1. Uvod
Obsežno kraško podzemlje gorskih grebenov Chul-Bair in Hodja-Gur-Gur-Ata na jugovzhodnem koncu
Uzbekistana, blizu Tadžikistana in Afganistana, so odkrile in raziskale predvsem odprave ruskih speleologov
iz ASU (Uralske jamarske zveze), ki jih običajno organizira
Jekaterinburški jamarski klub (SGS),
od leta 1985 naprej. V najbolj znani jami, Boj-Bulok,
katere vhod je 2647 metrov nad morjem, na pobočju grebena Chul-Bair, je bila leta 1992 dosežena globina
1415 metrov. Takrat je bila to tretja najgloblja jama na svetu, za breznom
Gouffre Jean-Bernard v Franciji s 1602
metri globine in jamo Huautla / Rincón v Mehiki,
globoko 1475 metrov. Trenutni glavni tekmec za naslednjo superjamo, to je tako, ki je globlja od 2000
metrov, poleg Boj-Buloka, je jama Cheve v Mehiki, ponos ameriških jamarjev in ekipe United States Deep
Caving Team, odkrita leta 1986, ki je bila leta 1992 globoka 1394 metrov. Leta 2025 je bila najgloblja
jama v Severni Ameriki Tears of the
Turtle Cave (Jama želvinih solz) v okrožju
(Flathead v zvezni državi Montana),
katere nadmorska višina vhoda znaša 1310 metrov, globina pa 755 metrov, najgloblja jama v Rusiji pa je
bila Gorlo Bарloga (Vhod v brlog)
v (okrožju Urupski,
Karačajevo - Čerkezija.
Vhod je 2825 metrov nad morjem, globina pa 839 metrov.
Kljub številnim pomembnim in zanimivim odkritjem po letu 2000 na
steni
grebena Hodža-Gur-Gur-Ata, upanja za zelo globoko jamo ni bilo vse do leta 2019 (Boj-Bulok je bil
18. najgloblja jama na svetu), ko je odprava ASU uspela najti obhod sifona na -735 metrih v jami
Višnjevskega, ki se razteza od zgornjega dela Čulbairja. Jama z vhodom na nadmorski višini 3522 metrov
je bila odkrita leta 2015, meandri od obhoda sifona pa so postajali vse širši ter se nadaljevali
v smeri Boj-Buloka. Odprava leta 2019 je morala zaradi pomanjkanja časa in opreme obrniti na
globini 1131 metrov, 50 metrov navpično in 200 metrov vodoravno od najbližje točke v Boj-Buloku. Povezava
bi lahko pomenila 2033 metrov globoko jamo, tretjo najglobljo na svetu, za jamama
Krubera-Voronja in
Verëvkina.
Odprava pred Azijo 2025 je bila avgusta 2024 in je imela le 11 udeležencev, brez
večine jamarjev, ki so sodelovali na prejšnjih odpravah. Bila je
najmanjša ekspedicija v Čulbair od leta 2017 in jo
lahko opišemo kot most med velikimi ekspedicijami v letih 2021, 2022 in 2023, ki so imele en sam cilj,
povezavo jam Boj-Bulok in Višnevskega, in bodočim raziskovanjem obsežnega podzemlja gore Čulbair,
za katerega niti obseg niti točni cilji še vedno niso povsem jasni. Odprava leta 2024 je delovala v dveh
smereh — v Boj-Buloku in na vrhu grebena Čulbair (v jami Višnjevskega niso delali). Dosegla je
štiri pomembne dosežke:
- Raziskovanje podzemlja gore Čulbair ni bilo prekinjeno.
- Izmera delov Boj-Buloka, odkritih predvsem v letu 2023, je podaljšala dolžino jame za 1,5 km na 19,9 km.
- Odkrito je bilo nadaljevanje jame, ki vodi v smeri stene na vrhu grebena Čulbair.
- Blizu vrha Čulbairja so našli Medvedjo jamo, na nadmorski višini 3768 m.
Njen vhod leži 246 metrov nad vhodom v jamo Višnevskega, s čimer se je odprla možnost, da je na Čulbairju jama, globlja od 2200 metrov, primerljiva z jamama Krubera-Voronja in Verëvkina.
