1. Uvod
21. stoletje se je začelo z zelo uspešnima desetletjema na področju tako imenovanih
superjam,
zelo globokih jam. Leta 2004 je Krubera-Voronja
prva presegla mejo -2000 metrov, leta 2017 pa se je na prvo mesto pomaknila jama
Verëvkina z novim rekordom 2204 metrov.
Obe se nahajata v Abhaziji, državi na severovzhodni obali Črnega morja, deželi z dolgo in pogosto
nesrečno skupno zgodovino z Gruzijo.
Na Seznamu najglobljih jam
sveta se od teh premikov ni veliko spremenilo in kazalo je, da bo svet v naslednjih letih deležen še
novih superjam. Pa se je tretje desetletje začelo s tremi zloveščimi in katastrofalnimi dogodki,
v letih 2020, 2022 in 2023, ki so zamajali same temelje sveta, v katerem smo živeli. Vsi ti dogodki
so seveda slabo vplivali tudi na raziskovanje globokih jam, ki je zelo drago in ki mu zelo koristi
mednarodno sodelovanje. Te okoliščine so preprečile večino odprav v globoke jame leta 2020 in
znatno otežile organizacijo odprav v letih 2022 in 2023.
Prezgodnja smrt dolgoletne gonilne sile raziskovanja v jami Verëvkina,
Pavla Demidova v kamnitem plazu
v novi jami na Arabiki leta 2020 in
grozljiva smrt naključnega
obiskovalca leta 2021 je nadaljnje raziskovanje te jame odložila na leto 2023. Avgusta 2023 je
17-članska odprava jamarskega kluba Perovo povečala njeno globino z 2212 metrov (doseženo leta 2019)
na 2223 metrov, ko so s podvodnim dronom izmerili sifon Zadnja postaja kapitana Nema. Globina
Krubere-Voronje se ni spremenila, ostaja 2199 metrov, doseženih leta 2012. Za zdaj ostajata Verëvkina
in Krubera-Voronja edini dvatisočmetrci.
Že kar nekaj let sta pa še dve jami obetali, da se pridružita tej skupini. Ena je, po stanju
sredi leta 2023 1536 metrov globoka jama Chevé
v Mehiki, ki jo Ameriška skupina za globoke jame
raziskuje od sredine 1980-ih, druga pa je do avgusta 2023 1430 metrov globoki
Boj-Bulok v Uzbekistanu. Tega, tudi od sredine
osemdesetih let, raziskujeta
Ekaterinburško jamarsko društvo (SGS)
in Združenje jamarjev Urala (ASU), obe iz Rusije. Dosežki v letih 2022 in 2023 v obeh jamah še niso bili
objavljeni in ta prispevek opisuje, kaj se je zgodilo v Boj-Buloku med zadnjima odpravama.
Poglavja 3, 4 in 5 tega poročila temeljijo na intervjuju z Vadimom Loginovom iz SGS,
vodjo zadnjih šestih odprav na goro Čulbair. Potekal je v vasi
Dehibolo 18. avgusta 2023, na dan, ko se
je odprava vrnila iz baznega tabora nad jamo Boj-Bulok. Dehibolo je izhodišče za odprave v jame
gorskega grebena Čulbair (JZ-SV, vrh je na 3822 m), nahaja se 1750 m nad morjem na jugu Uzbekistana,
tri ure vožnje s terenskim vozilom (pred letom 1991 je šlo v poldrugi uri) proti severovzhodu od
Boysuna.
2. Stanje stvari
Na Čulbairu je več jam, in dve sta svetovnega pomena. Boj-Bulok ima glavni vhod na zahodnem
pobočju grebena, 2647 m nad mojem, globok je bil 1430 m in 15,2 km dolg (2021, globina 1415 m je bila
dosežena leta 1992), znan je že od pamtiveka, raziskovati so ga začeli leta 1985. Vhod v jamo Višnjevskega
je tik pod robom grebena, v njegovi vzhodni steni, 3522 m nad morjem, jama je globoka 1283 m, dolga 8,5 km
(2021), odkrita in prvič raziskovana je bila leta 2015 (do -70 m). Leta 2016 so prišli do -234 m, leta
2017 do sifona na -586 m, leta 2018 se obhoda sifona ni dalo najti, leta 2019 so ga, globina je narasla
na 1131 m. Jamarji so se ustavili na vrhu naslednjega brezna in se morali vrniti zaradi pomanjkanja
vrvi in časa. Leta 2020 ni bilo odprave zaradi pandemije COVID-19, leta 2021 pa se je odprava ustavila
pri velikem sifonu z močnim pritokom na -1283 m.
