vožnje z dvema džipoma iz sovjetskih časov od Bojsuna do Dehibola, od tega dve uri po kamnitih gorskih kolovozih. Šesterica je prenočila pri Sadiku (kjer vedno prenočujejo tudi ruski jamarji), avtor pa je šel k Holidinu in Dilafruz.
15. avgusta zjutraj (ne zelo zgodaj) smo se vsi odpravili peš v tabor odprave, približno 1000 metrov višje. Vedranova skupina, prtljago so nosili sami, je odšla med 8. in 9. uro zjutraj po položnejši, a daljši zahodni poti, preostali trije pa dobri dve uri kasneje. V Dehibolu bolj ali manj vsi vedo, kje je vhod v Boj-Bulok, in bi radi obiskali jamo, po kateri je vasica znana, a zaradi 7 metrov dolge, nizke in ozke vhodne pasaže, ki zahteva plazenje po blatu in vodi, takšen podvig ni za navadne smrtnike. Holidin in Farangiz sta si Boj-Bulok želela ogledati od znotraj, kar je bila tudi dolgoletna avtorjeva želja, in tokrat je bila prava priložnost - kot bi rekli: zdaj ali nikoli. Ubrali smo precej krajšo, a bolj strmo "direktno" pot na greben gore Čulbair, prek sedla Karaha. Prtljago sta nosila Holidinova osla. V baznem taboru odprave so nas pozdravili Saša, Maša in Dima, šotore smo postavili poleg ostalih.
Slika 10: V širšem delu meandra jame Boj-Bulok: Saša, Doktor, Ljoša in Maša, 16. avgusta 2024.
Naslednjega dne, 16. avgusta, sta si jamo ogledali dve skupini. V prvi so bili Vedran, Luka in Paul, vsi prekaljeni jamarji iz globin velebitskih jam. Spremljal jih je Zdeněk, ki je bil v jami že večkrat. Marko ni mogel iti, ker se je med potjo iz Istanbula v Samarkand njegova prijavljena prtljaga, vključno z jamarsko opremo, izgubila in je prispela dan kasneje; dobil jo je ob povratku, približno 14 dni kasneje. V Boj-Bulok so šli ob 10.30, v Bivaku Nič so bili ob dveh popoldne. Opremo Ljoše in Doktorja so odnesli na površje. Druga skupina: Holidin, Farangiz in avtor, v spremstvu Saše in Maše, je šla v jamo ob treh popoldne. Namen je bil, da gremo po meandru 600 metrov daleč (rahlo navzgor) do Brezna Mustafe, ki je precej široko in globoko 27 metrov. Do tja potrebujejo izkušeni jamarji brez veliko opreme približno eno uro. Fotografiranje smo načrtovali ob povratku. Pa avtor, rojen ob koncu prve polovice prejšnjega stoletja, ni bil dovolj hiter in spreten, predvsem pri premagovanju ožjih delov meandra - največja težava je bilo bočno plazenje na sredini višine meandra, ne pri dnu. 150 metrov od vhoda je bilo avtorju jasno, da bi mu morda uspelo do večera priti do Brezna Mustafe in nazaj, le za fotografiranje bi zmanjkalo energije in časa. Ko sta mu Saša in Maša povedala še, da se ozek meander nadaljuje vse do Brezna Mustafe, brez dvoran ali sploh kakšnih omembe vrednih razširitev, se je odločitev, da obrnemo in slikamo na poti nazaj, ponujala kar sama od sebe. Holidin in Farangiz sta se izkazala presenetljivo dobro, nobena ovira ju ne bi ustavila. Fotografije obiska jame so dosegljive prek povezave v drugi vrstici osmega poglavja tega poročila.
7. Povratek
17. avgusta so se vsi obiskovalci skupaj vrnili iz baznega tabora odprave v Dehibolo po krajši poti. 18. avgusta se je Vedranova skupina, ki je prespala pri Sadiku, z dvema džipoma odpravila v Bojsun in se z večernim vlakom odpeljala v Samarkand. Po Vedranu je bila to najudobnejša vožnja na celotnem potovanju. Odprava se je z gore v Dehibolo vrnila 18. avgusta zgodaj popoldne in ko so se pri Sadiku dobro podprli in malo odpočili je avtor, ki je bival pri Holidinu nedaleč proč, s Sašo, Ljošo in Dašo na kratko pogovoril o poteku in dosežkih odprave. 19. avgusta ob šestih zjutraj (uro kasneje, kot je bilo predvideno) je odprava skupaj z avtorjem s triosnim tovornjakom odpotovala v Bojsun. Po manjših težavah, povezanih s prometnim prekrškom ob prihodu v mesto, ki so vzele uro in pol, smo se po obroku in tuširanju v hotelu Bojsun zgodaj popoldne z najetim minibusom odpravili v Samarkand. Zvečer so se vsi udeleženci odprave in obiskovalci razen Holidina in Farangiz, ki sta ostala v Dehibolu, ter avtorja, ki je moral 20. avgusta zelo zgodaj na letalo, zbrali na poslovilni večerji.
20. avgusta je ruski del odprave z vlakom odpotoval v Taškent, od tam pa domov z letalom. Poljaki so ostali še v Samarkandu. Zjutraj k frizerju, malo pohajkovanja po mestu in pozno zvečer let v Istanbul, od tam v Krakov. 22. avgusta so bili doma. Še en dan je v Samarkandu ostala tudi Vedranova skupina. Želeli so obiskati Narodni park Zaamin 50 km vzhodno od Samarkanda, znan kot "Uzbekistanska Švica". Ko pa so v infocentru parka izvedeli, da je dostop močno omejen zaradi nevarnosti gozdnih požarov, so se obisku odrekli. 21. avgusta so odpotovali v Buharo, od tam v Taškent in kasneje z najetim avtom še v Narodni park Ugam-Čatkal, kjer so se zadržali skoraj cel teden in ki jim je bil zelo všeč. Od tam so se vrnili v Taškent, v Samarkand in domov.