Slika 1: Majica odprave Azija 2025, oblikovalke Julije Ustinove — sprednja stran (Azija 2025) in
zadnja stran (Azija čaka).
Odprava se je začela 2. avgusta, ko so se udeleženci z vlakom odpravili iz Taškenta v Boysun, končala pa se je 22. avgusta, ko so se vrnili v Taškent. Organizirali sta jo SGS in ASU s podporo Ruske geografske družbe (RGO) in Ruske jamarske zveze (RSS). Zbrala se je močna skupina jamarjev in jamark z Urala, iz Moskve in Novosibirska, skupaj z nekaj gostujočimi udeleženci iz tujine, da bi delo zastavili v najširšem obsegu doslej: dve skupini v Boj-Buloku, skupina v Višnjevskem, skupina stene vrh Čulbairja in skupina za revizijo jam grebena Hodža-Gur-Gur-Ata. Cilji:
- Iskanje povezave med Višnjevskim in Boj-Bulokom iz spodnjega dela Višnevskega. Širitev ožin, določitev najkrajše povezave z uporabo georadarja in iskanje poti vodnega toka iz jezera na dnu Višnevskega do Boj-Buloka.
- Iskanje povezave med Višnjevskim in Boj-Bulokom iz bivaka -560 v Boj-Buloku. Širitev ožin proti Višnjevskemu, pregled prehodov na vrhu 170-metrskega kamina in določitev najkrajše poti z uporabo georadarja.
- Nadaljevanje raziskovanja ozkega meandra v zgornjem delu Boj-Buloka, za točko +359 m, doseženo leta 2023.
- Iskanje nadaljevanja v ledeni Medvedji jami v steni Čulbairja, odkriti leta 2024.
- Merjenje temperature in vlažnosti v Lunini jami, v okviru paleoklimatskih raziskav, ki jih izvaja Narodna tajvanska univerza v sodelovanju z Inštitutom za geologijo in rudne vire Uzbekistana.
- Nadaljnje raziskovanje jame Isetskaja na grebenu Hodža-Gur-Gur-Ata, z izmero novih rovov in galerij, odkritih leta 2016.
- Iskanje novih rovov in ponovna, sodobna izmera drugih jam na grebenu Hodža-Gur-Gur-Ata, odkritih in raziskanih v 80. letih: Berloga, Učitelskaja, Podarok, Sifonnaja.
- Iskanje boljše, lahko prehodne poti do prelaza Bel-Auty na grebenu Hodža-Gur-Gur-Ata, ki bi omogočila raziskovanje še na desni (severni) strani grebena.
2. Udeleženci
Odprava leta 2025 je bila ena največjih, saj je štela 35 udeležencev:
28 iz Rusije: Evgenij »Ženja« Curihin, Darja »Daša D.« Dijarova, Ana »Anja J.« Jakovljeva,
Anastazija »Nastja K.« Kudenko, Vadim Loginov, Olga Pomorceva, Aleksej »Leha S.« Semenenko,
Georgij »Goša« Sapožnikov, Marija »Maša« Studenikina, Natalija »Nataša« Šipicina, Nadežda »Nadja« Šituhina,
Ilona Vladimirova in Aleksej »Leha Z.« Zaharov iz
Jekaterinburga, Vasilij »Vasja« Samsonov iz
Orenburga, Elena »Lena« Ljubavina iz
Čeljabinska, Aleksander »Saša« Kuznecov iz
Snežinska, Aleksej »Ljoša« Serëgin iz
Miassa, Maksim »Maks« Korobov iz
Perma, Ana »Anja E.« Evdokimova iz
Ufe, Anastazija »Nastja« Janjina, Andrej Kolcov,
Ana »Anja K.« Kolibina, Darja »Daša« Krasnojarova, Evgenij »Ženja R.« Ribka in Evgenij »Ženja S.« Sakulin
iz Moskve, Ana »Anja G.« Gerus, Kiril Lobunko in Vladlen »Vlad« Polocki iz
Novosibirska;
2 iz Uzbekistana: Vladimir Dolgij in Anastazija Kostecka iz
Taškenta;
1 iz Združenih držav: Jessica »jvo« Van Ord iz New Yorka, z bogatimi izkušnjami v reševanju iz zelo globokih jam;
2 iz Izraela: Roman Har-Nof in Arnon Ratzabi;
2 iz Turčije: Ümit Günhan in Melikşah Yılmaz;
Na spodnjih dveh fotografijah so prikazani vsi udeleženci, na drugi sta udeleženca iz Uzbekistana,
ki sta odšla nekaj dni prej, na prvi pa vsi ostali (od leve proti desni, kdo je levo in kdo desno se vidi po
namišljeni navpičnici, ki poteka med očesoma osebe).
