Primož Jakopin
 
Hudojberdi Mustafokulovič Zokirov
 
Pričevalec iz Botoša
 
Kratek portret
 

 


 
Hudojberdi v dnevni sobi, 2023

 
Uvod
 
          Gre za prevod pogovora, ki je potekal 13. avgusta 2023 na domu Hudojberdija Mustafokuloviča Zokirova; avtor ga je obiskal v spremstvu Holidina Kudratullaeviča Pojonova iz vasi Dehibolo. Hudojberdi le delno razume rusko in Holidin je ponekod prevedel avtorjeva vprašanja iz ruščine v tadžiški jezik in Hudojberdijeve odgovore iz tadžiščine spet nazaj v ruščino (prevod odgovorov je bil pogosto za velikostni razred krajši od odgovorov, op. avtorja). Hudojberdi je starejši sin od treh preživelih otrok Mustafe Zokiroviča Holmominova, prvega znanega raziskovalca jame Boj-Bulok. Očeta je spremljal tudi med njegovim zadnjim, usodnim obiskom jame. Hudojberdi živi v Botošu v okrožju Oltinsoj v Uzbekistanu.
          Tadžiksko (Худойберди) in uzbeško (Xudoyberdi) ime Hudojberdi je sestavljeno iz besed hudoj - "bog" in berdi - "dal", kot naš Bogdan ali Božidar. Starši ga pogosto dajo moškemu potomcu, ki so ga dolgo čakali, se zelo trudili zanj.

 
Kdo je Hudojberdi Mustafokulovič?
 
          Rodil sem se 28. novembra 1955 v Dehibolu, očetu Mustafu Zokiroviču Holmominovu, rojenemu 1920, in materi Saidi, rojeni 1930. Živim v Botošu.
 
Koliko bratov in sester ste imeli?
 
          Naša družina je bila velika, otrok nas je bilo deset, pet sinov in pet hčera. Prvi je bil sin Said Alí, rojen 7. januarja 1951. Umrl je, ko je bil star eno leto. Hčerka Oíša se je rodila 11. maja 1952. Umrla je leta 1969, takoj po poroki. Hči Fotimój se je rodila 9. aprila 1953, in je še živa. Naslednji sem bil jaz, rojen 28. novembra 1955. Sin Hudojnazár je bil rojen 4. maja 1961, tudi on je še živ. Hčerka Zulájho se je rodila 21. marca 1962. Umrla je stara 19 let. Hčerka Hanifój se je rodila 9. februarja 1964. Umrla je stara 11 let. Sin Hudojór se je rodil 18. decembra 1966. Umrl je pri 21-ih letih. Sledila sta mu sin Hajrúllo, rojen 15. julija 1968, ki je umrl 8 let star, in hči Azízmo, rojena 8. maja 1970. Umrla je pri 19-ih.
 
In kako velika je vaša družina?
 
          Z ženo Ruzigol Baltajevo imava tri otroke, sina Nurmuhammada, rojenega 1977, sina Begnazarja, rojenega 1990, in hčer Muniso, rojeno 1995. Imava tudi 10 vnukov, 6 od Nurmuhammada, 2 od Begnazarja in prav tako 2 od Munise. Prva žena Nurmuhammada s štirimi otroki živi drugje.
 


 
Hudojberdi in družina na pragu svojega doma, z ženo Ruzigul, snaho (ženo njegovega najstarejšega sina Nurmuhammada) Mardžono in Hudojberdijevimi vnuki, Mardžonovo hčerko Asmo in sinom Anasom.

 
Kakšen je bil vaš oče?
 
          Bil je ljudski zdravilec, znal je pripravljati zdravilne čaje, mazila in podobno. Zelo je bil dober tudi pri gradnji hiš in znan po tem.
Bil je srednje rasti, čvrste postave.
 


 
Mustafo Zokirovič Holmominov, risba Vladimirja Posipaja

 
In vaša mama?
 
          Bila je 19 cm nižja od njega in 10 let mlajša. Bila sta soseda v Dehibolu, dobro sta se poznala že od malega.
 
Kako je vaš oče izvedel za jamo, za Boj-Bulok?
 
          Jama je bila splošno znana, vsi so vedeli zanjo in tako tudi on.
 