8. Dnevnik posnetkov
Avtorjevo potovanje na Čulbair je opisano v naslednjih člankih s skupaj 148 fotografijami. Nekatere od njih, predvsem portrete, ste že videli v tem poročilu.
9. Zaključek
Odprava Boj-Bulok 2024 se lahko pohvali s štirimi dosežki: ohranitev dinamike raziskovanja jame, izmera delov, odkritih predvsem leta 2023, je povečala dolžino jame za 1,5 km na 19,9 km, odkrili so novo nadaljevanje z močnim prepihom, ki vodi v smeri grebenske stene Čulbairja, in nenazadnje, odkritje novo obetavno jama blizu vrha grebena, 246 metrov nad vhodom v Jamo Višnjevskega, 3768 metrov nad morjem.
In kaj lahko pričakujemo na Čulbairju leta 2025, v izjemnem letu, zelo verjetno tretjem zaporednem najbolj vročem v sodobnem času, ki ga mnogi napovedujejo kot prelomno, ko je prišlo do vladavine (besede diktatura nihče ne mara) superelit v največji svetovni velesili, ko se je Stari svet znašel na zelo spolzkih tleh, v letu, ko je premišljevanje o lepši bodočnosti postalo velik izziv?
Kot se za tako leto spodobi, se bo tudi na srednjeazijski gori veliko dogajalo. Odprava ASU (Uralske jamarske zveze) 2025 je spet načrtovana za običajni najugodnejši čas v letu, od 2. do 23. avgusta, pod vodstvom Vadima Loginova. Odprava bo velika, z vsaj 35 udeleženci, delovala bo v Boj-Buloku in širši okolici:
- v Boj-Buloku iskanje povezave z Jamo Višnjevskega in iskanje obhoda sifona na območju Bivaka -560;
- v Boj-Buloku raziskovanje in izmera rovov na območju Bivaka Nič (odkritih v letih 2023 in 2024), ki vodijo v smeri grebenske stene Čulbairja; predvsem odseka med točkama +284 m in +359 m na sliki 2;
- iskanje vhodov v jame v steni grebena Čulbair, na območju, proti kateremu so usmerjeni zgoraj omenjeni rovi;
- na dnu Jame Višnjevskega - iskanje povezave z Boj-Bulokom.
Slika 11: Severna skupina jam Hodža-Gur-Gur-Ata, 2021. Jama Isetskaja iz južne skupine je od Temne zvezde (Dark Star) oddaljena 800 metrov.
Skupina jamarjev pod vodstvom Evgenija Curihina se bo odpravila v jame v gorskem grebenu Hodža-Gur-Gur-Ata. Pot do baznega tabora iz vasi Kurganča (1450 m n. m.), zadnje pred Dehibolom, traja dva dni, saj je prenos opreme z osli mogoč le do višine 2400 metrov (1. dan), nadaljnja pot do sedla na grebenu je prestrma in do baznega tabora na 3250 metrih morajo jamarji opremo in zaloge nositi sami (2. dan). Zadnja odprava v obsežen in barvit jamski splet z veliko večjimi rovi kot so meandri Boj-Buloka je bila leta 2016. Cilji za leto 2025 so:
- pregled starega dela jame in raziskovanje novega rova, odkritega, a neraziskanega leta 2016, v jami Isetskaja;
- pregled zgornjega (starega) dela jame Temna Zvezda;
- pregled grebenske stene od Temne Zvezde do (najsevernejše) jame Ulugbeg, da bi našli še kakšno novo jamo.
Čas, ko se bo gorski verigi Arabika v severozahodnem kotu Kavkaza, ki povezuje Evropo in Azijo, pridružil greben Čulbair na zahodno-jugozahodni konici gorske verige Tjanšan v Srednji Aziji kot druga superjamska vroča točka, še ni čisto prišel. Vseeno pa se razcvet temne podzemne rože Uzbekistana iz leta v leto počasi, a vztrajno bliža.
Povezane objave:
- Ta stran v ruščini ...
- ... in v angleškem jeziku
- Odpravi Čulbair 2022 in 2023
- Odprava Čulbair 2021
Velika Karlovica, 8. avgusta 2024
Uzbekistan 2024: Od Brnika do jame Boj-Bulok, 13. - 15. avgusta 2024
*Cirilska imena v poročilu so bila romanizirana v skladu z našim načinom transliteracije cirilice. Izgovorjava nekaterih dodatnih znakov: y = trdi i (jeri), ë = jo, npr. Verëvkina = Verjovkina.
Stran, besedila in fotografije je pripravil Primož Jakopin
- Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), razen če ni navedeno drugače.
Avtor sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na
ustrezna mesta).
Fotografije so bile posnete avgusta 2024, z izjemo slike 8 (iz avgusta 2023); besedilo je na mnogo mestih
izboljšal Vadim Loginov.
Izvirnik poročila je pripravil avtor v angleščini, septembra in decembra 2024 ter januarja 2025; nato ga je
prevedel v ruščino. Prevod sta pregledala in popravila Vadim in Anna Loginova. Po obeh različicah je
aprila 2025 pripravil avtor še različico v slovenskem jeziku.
Stran je bila nazadnje spremenjena 26. aprila 2025.
URL: https://www.jakopin.net/primoz/slike/Boybuloq-2024.php
389