Slika 2: 33 udeležencev odprave v Dehibolu,
22. avgusta, foto Ženja: Jessica, Nastja K., Ilona, Ženja S., Maša, Roman, Anja G., Umit, Lena, Daša, Goša, Leha Z.,
Leha S., Meliksah, Arnon, Saša, Olga, Nataša, Kiril, Ženja (raztegnjen po skali spredaj v sredini), Vlad,
Nadja, Anja J., Halid Amiraminov, sin Sadika, Nastja, Sadik Džuraev, gostitelj odprave v Dehibolu, Anja E.,
Vasja, Andrej, Daša, Leha, Anja K., Maks, Vadim, Ženja R. S klikom na fotografijo, in še enim za njim, se
ta prikaže v izvirni ločljivosti.
Slika 3: Anastasija Kostecka in Vladimir Dolgij, foto Evgenij Curihin
Vodja odprave je bil Vadim Loginov. Delovala je v 5 skupinah na različnih krajih — vodje so navedeni za deloviščem: Hodža-Gur-Gur-Ata — Evgenij Curihin, jama Višnjevskega — Evgenij Ribka, Boj-Bulok / Bivak -560 m — Evgenij Sakulin, Boj-Bulok / Bivak Nič (na isti nadmorski višini kot vhod v jamo) — Vasilij Samsonov in stena Čulbairja — Darja Krasnojarova.
3. Jame na gori Čulbair
Glavni cilj odprave sta bili jami Boj-Bulok in Višnjevski ter njuna povezava; pri tem so
uporabili vsa razpoložljiva sredstva, zagotovili dobro podporo jamskim ekipam ter
ponovno pregledali vse kotičke, ki so bili morda spregledani v letih 2021, 2022 in 2023. Slednje se je
obrestovalo — skupaj s spletom ugodnih okoliščin so, lahko bi rekli, zadnji dan odprave zadeli v polno.
Ekipa šestih, ki jo je vodil Evgenij Ribka, je delala v spodnjem delu Višnjevskega. Še enkrat so,
natančneje izmerili meandre, odkrite leta 2023. Z dolgo cevjo so del vode iz podzemne reke (ki teče mimo
Boj-Buloka in se konča z velikim
aktivnim sifonom) preusmerili v staro rečno strugo, ki se konča s sedaj slepim sifonom,
ujeto vodo, prikazanim na sliki 17. Ta točka v Višnjevskem je najbližje Boj-Buloku. Skušali so ali potrditi
ali ovreči možnost povezave obeh jam na tem mestu. Cev je v stoječi sifon dodajala 10 kubičnih metrov vode
na dan in pričakovali so, da se bo voda pojavila nekje v najbližjih delih Boj-Buloka. Pa se ni,
kakšne dodatne vode niso opazili niti v Višnjevskem niti v Boj-Buloku. Skupina je v obetajočih smereh
namestila tudi georadarski oddajnik. Poleg tega so širili obetavne, a preozke pasaže iz prejšnjih let.
Vzpostavili so radijsko komunikacijo med skupinama, ki sta napredovali ena proti drugi v obeh
jamah, ter s površjem, kar je zagotovilo učinkovito usklajevanje dela.
V zgornjem delu Boj-Buloka je skupina štirih jamarjev pod vodstvom Vasilija Samsonova
nadaljevala z raziskovanjem vzpenjajočega se rova, odkritega leta 2023, po katerem so takrat prišli do
višine 359 metrov nad vhodom v jamo in s tem povečali amplitudo Boj-Buloka, razliko med najvišjo in
najnižjo dostopno točko jame, s 1.430 na 1.517 metrov. Leta 2024 odprava ni dosegla te najvišje točke,
medtem ko je leta 2025 ekipi Samsonova to uspelo, splezali so še 6 metrov višje, do točke +365, s čimer
so globino Boj-Buloka povečali na 1.523 metrov. Za to točko se je že tako zelo ozek in zahteven prehod
tako zožil, da se pri najboljši volji ni dalo več naprej.