Prerez jam Boj-Bulok in Višnjevski s površjem, po raziskavah leta 2019, Wikimedia Commons
Prikazan je prečni prerez grebena z rovi obeh jam, po stanju leta 2019. Od vhoda v Boj-Bulok, prek
pobočja gore Čulbair, je do vhoda v jamo Višnjevskega približno tri ure hoda, raje še kaj več.
Na načrtu je najbližja točka v Višnjevskem (do Boj-Buloka) označena z belo zvezdico - kliknite na
načrt in dobite izvirnik na Wikimedia Commons, kjer se ga da povečati.
Leta 2021 se je razdalja najbližjih točk v Boj-Buloku in Višnjevskem zmanjšala z 200 metrov
na 70 metrov, na približno 2250 metrih nadmorske višine v obeh jamah. Glavni rov v Višnjevskem poteka
diagonalno pod najbližjo galerijo v Boj-Buloku proti jugozahodu, stran od končnega sifona v Boj-Buloku,
ki leži v smeri jug-jugozahod. Največ truda in virov v vseh odpravah od leta 2017 naprej je bilo
usmerjenih v povezavo obeh jam.
Dehibolo z vzhoda, greben Čulbair je zgoraj desno, avgust 2023
3. 2022
Odpravo sta, tako kot vsa leta, izvedla
Ekaterinburški speleo klub (SGS) in
Združenje jamarjev Urala (ASU). 20 jamarjev in jamark, vsi iz Rusije, se je zbralo 31. julija v Taškentu.
2. avgusta so postavili bazni tabor na novem mestu, na še kar ravnem gorskem travniku 120 metrov nad
Boj-Bulokom, približno 2770 metrov nad morjem. Terenski tovornjak jih je pripeljal veliko bližje jami
kot prejšnja leta, poldrugo uro hoje od jame, na pobočje nad vasjo Alačapan, pri jabolčnih sadovnjakih
Halida, sina Sadika iz Dehibola, ki navadno pomaga odpravi.
Želeli so povezati obe jami, iz več razlogov pa so se trudili le s strani Boj-Buloka. Vse, prav
vse moči so bile usmerjene v raziskavo vseh možnosti kako priti do Višnjevskega, skozi vse možne rove in
sifone. Iz podatkov, ki jih je zbrala francoska ekipa v odpravi leta 2021, je bila izbrano najbolj
obetajoče mesto v Boj-Buloku. V novem delu jame so na -560 metrih postavili podzemni tabor, v katerem je
začelo delati 10 ljudi.
Prva, dvočlanska potapljaška skupina je raziskala tri sifone. Dva sta bila preozka, tretjega
so uspešno preplavali. Gorvodno je sledil prostoren rov, eden od obeh potapljačev je šel še nekaj deset
metrov po rovu in se vrnil. Sam ni mogel naprej.
Druga, izvidniška skupina, prav tako iz dveh, je pregledala vse stranske rove in meandre v
bližini, v rovu Velika jama (Bol'šoj Grot). Našla sta več manjših rovov, ki pa so se vsi končali v
neprehodnih ožinah. Prepiha v smeri Višnjevskega nista našla.
Tretja, plezalna skupina, tudi v tej sta bila dva, je raziskovala zgornja nadstropja jame.
Preplezala sta kar nekja kaminov. Našla sta več zank, kamin, ki je vodil v vodoraven rov, ki je imel na
koncu brezno, ki je vodilo v že znan del jame. Na koncu odprave so se povzpela po 170 metrov visokem,
precej širokem kaminu, ki se je nadaljeval z rovom. Ta naj bi šel v smeri Višnjevskega. Ker je
zmanjkalo časa sta se vrnila.