Kaj nam lahko poveste o njegovem zadnjem, usodnem obisku jame?
 
          Do jame sva šla 28. maja 1970. Ni mi veliko razlagal, zakaj gre v jamo, le da je glavni namen molitev za dež in za dobro življenje. Vzela sva tri osle, po enega za vsakega izmed naju, enega pa za petrolejko in za orodje, imela sva 2 kg težko macolo in dleto za kamen.
          Iz Dehibola sva se odpravila zelo zgodaj. Ko sva prispela do jame, je oče do kosila razbijal skale v vhodu, ga razširil. Po kosilu je šel v jamo. Čakal sem ga do večera, vso noč, naslednji dan in še eno noč. Tretji dan so prišli vaščani iz Dehibola in me odvlekli nazaj v vas.
 
Kakšno je bilo življenje po očetovi smrti?
 
          Ni bilo enostavno. Veliko je padlo name, bil sem najstarejši sin, še več pa na mamo. Komaj smo shajali, kar nekaj bratov in sester je pomrlo.
 
Kako ste spoznali svojo ženo?
 
          Bila je tudi hči našega soseda v Dehibolu. Poročila sva se leta 1975.
 
Kako to, da sta zapustila Dehibolo in šla v Oltinsoj?
 
          Na ravnino, kjer zdaj živimo, sva prišla 7. marca 1984. Želela sva si v nižino, ker je bilo življenje v gorah, v Dehibolu, zelo težko. Tu je življenje veliko lažje, zemlja je mehka, tu je reka (ista reka, ki teče pod Dehibolom - Oltinsoj doseže le pri srednjem in visokem vodostaju, sicer presahne že prej, op. avtorja) in mokrota zaradi nje. Tukaj raste vse.
 


 
Bombažna polja južno od vasi

          Oba sva delala v sovhozu, velikem državnem kmetijskem posestvu. Zemljo, ki jo imamo zdaj in od katere živimo, smo dobili od sovhoza (po koncu sovjetskega obdobja je sovhozna zemlja v veliki meri menjala lastnika, op. avtorja) s pomočjo direktorja, Normuroda Melikolova.
 
Ali vas je še kaj zanimalo poleg kmetovanja?
 
          Seveda me je. Zelo rad bi potoval po svetu, da bi videl, kako se živi v Aziji, na Kitajskem, Japonskem, v Indiji, Evropi, v Ameriki. Uspelo mi je priti le do Samarkanda in Taškenta, celo Buhare, ki sem si jo tako zelo želel obiskati, nisem nikoli videl.
 
Katera je vaša najljubša barva in zakaj?
 
          Bela barva! Zakaj? Ko človek pri nas umre, ga vedno pokopljejo zavitega v belo platno.
 

 
Če bi vam bilo dano še enkrat živeti, ali bi kaj spremenili?
 
          Nič ne bi spreminjal. Zgodi se, kot se zgodi, življenje ubira svoja pota in najbolje mu je pustiti, da teče po svoje.
 


 
Asmo
 
 


 
Hudojberdi in njegov zet Sandžar, Munisin mož, v dnevni sobi
 
 


 
Vaška cesta, ki teče mimo Hudojberdijeve hiše in dvorišča (levo), po zahodni strani.
 
 


 
Družinska hiša. Sinova Nurmuhammad in Begnazar delata v Taškentu.


 


Povezani objavi:
 





 

  Jožek Košir - Cox, ni ga čez jame, november 2023   Bogoslav Kalaš, podobe iz mavričnih kapljic, januar 2024
 



Stran je pripravil Primož Jakopin - Klok, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Slike so avtorjeve (copyright Primož Jakopin 2023) razen kadar je pod sliko naveden drug avtor ali avtorica - takrat so avtorske pravice njegove oziroma njene, z dovoljenjem za objavo na tej strani. Angleški izvirnik strani je avtor prvič postavil 21. novembra 2023 in nekaj dni kasneje prevedel še v slovenski jezik. Datum zadnje spremembe: 29. november 2023.

Spletni naslov strani: http://www.jakopin.net/portraits/Hudojberdi_Mustafokulovic/HZ_index_si.php
    239