Slika 4: Georadarski sprejemnik v Boj-Buloku, z Aleksejem Serëginom in Jessico Van Ord, foto Daša Dijarova
Tudi v Boj-Buloku se je ekipa desetih, ki jo je vodil Evgenij Sakulin in je delovala iz Bivaka -560,
zelo trudila s širitvijo ozkega meandra v smeri Višnjevskega. Georadarski sprejemnik (GPR) je zaznal
signale georadijskega oddajnika v Višnjevskem. Na žalost se je kasneje izkazalo, da so bile meritve
netočne, ker se je elektronski modul oddajnika poškodoval med prenosom po Višnjevskem. Kot že leta 2023
so v Boj-Buloku na Bivaku -560 namestili hidroelektrični generator. Baterij za vrtalnike ni bilo
treba več nositi na polnjenje v Bazni tabor na površju, ampak so jih polnili kar v jami, na kraju samem.
Kar je izredno povečalo storilnost tehnične skupine.
Tako so napredovali še 20 metrov v prej preozkem meandru, ki verjetno vodi proti staremu rečnemu dnu v
Višnjevskem. Vendar se je meander žal končal z neprehodno ožino.
Zadnji delovni dan v Boj-Buloku je bil 18. avgust; Sakulinova ekipa, nastanjena v Bivaku -560,
izhodišču za dela v smeri povezave z Višnjevskim, se je odpravila v rov, ki je približno 140 metrov višje,
420 metrov pod vhodom v Boj-Bulok. Od Bivaka -560 je do vhoda v jamo en dan (8—10 ur) hoda, in 19. avgusta
so pospravili in spakirali bivak, za še eno leto, in
zvečer ob 22. uri so bili na površju. Od bivaka na dnu Višnjevskega, izhodišča za delo pri povezovanju
obeh jam (območje okoli
stoječega sifona, prikazanega na sliki 17), je 3 dni poti — zato je bil zadnji delovni dan ekipe Ribke
16. avgust. Po kosilu so odšli in 19. avgusta popoldne so bili na površju — od grebena nad vhodom
v jamo, na približno 3550 metrih nadmorske višine, spust do Baznega tabora na 2800 metrih tudi vzame
približno 3 ure. 20. avgusta popoldne so se vsi člani odprave zbrali v vasi Dehibolo (nadmorska višina 1750
metrov). 21. avgusta zjutraj pa so se s terenskim tovornjakom odpravili v
Boysun in od tam z avtobusom v Samarkand, da bi bili
22. avgusta nazaj v Taškentu.
In kot se je že večkrat zgodilo, se je ekipi Sakulina prav na zadnji dan, 18. avgusta, v
Boj-Buloku posrečilo največje odkritje te odprave. Po letu 2021, ko so dosegli dno Višnjevskega, je bilo
v Boj-Buloku označenih več možnih mest, najbližjih Višnjevskemu, vsa na razdalji približno 50 metrov,
medtem ko je bilo v Višnjevskem kmalu jasno, da je stoječi sifon, prikazan na sliki 17, najbližja točka
Boj-Buloku. Leta 2023 sta se skupini z obeh strani zelo trudili, da bi povezali obe jami s kopanjem na
dveh mestih, ki sta se zdeli najbolj obetavni, čeprav ni bilo prepiha. Brez prepiha se sicer v jamah
kopanja jamarji zlepa ne lotijo. Ušesa parajoč hrup vrtalnika v jami Višnjevskega, je bil dobro slišen na
več mestih v Boj-Buloku, kot že omenjeno, vseh na razdalji 50 metrov, približno 140 metrov nad Bivakom -560.