Preostali štirje, kopaška skupina, so širili ožino v smeri Višnjevskega. Nadaljevali so tam,
kjer je francoska ekipa odnehala leta 2021. Prišli so še okoli 20 metrov naprej, delo je bilo še posebej
težko, ker ni bilo prepiha in zato niso točno vedeli, v katero smer naj kopljejo.
Med odpravo so se jamarji v podzemnem taboru zamenjevali s kolegi s površja. Sveža ekipa je
prinesla hrano in opremo, jamska ekipa, ki je delala nekaj dni, pa se je vrnila na površje počivat.
Povzetek odprave - globina jame se ni spremenila, raziskanih je bilo okoli 1 km novih rovov,
izmerili pa jih niso. 18. avgusta se je odprava vrnila v
Dehibolo,
21. avgusta pa so z letalom
vrnili v domače kraje iz Taškenta.
 Vadim |
 Elena |
 Ženja Rybka |
4. 2023
33 ljudi, ena največjih odprav na Čulbair doslej, 31 iz Rusije, še iz Češke in s Tajvana,
se je 28. julija zbralo v Taškentu. Odprava je bila po spolu približno uravnotežena in precej mlajša,
z le sedmimi udeleženci iz odprave 2022 in šestimi iz 2021.
Večina je prispela z letalom, nekateri so šli z avtom prek Kazahstana,
od Ekaterinburga do Taškenta na primer, je 2350 km ali 30 ur vožnje. 30. julija so bili vsi v baznem
taboru na istem mestu kot leto prej, spet so se s terenskim tovornjakom pripeljali do Halidovih jablan,
uro in pol hoje od jame. Letos so delali v obeh jamah, v Boj-Buloku in Višnjevskem.
V Višnjevskem sta hkrati delali dve skupini, v spodnjem podzemnem taboru je bilo naenkrat od 4 do 7 ljudi.
Prva, kopaška skupina je širila ožino v smeri Boj-Buloka, kjer je druga kopaška skupina
prodirala proti Višnjevskemu. Delo je bilo tudi tu težko, ker spet ni bilo prepiha. Prišli so 35 metrov
naprej.
Druga, plezalna skupina je iskala rove na vrhu kaminov. Na vrhu enega izmed njih so prekopali
ožino in prišli v rov, ki pa se je po 30 metrih končal.
Tretja, skupina za osuševanje sifona, je poskušala izprazniti manjši sifon z ujeto vodo
v spodnjem delu jame. Vodo so odnašali z vodotesnimi transportnimi vrečami. Pričakovati je bilo, da se
bo po dovolj znižanem vodostaju v sifonu pojavil prepih v smeri Boj-Buloka. Sifon pa jim je uspelo
izprazniti le do polovice.
Vzpostavljena je bila tudi stalna povezava med obema jamama s pomočjo
telefonov Nicola.
Poleg tega so iskali najboljša povezava tudi s poslušanjem zvoka z obeh strani (vrtanje, udarci kladiva).
Izkazalo se je, da je najboljši prenos zvoka v bližini sifona, ki so ga osuševali v Višnjevskem, in
rova v Boj-Buloku, ki je najbližji temu sifonu.
Glede na meritve znaša razdalja med obema točkama 70 metrov, po vzpostavitvi jasne zvočne
povezave pa je zelo verjetno manjša, manj kot 50 metrov. Težava je v tem, da se zvok v trdni kamnini
širi v vse smeri, kar opazimo pri betonskih konstrukcijah, kot so recimo ogrodja stolpnic. Če se nekdo
spravi ponoči montirati kuhinjo v 12. nadstropju, in začne vrtati v betonsko steno z udarnim vrtalnikom,
vaš otrok pa spi v stanovanju v 4. nadstropju, je zelo mukotrpen posel odkriti, v katerem nadstropju
se skriva nebodigatreba.
V Boj-Buloku je kopaška skupina delala na običajnem mestu - na najbližji točki do Višnjevskega.
Iskali so tudi mesto, kjer bi se najbolje slišali zvoki iz Višnjevskega. Kot najboljši kraj so potrdili
mesto v bližini sifona z ujeto vodo v Višnjevskem.
