Vadim
Vasja
Larisa
Elena, v Samarkandu
Artëm
Ženja R.
Ženja S.
Aleksej
Valentin
Arnauld
Laurence
Martin
Alex
Pauline
Theo
Mitja
Klok, foto Larisa Pozdnjakova
Volodja
Boybuloq 2021 je bila 18-članska rusko-francosko-slovensko-uzbekistanska jamarska odprava
v podzemlje grebena Čul-Bair v Uzbekistanu, ki je potekala od prvega do enaindvajsetega avgusta 2021,
v okviru Ekaterinburškega jamarskega društva (SGS) in Uralskega jamarskega združenja (ASU).
V ruski ekipi so bili Vadim Loginov, vodja odprave, Artëm Šabaršin in Larisa Pozdnjakova iz
Ekaterinburga, Vasilij Samsonov iz Orenburga, Elena Ljubavina iz Čeljabinska, Aleksej Serëgin iz Miassa,
Evgenij Sakulin iz Gubahe, Evgenij Rybka iz Alabuševa pri Moskvi in Valentin Gordienko iz Sevastopola.
Francoska ekipa: Arnauld Malard, vodja ekipe in Laurence Baudoux d'Hautefeuille iz Neuchâtela,
Théophile Cailhol in Pauline Georges iz Besançona, Alexandre Honiat iz Toulousa in Martin Kern iz Annecyja.
Iz Slovenije sta prišla Mitja Mršek iz Rakeka in Primož Jakopin - Klok iz Kamnika pod Krimom; za pet dni
se je odpravi pridružil tudi Vladimir Dolgij junior - Volodja, predstavnik potovalne agencije
Asia Adventures iz Taškenta, in sodeloval pri raziskavah.
Glavni cilj odprave je bil povezati jami Boybuloq (globoka je bila 1415 m in 14800 m dolga) ter
Višnjevskij (globina 1131 m, dolžina 8004 m). Na koncu odprave Boybuloq 2019 so morali ruski jamarji zaradi
pomanjkanja vrvi in časa končati raziskovanje jame Višnjevskega na robu naslednjega brezna, v odprtem rovu.
Meritve so pokazale, da se je zadnja točka na dnu precej približala Novemu delu Boj-Buloka, razdalja
je bila 200 m vodoravno in 50 m navpično (višje). Glavni rov v Višnjevskem se je bližal Boj-Buloku z
jugovzhoda proti severozahodu, skoraj pravokotno na rov v Novem delu Boj-Buloka, ki poteka v smeri
jugozahod-severovzhod. Leta 2020 je bila odprava odpovedana zaradi pandemije COVID-19, med odpravo
Boy-Bulok 2021 pa je ekipa "dno" v Višnjevskem raziskala in izmerila jamo do globine 1283 m, 152 m globlje,
in jamo podaljšala na 8470 m.
Od zadnje točke, dosežene leta 2019, se je jama nadaljevala z vrsto majhnih skokov,
ki jim je sledilo 30-metrsko brezno, na dnu katerega je bilo več nadaljevanj. Jamarji so šli za
vodo in prišli do polsifona, z le 3 cm zraka med vodo in stropom, nato pa še dva taka polsifona.
Sledil je rov z 20-metrsko stopnjo, kjer se je vodni tok, približno 10 l/sek., padal v velik sifon
kot slap. Sifon bi zahteval potapljanje, suhega obhoda ni bilo mogoče najti. Ostala suha nadaljevanja
na dnu 30-metrskega brezna in naprej so se večinoma končala v neprehodnih meandrih, le eno je
imelo na koncu sifon brez pritoka (ujeta voda). Podoben meander v Boj-Buloku, ki je potekal
proti jami Višnjevskega, se je prav tako končal s sifonom z ujeto vodo, vendar z udorom pred sifonom,
kamor bi lahko speljali natego iz sifona in ga izpraznili.
Rov je šel mimo Novega dela Boj-Buloka precej nižje. Pregledovanje ustreznih stranskih
rovov v obeh jamah je dalo meander, pri katerem se je razdalja med njegovima obema stranema, v obeh jamah,
na približno enaki nadmorski višini, zmanjšala na 70 m.
Nadaljnje napredovanje po meandru je zahtevalo širitev na obeh straneh in pri tem opravilu se je
odprava zaradi pomanjkanja časa in izpraznjenih baterij v vrtalnikih tudi končala.
V Boj-Buloku je delovala tudi merilna ekipa, ki je izmerila rove v Novem delu jame,
raziskane leta 2016. Ta del jame je šel navzgor in bi lahko povečal amplitudo, razliko med najvišjo
in najnižjo točko v jami, 1415 m, ki se od leta 1992 ni več spreminjala. Rezultati letošnjih meritev
so pokazali, da je najvišja dosežena točka, kjer se rov zoži v še neprehodno odprtino z zelo močnim
prepihom, 272 m nad vhodom v jamo, in se je amplituda jame, ki obenem
šteje kot njena globina, povečala na 1430 m, dolžina jame pa na 15212 m.
V ledeni jami Voronka, na robu kanjona Čul-Bair, nad taborom odprave in 70 m nad sifonom
na -735 m v jami Višnjevskega, je manjši skupini uspelo odkopati odprtino z močnim prepihom na vrhu
brezna. Razširitev, ki še čaka, bi utegnila pripeljati do povezave z Višnjevskim, kar bi skrajšalo
pot do dna te jame s treh na en dan.
Proti koncu odprave je avtor obiskal Hudojnazarja Mustafokuloviča Zokirova, najmlajšega še
živega sina Mustafe, prvega raziskovalca Boybuloqa, v dolini vzhodno od Dehibola. Hudojnazar je
razjasnil
več dejstev
o Mustafu, njegovem pravem imenu, bil je Mustafo Zokirovič Holmominov, in okoliščinah njegovega
obiska jame leta 1971, ki so se piscem vseh prejšnjih poročil zapisala napačno.
Vsi razen enega so bili narejeni v bližini baznega tabora, približno 3000 m nad morjem.
| Vadim |
Vasja |
Larisa |
| Elena, v Samarkandu |
Artëm |
Ženja R. |
| Ženja S. |
Aleksej |
Valentin |
| Arnauld |
Laurence |
Martin |
| Alex |
Pauline |
Theo |
| Mitja |
Klok, foto Larisa Pozdnjakova |
Volodja |
Povezane strane:
*Poročilo je bilo narejeno s precej skromno
fotografsko opremo, avtor je potoval z le malo prtljage, trudil se je tudi, da bi bil čim manj
motil delo odprave. Pogosto je moral delati zelo hitro in v takih primerih je bil prisiljen uporabiti
fotoaparat telefona. Zato veliko fotografij ni tako kvalitetnih, kot bi si bilo želeti.
Kljub temu upa, da bo to poročilo prispevalo k skupnemu cilju odprave - k še dodatni osvetlitvi
podzemnih in nadzemnih lepot te očarljive dežele in njenih odprtih, prisrčnih ljudi.
Cirilska imena v poročilu so bila romanizirana v skladu z našim načinom transliteracije
cirilice. Izgovorjava nekaterih dodatnih znakov: y = trdi i (jeri), ë = jo, npr. Artëm = Artjom.
Stran, besedila in fotografije je pripravil Primož Jakopin
- Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), ki sprejema tudi pripombe, na naslov
primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna
mesta). Besedilo je pregledal in popravil Vadim Loginov.
Stran je bila začeta 31. avgusta 2021 in nazadnje spremenjena 26. decembra 2023.
Naslov: https://www.jakopin.net/primoz/slike/Boybuloq-2021.php
1099