Eno od teh mest so temeljito pregledali v letih 2022 in 2023, vendar je bilo kopanje videti precej
brezupno, počasno in zahtevno, saj je bila stena iz sige, pomešane z glino. Ni bilo prepiha, niti ni bilo
videti vsaj malo rova ali meandra. Leta 2022 so v to steni izvrtali luknjo in iz nje je izteklo kar nekaj
vode, zato bi bilo kopanje v mokri sigi in blatu še težje. Leta 2023 voda ni več iztekala, vendar je bilo
kopanje še vedno počasno in težko. Zgodilo pa se je, da je Aleksej Serëgin opazil prepih iz ene od
izvrtanih lukenj. Vendar je prepih kmalu ponehal. Mesto so označili kot »rezervno delovišče, za primer, da
bi drugih zmanjkalo«. Leta 2025 so pričakovali, da bo voda iz poplavljenega stoječega sifona v Višnjevskem
pritekla v Boj-Buloku na tem mestu, a se ni pojavila. Ker pa so leta 2025 neuspešno ponovno kopali na vseh
drugih deloviščih v tej jami, so se zadnji dan pač lotili tega zadnjega rezervnega delovišča. Izkopali so
meter dolgo luknjo. Prepih se je spet pojavil, po še nekaj kopanju se je luknja odprla v ozek, a prehoden
rov. Po približno 35 metrih je sledila še ena ožina. Hitro so prebili tudi to in rov se je nadaljeval do 70
metrov dolžine. Ker je šel bolj ali manj v ravni črti proti Višnjevskemu, so mu dali ime 70-metrski rov,
čeprav dolžina ni bila izmerjena, ampak le ocenjena. Na koncu je bila tretja ožina. Imeli so ravno še
dovolj časa, da so jo prebili. Čakali sta jih dve presenečenji: nadaljevanje je bilo vidno, z dobrim
odmevom, in začelo je skoraj neznosno smrdeti. Ta smrad je bil zjutraj, ko so prebili prvo ožino, na vhodu
v 70-metrski rov, komaj opazen. Takoj je bilo jasno, da skupina, ki je 16. avgusta odšla z dna Višnjevskega,
zažgala polietilensko folijo, da bi preverili zračno zvezo z Boj-Bulokom. Jamarji v Boj-Buloku so se vsi
strinjali, da če bi bil takrat še kdo na dnu Višnjevskega, bi ga s konca 70-metrskega rova slišali.
Konec tega rova je 409 metrov pod vhodom v Boj-Bulok, 2238 metrov nad morjem, dno
Višnjevskega pa 2239 metrov. Najbližja točka v Višnjevskem, od konca 70-metrskega rova, je stoječi sifon.
V njegovi bližini, le malo naprej, je zelo ozka špranja, v smeri Boj-Buloka. Ali bo glas iz ene jame v drugo
slišen tam ali kje drugje, je glavno vprašanje za odpravo avgusta 2026.
Slika 6: 3D-pogled na jamo Višnjevskega in zgornji del jame Boj-Bulok. Avtorja: Julija Ustinova in Vadim Loginov.
Slika 6, klik nanjo in še eden za njim jo prikažeta v polni ločljivosti, prikazuje 3D-pogled na jami Boj-Bulok in Višnjevski po odpravi Azija 2025, z vrhom grebena Čulbair v ozadju. Višnjevski se razteza od vrha navzdol proti desni, začenši na levi strani, Boj-Bulok pa leži nekoliko bolj desno. Avtor je pogled rahlo obrezal in dodal beli piki, ki označujeta vhoda v jame (Višnjevski zgoraj levo, Boj-Bulok spodaj desno). Barvna lestvica na robu slike spodaj levo prikazuje globine rovov, ki se gibljejo od rdeče (nadmorska višina 3560 metrov) do rumene, zelene, modre in vijolične (nadmorska višina pod 2400 metrov).
Slika 7: Del slike 6, ki prikazuje možno povezavo med obema jamama. Avtor: Vadim Loginov.
Slika 7 prikazuje povečavo spodnjega desnega dela slike 6. Najbližji točki v obeh jamah sta označeni s
številkama 1 (v jami Višnjevskega) in 2 (v Boj-Buloku). Vijolična črta tik pod točko 2 je 70-metrski rov,
raziskan na zadnji delovni dan odprave.
Najbolj zanimivo bo videti, kolikšna je bila napaka meritev jam, iz katerih je narejena zgornja
slika, ko bo vzpostavljena povezava med obema jamama. Dolžina merskega poligona od vhoda v Boj-Bulok do
Bivaka -560 je 3035 metrov, od vhoda v Višnjevskega do stoječega sifona blizu dna pa 6181 metrov. Napaka
2 % bi pomenila 60 metrov v Boj-Buloku in 120 metrov v Višnjevskem, vse v mejah razdalj od točk 1 in 2 na
sliki 7.