Plezalna skupina je sledila rovom in kaminom, ki bi vodili do Višnjevskega. Odkrili so več novih
galerij in šli naprej od vrha 170-metrskega kamina. Rov je bil dolg 666 metrov, žal pa se je končal s
podorom.
Člani odprave so v jami Lunnaja (Lunina jama), ki ima vhod 3000 metrov nad morjem
na pobočju Čulbaira in poteka nad rovi jame Višnjevskega nabrali tudi vzorce sige (stalagmitov). Analiziral
jih bo strokovnjak za karbonatno geokemijo, profesor
Chuan-Chou (Reka) Shen
z Oddelka za geoznanosti Narodne tajvanske univerze
v Tajpeju.
Na vrhu Boy-Buloka, v rovu 270 m nad vhodom je bil postavljen nov tabor, iz katerega je
skupina 2-4 ljudi širila ožino na najvišji točki jame. Močan prepih daje slutiti, da se bo po nekaj
metrih prehod razširil in se bo po rovu dalo iti naprej proti steni na vzhodni strani vrha grebena.
Letos smo uspeli napredovati približno 4 metre.
V Boj-Buloku je delala še ena skupina, iz podzemnega tabora 0 (ničla, ker je na približno
isti nadmorski višini kot vhod v Boj-Bulok). Preplezai so nekaj stopenj in kaminov ter v enem izmed
njih odkrili ozek rov, ki se je nadaljeval navzgor v smeri proti vrhu grebena Čulbair, do stene na
njegovi vzhodni strani. Prišli poldrugi kilometer daleč in del rova tudi izmerili.
Zadnji dan odprave sta dva jamarja na zadnji doseženi točki izmerila višino z višinomerom.
Rezultat: globina Boj-Buloka (amplituda med najvišjo in najnižjo točko jame) se je povečala s 1430
na 1517 metrov. Rov gre naprej, vendar sta se morala vrniti, ker se je čas odprava iztekal.
Naključje je hotelo, da sta zadnja dva, ki sta se vrnila iz jame, Ženja Sakulin in
Ivan Ivanov, prišla do vhoda ob eni uri v noči, že 18. avgusta, na rojstni dan
Aleksandra Sergejeviča
Višnjevskega, človeka, ki je od leta 1988 do 2008 vodil odprave, ki so tlakovale pot do
globine 1500 metrov v Boj-Buloku.
 Zdeněk |
 Darja |
 Ženja Sakulin |
5. Nepričakovan obisk
Nek večer sredi odprave 2023 so v bazni tabor odprave prišli popotniki iz smeri Boj-Buloka.
Bilo jih je pet in še nekaj tovornih oslov, vodja skupine je bil pa
Jean-Claude Latombe, 76,
dolgoletni raziskovalec in predavatelj robotike na
Univerzi Stanford blizu Palo Alta v Kaliforniji.
Poleg svojih akademskih obveznosti je Jean-Claude tudi navdušen popotnik na nenavadne in oddaljene
kotičke sveta, največkrat v gorah. Uspelo se mu je celo povzpeti se na
Aconcaguo. Objavil je
več knjig in spletnih poročil o teh
potovanjih. Tokrat so ga spremljali 72-letni Boris Genadijevič, organizator potovanj iz Taškenta, ki je
pripravil itinerar za letošnje Jean-Claudovo potovanje po Uzbekistanu, Lutpo, krajevni zasebni
potovalni agent, in pa krajan iz bližine s sinom, ki sta skrbela za osle. Nameravali so si ogledati
vhod v Boj-Bulok, najglobljo jamo Srednje Azije.
V bližini jame so se nameravali utaboriti in se od tam povzpeti še na vrh grebena Čulbair.
Pa so jim pastirji
na gori svetovali, naj gredo še malo naprej, višje, na travnik s turističnim kempingom. V dogovoru
z vodjo odprave Vadimom Loginovom so v kampu postavili šotore. Vsi so se pridružili večerji odprave,
razen Jean-Clauda, ki je takoj legel. Pot je bila pač zelo naporna.