Slika 8: Konec 70-metrskega rova ob koncu zadnjega delovnega dne odprave, posnetek Alekseja Serëgina.
Prevod tonskega zapisa:
Vhod se konča s tako ožino, malo sem že začel dolbsti v strop ... Zdaj bomo še nadaljevali ... UUU! UUU! UUU! ... No, odmev je, ... in rekel bi, da tudi razširitev.
Darja Krasnojarova in Andrej Kolcov sta raziskovala Medvedjo jamo na nadmorski višini 3768 metrov v steni blizu vrha grebena Čulbair, odkrito leta 2024. Uspelo jima je razširiti ožino na njenem koncu in se spustiti v večji prostor, poln sneženih in ledenih kapnikov. Iskala sta nadaljevanje, vendar ga nista našla.
Slika 9: Andrej Kolcov gre skozi pasažo v Medvedji jami, posnetek Darje Krasnojarove
V Lunini jami, na pol poti med Boj-Bulokom in Višnjevskim, so v okviru paleoklimatskih raziskav
izvedli meritve temperature zraka in vlažnosti.
4. Jame na gori Hodža-Gur-Gur-Ata
11 jamark in jamarjev je raziskovalo in merilo v jamah grebena Hodža-Gur-Gur-Ata, naslednjega
zahodnega kraka gorovja Tjanšan, jugozahodno
od Čulbairja. Tam imajo jame širše rove, so
bolj
razkošne in fotogenične od Boj-Buloka in Višnjevskega. Bile so glavni cilj odprav ASU od leta 2010 do
2016, ko so se v jami Višnjevskega začele bolj resne raziskave in je možnost, da bi Boj-Bulok postal
superjama z globino nad 2000 metri, pritegnila vso pozornost uralskih jamarjev. Ta del odprave je vodil
Evgenij Curihin, njen najizkušenejši član, veteran Hodža-Gur-Gur-Ata in največji poznavalec teh jam. Lotili
so se predvsem še nedokončanih meritev in raziskovanje več jam južne skupine tega grebena.
Elena Ljubavina je skrbela za prehrano in zdravje udeležencev, Georgij Sapožnikov je bil odgovoren za
opremljanje dostopnih poti do jam in brezen v jamah, Aleksandr Kuznecov je pomagal pri
opremljanju in merjenju jam, ki so ga opravili Olga Pomorceva, Ana Jakovljeva, Anastazija Kudenko,
Nadežda Šituhina in Marija Studenikina, ob podpori Vladimirja Dolgija in Anastazije Kostecke.
Slika 10: Stena grebena Hodža-Gur-Gur_Ata, od znamenitega stolpa Katataš (levo) proti severu, z označenimi
vhodi v južno skupino, foto Evgenij Curihin.
Prva naloga je bila raziskava in merjenje rova v jami Isetskaja, odkritega leta 2016. Rov se je žal končal z neprehodnim meandrom. Merjenje in raziskovanje so zelo uspešno nadaljevali v drugih jamah in izmerili kar 5057 metrov jamskih rovov. Rezultati so prikazani v spodnji tabeli:
| Jama | Prejšnja izmera | Izmerjeno v 2025 | Nova dolžina |
| Tonnelnaja | 490 m | 629 m | 629 m |
| Sifonnaja | 200 m | 250 m | 250 m |
| Učitelskaja | 2000 m | 2400 m | 2400 m |
| Podarok | 400 m | 700 m | 700 m |
| Berloga | 1600 m | 717 m | 1750 m |
| Isetskaja | 1590 m | 361 m | 1800 m |
Tabela 1: Južna skupina jam Hodža-Gur-Gur-Ata, raziskovanje in meritve v letu 2025.
5. Fotogalerija
Slika 11: Greben Čulbair ima na jugozahodni strani (levo zadaj) zmeren naklon, ki mu sledi 200 metrov visoka stena in pod njo strm naklon na severovzhodni strani. Z vrha stene se v vse smeri razprostira čudovit razgled, tu je pogled čez zadnje sedlo proti vrhu. Avtor: Vladlen Polocki.
Jami Boj-Bulok in Višnjevski
Slika 12: Ana Evdokimova na prečki pri vhodu v jamo Višnjevski, foto Anastazija Janjina
Slika 13: Večina rovov so ozki meandri, ponekod tudi malo širši, in tu se je meander dovolj razširil, da je bilo treba opremiti prečko. Foto Anastazija Janjina, z Ano Evdokimovo, v Višnjevskem.
Slika 14: Bivak pri sifonu na globini 600 metrov v Višnjevskem, foto Vladlen Polocki. Eno od dveh mest, kjer se da prespati na tridnevni poti od dna jame do površja. Obhod tega sifona, odkrit leta 2019, je odprl pot do dna jame.
Slika 15: Anastazija Janjina na dnu jame Višnjevskega z georadarskim oddajnikom, foto Maksim Korobov
Slika 16: Maksim Korobov v prehodu, pokritem s helektiti, blizu dna Višnjevskega, foto Anastazija Janjina.
Slika 17: Pogled od zgoraj na stoječi sifon pri dnu Višnjevskega, najbližji Boj-Buloku; foto Maksim Korobov
Slika 18: Nepremočljivi kombinezoni so v Boj-Buloku in Višnjevskem nujni. Čeprav je na gori dežja malo, se vode v jami ponekod kar precej nabere, kot na posnetku. Foto Anastazija Janina.
Bazni tabor
Slika 19: Tako v Boj-Buloku kot v Višnjevskem je treba iti skozi mokre in ostre ozke meandre, ki raztrgajo tudi najtrdnejše blago. Na fotografiji: Krpanje kombinezonov, foto Vadim Loginov, z Ilono Vladimirovo in Aleksejem Semenenkom.
Jame v steni Hodža-Gur-Gur-Ata
Slika 20: Večina vhodov v jame je na steni pod grebenom, zato so pri dostopu potrebni mirna kri, potrpežljivost in zbranost, za hojo po dolgih prečkah; foto Evgenij Curihin
Slika 21: Pogled iz vhoda v jamo Isetskaja proti površju, foto Evgenij Curihin
Slika 22: Mumificirani ostanki koz (na fotografiji) in medvedov so v jami Berloga (Brlog), foto Evgenij Curihin, z Nadeždo Šituhino.
Slika 23: Počitek pri vhodu v jamo Učitel'skaja na steni, foto Evgenij Curihin
Vrnitev odprave
Slika 24: Udeleženci odprave na kasonu terenskega tovornjaka na cesti, ki se spušča od Dehibola do rečnega korita na dnu doline; foto Vladlen Polocki.
5. Zaključek
In kaj bo prineslo poletje 2026? Na splošno rečeno, obdobju miru in blaginje, ki ga je bila
večina izmed nas, vsaj malo starejših, deležna v preteklem stoletju, po grozotah in razdejanju druge
svetovne vojne in ki je trajalo še prvi dve desetletji novega tisočletja, zdaj sledijo temni oblaki in
izzivi, kakršnih človeštvo še ni poznalo, in ki se vse hitreje približujejo. Jamarska pomlad in poletje
leta 2026 pa sta videti čisto drugače, svetla, razveseljiva in obetavna, zlasti z vidika, ki ga obravnavamo
v tem prispevku. Pri obeh kandidatkah za superjami, ki sta spomladi leta 2026 še vedno na 11. in 12. mestu
seznama najglobljih jam, Cheve (1538 m)
in Boj-Bulok (1523 m), se bo veliko dogajalo, da bi se povečala njuna globina.
Odprava Cheve 2026 se je začela 1. februarja in bo trajala do konca aprila (konca sušne sezone),
in po besedah vodje odprave Billa Stona bodo
izkoristili glavni dosežek odprave iz leta 2024, povezavo nove, še neimenovane jame tik nad končnim
sifonom, z jamo Cheve. Z njo se je pot do sifona skrajšala s 6 dni na 6 ur. Ekipa 4 izkušenih potapljačev,
s podporno ekipo 45 jamarjev, bo v jami ostala toliko časa, kolikor bo treba, mesec ali več, naj stane kar
stane, da bi prišli na drugo stran sifona. Oprema in zaloge bodo potapljačem omogočile, da se pod vodo
pomaknejo kilometer daleč, žal pa le 30 metrov globoko. Končni cilj pa je priti do izvira v Cueva de la
Mano, 1192 metrov pod končnim sifonom v Cheveju (vendar še 13 kilometrov daleč) in povečati globino jame
na 2730 metrov.