Naslednji dan sta Jean-Claude in Boris Genadijevič odšla na vrh grebena Čulbair, le Lutpo
je ostal v baznem taboru. Zvečer sta bila nazaj, naslednje jutro pa so odšli.
6. Hudojberdi Mustafokulovič Zokirov
Avtor je 13. in 14. avgusta 2023 intervjuval Hudojberdija, sina Mustafe Zokiroviča
Holmominova, prvega znanega raziskovalca Boj-Buloka, ki se je tam smrtno ponesrečil pred več kot 50 leti.
Hudojberdi živi v vasi Botoš, v okrožju
Oltinsoy, 65 km od Boysuna, približno 100 km od Dehibola.
Njegova zgodba o okoliščinah Mustafove smrti velja za najbolj zanesljivo, saj je Hudojberdi
spremljal očeta na zgodovinskem potovanju v jamo. Nekatere nejasne podrobnosti so bile razjasnjene,
kot je na primer datum tega dogodka. Ugotovitve bodo objavljene kasneje, upajmo, da kmalu.
7. Zaključek
Po odpravi leta 2023 je Boj-Bulok globok 1517 metrov in dolg 18,4 km, Višnjevski pa je ostal
globok 1283 metrov, le malo daljši je - 8,6 km. Boj-Bulok se je s 17. mesta na
svetovni lestvici najglobljih jam pomaknil na 12. mesto.
Leta 1961, ko je bilo ustanovljeno Jekaterinburško jamarsko društvo (SGS) in so
raziskali svojo prvo jamo Svetlaja (dolga je 30 metrov in 22 metrov globoka), na severnem Uralu,
so si zastavili naslednji cilj: Od Svetlaje do -1500 metrov! (Ot Svetloj k 1500!).
1500 metrov globine tiste čase, ko so še vsi govorili o svetovnem rekordu 1122 metrov,
doseženem v breznu Gouffre Berger leta 1956, ni
bil ravno skromen cilj. Pa 31 let je trajalo, da so dosegli globino 1415 metrov in še enkrat 31 let
do globine 1517 metrov leta 2023, obakrat v Boj-Buloku. Toda cilj je bil dosežen. Kar se je zadnja leta
zdelo kot zakleto, je bilo končno premagano.
Odsotnost prepiha na morebitnem stičišču dveh jam, skrbno raziskanem v zadnjih treh letih,
skupaj z odkritjem velikega spleta rovov na zgornjih ravneh Boj-Buloka proti steni grebena, odpira
še eno možnost za izpolnitev dolgoletnih sanj - doseči magično globino 2000 metrov. Res je ta pot
veliko počasnejša, vendar je videti še najbolj zanesljiva.
Res je tudi, kot pravijo stari jamarji, da so jame, tako kot vsi lepi ljudje, muhaste, nikoli
ne veš, kako se bo kaj obrnilo. Boj-Bulok in Višnjevski se lahko nekega dne srečata tam,
kjer bi to najmanj pričakovali, in ne tam, kjer zdaj vsi iščemo.
Povezane objave:
- Ta stran v ruščini ...
- ... in v angleškem jeziku
- Odprava Čulbair 2021
Radošca 2, 3. avgusta
Uzbekistan 2023: Pot v Botoš, 11. do 13. avgusta 2023
*Cirilska imena v poročilu so bila romanizirana v skladu z našim načinom transliteracije cirilice. Izgovorjava nekaterih dodatnih znakov: y = trdi i (jeri), ë = jo, npr. Verëvkina = Verjovkina.
Stran, besedila in fotografije je pripravil Primož Jakopin
- Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), ki sprejema tudi pripombe, na naslov
primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta).
Izvirnik poročila je pripravil avtor konec avgusta 2023 v angleškem jeziku in ga
prevedel v ruščino. Rusko različico je pregledal in popravil Vadim Loginov. Po njej
je avtor nato popravil še angleški izvirnik in ga nazadnje, z nekaj malega dopolnitvami,
septembra prevedel še v slovenski jezik.
Stran je bila nazadnje spremenjena 24. decembra 2024.
URL: https://www.jakopin.net/primoz/slike/Boybuloq-2022-2023.php
1092