Glavna jamarska odprava Azija 2026 v Uzbekistan, spet v okviru Uralske jamarske zveze (ASU),
bo potekala od 1. do 22. avgusta. Če bo visokogorska cesta do grebena Hodža-Gur-Gur-Ata z jugozahoda,
prek blagega pobočja, konec maja že brez snega (kar bo šel gledat Vladimir Dolgij mlajši
iz Taškenta), bo pred glavno odpravo julija še manjša pod vodstvom Georgija Sapožnikova. Delali
bi na grebenu Hodža-Gur-Gur-Ata, v jamah Berloga, Učitelskaja in Festivalnaja.
Napovedi, oziroma bolje rečeno obeti za glavno odpravo v Boj-Bulok, ki jo bo vodil Vadim
Loginov, pa so preprosti in, glede na okoliščine … očarljivo skromni. V njegovem še neobjavljenem
Poročilu o jamarski odpravi Boysun 2025 (v ruščini) sta navedena dva cilja odprave v Boj-Bulok in
jame v okolici za leto 2026. Prva in najpomembnejša naloga je prodreti v 70-metrskem rovu nad Bivakom -560
v Boj-Buloku naprej proti jami Višnjevskega in hkrati nadaljevati iz jame Višnjevskega skozi meander pri
stoječem sifonu proti Boj-Buloku … ter vzpostaviti glasovni stik, slišati glasove drug drugega iz ene jame
v drugo.
Čeprav se je zgornji del Boj-Buloka leta 2025 ponovno končal v neprehodnih ožinah, je še nekaj ne do konca
raziskanih rovov, ki jih je treba pregledati in bi lahko vodili do stene Čulbairja na drugi strani grebena.
Drugi cilj je torej poskus na ta način povečati globino Boj-Buloka.
 Slika 25: Bill Stone, akril Vladimirja Posipaja |
 Slika 26: Vadim Loginov, foto Larisa Pozdnjakova |
.jpg){kind=link}
Bill Stone ima v jami Cheve že dolg staž, od leta 1986, Vadim Loginov pa krajšega v Boj-Buloku,
od leta 2007. Je pa Vadim naslednik učitelja in prijatelja
Aleksandra Sergejeviča
Višnjevskega, tudi iz Jekaterinburga, čigar ekipi je uspelo od prvega obiska leta 1985 (jama je znana
že od nekdaj) spraviti Boj-Bulok do tretje najgloblje jame na svetu (1415 metrov, leta 1992). Spomladi 2026
je bilo na svetovni lestvici 8 jam, globokih med 1500 in 1600 metri, od Torca del Cerro del Cuevón v
Španiji, globoke 1589 metrov, do Čehov 2 pri nas na Rombonu, ki so globoki 1505 metrov.
Naj pomlad in poletje 2026 prineseta spremembo v tem delu lestvice, veselje tako Billu kot
Vadimu in s tem tudi vsem ljubiteljem zelo globokih jam.
Povezane objave:
- Ta stran v ruščini ...
- ... in v angleškem jeziku
- Odprava Boj-Bulok 2024
- Odpravi Čulbair 2022 in 2023
- Odprava Čulbair 2021
*Cirilska imena v poročilu so bila romanizirana v skladu z našim načinom transliteracije cirilice. Izgovorjava nekaterih dodatnih znakov: y = trdi i (jeri), ë = jo, npr. Verëvkina = Verjovkina.
Stran in besedila je pripravil Primož Jakopin
- Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), fotografije so
delo avtorjev, ki so navedeni, objavljene pa so z njihovim dovoljenjem.
Avtor sprejema pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na
ustrezna mesta). Besedilo je na mnogo mestih izboljšal Vadim Loginov.
Izvirnik poročila je pripravil avtor najprej v angleščini, septembra, novembra in decembra 2024
ter februarja 2025; nato ga je marca prevedel še v ruščino. Besedilo sta pregledala
in popravila Vadim in Ana Loginova. Po obeh različicah je, tudi marca 2026, avtor pripravil še tole
različico v slovenskem jeziku, malo bogatejšo in manj uradno.
Stran je bila nazadnje spremenjena 30. marca 2026.
URL: https://www.jakopin.net/primoz/slike/Asia-2025.php
303