Na gori Čulbair, 2021

 
Kako bi se na kratko predstavil?
 
          Rodil sem se 22. maja 1980 v Kranju, očetu Božidarju, inženirju geodezije in materi Ireni, rojeni Puc, organizatorici dela na davčni upravi občine Cerknica. Imam dva brata, Matjaž je malo mlajši, Samo ima pa deset let manj, in vsi trije imamo jamarski izpit. Z Matjažem sva bila leta 2002 v jami Čehi 2 prva brata na -1000 metrov. Bratranec Janez Puc je bil tudi že na -1500 metrov - v Čehih 2 sva bila prva na dnu skupaj z Jankom Marinškom, Matjažem Milharčičem, Tomažem Česnikom, Alešem Štrukljem. Ana Makovec je takrat prišla do bivaka na -1370 metrov.
          Za svoj največji dosežek štejem pa projekt Rombonski jamski splet.
 
Kakšna so bila pa tvoja zgodnja leta?
 
          Od šestega do tridesetega leta sem igral nogomet, treniral trikrat na teden, v NK Rakek in tudi v NK Cerknica. V šestem razredu osnovne šole sem bil občinski prvak v teku na 1000 metrov. V prvem razredu me je na prehodu za pešce do nezavesti zbil mrliški avto (furgon) in če zdaj kje kaj zgrešim ali narobe naredim, se lahko izgovorim na to. Ko sem bil še majhen, okoli pet let star, prastara mama po očetovi strani je bila še živa - rojena je bila leta 1902, umrla je leta 1987 - smo imeli še črno-belo televizijo in na sporedu je bil alpinističen film. Plezalec je razkoračen plezal v kaminu, prastara mama je začela pa vpiti: Kam lezeš, kam lezeš, ugasnite televizijo! Ta prizor me je močno presunil in nekaj v meni je preskočilo.
 
Te je to pripeljalo k jamarjem?
 
          Prvič smo šli v jamo leta 1990 ali 1991 trije, kar sami, pozimi pod Mali naravni most (v Rakovem Škocjanu, op. pisca), bila sta še moj brat Matjaž in Damjan Intihar - Brńte. Sneg se je topil, z Brntetom sva imela škornje, Matjaž, ki najprej ni nameraval iti, pa je pritekel za nama kar v supergah. Od Rakeka smo šli peš čez gozd, slabo uro daleč. Prepričani smo bili, da smo mi prvi odkrili neznane rove, po katerih smo hodili. Prišli smo do vhoda v Zelške jame in z Brntetom sva šla čez vodo, Matjaž pa je sezul superge in jih kot vrgel na drugi breg, a je bil malo prekratek in so padle v deročo vodo. V strahu, da bo Matjaž bos zmrznil do doma, sem skočil v vodo in superge rešil, iz solidarnosti pa je skočil v vodo še Brnte, ki je bil Matjaževih let. Vse skupaj se je srečno končalo, navdušenje je bilo veliko.
 
Kako te je zaneslo v visokogorske jame?
 
          Že od začetka so me zelo zanimale globoke jame in pri nas najhitreje prideš do globokih jam na Kaninu. Moj prvi jamarski mentor Tomaž Ileršič, tudi z Rakeka, nas je leta 1998 peljal na Kanin, na sektor S, med C in D postajo žičnice, tam smo imeli tabor. Raziskal in dokumentiral sem 11 novih jam, za njimi pa sva z Brntetom našla in označila lego Brezna S 63, kasneje zelo znanega po padcu smučarja in padalca vanj (Čeh, z jadralnim padalom), na dno vhodnega brezna, -228 m. V tistem obdobju sem se seznanil še s Tonetom (Palčičem), ki je bil vodja odprave v Čehe 2, mojo prvo zelo globoko jamo. Fantje z Rakeka smo si zelo želeli v kakšno globoko jamo, na drugi strani hriba od nas je pa Borovnica in Tone. Seznanili smo se in, ko je videl, kaj nas muči, je predlagal, da skupaj odidemo v kakšno globoko jamo. In če že, zakaj ne v najglobljo, v Čehe 2. Ti so bili takrat, leta 2001, globoki 1370 m, po italijanskih meritvah, po meritvah kasnejše Cavexove odprave ob koncu devetdesetih let (Evgenij Rybka), ko so se spustili v stransko brezno, kamor teče voda, na cca -1350 m, pa 1380 m. Težave je imel eden od udeležencev te odprave, ki se je zataknil na najgloblji točki in se po čudežu izvlekel, ko se je slekel do golega.
          Jama takrat ni bila več opremljena in niti JD Rakek niti JK Borovnica nista mogla spraviti skupaj toliko opreme zanjo, pa tudi prave volje ni bilo. Našla se je rešitev in prek okvira JZS smo lažje prišli do sponzorjev za opremo. Na zvezno vabilo se je odzvalo okoli 70 jamarjev iz vse Slovenije, in končalo se je s prebojem podora na -1370 m in prodorom do sifona na dnu. Stvari pa so nekoliko ušle iz rok in JZS je leta okoli leta 2004 zahtevala razopremljanje jame. Štirje smo razopremili jamo od -1500 do -1000, ostalo višje pa JRS (Jamarska Reševalna Služba). Žal, ker po tem nadaljnjih raziskav v naši najgloblji jami ni bilo več. Čehi 2 so bili moja prva in doslej najgloblja jama. Prvi raziskovalci Čehov 2 so bili Slovaki, med njimi Martin Sluka in so jamo imenovali Liptovska priepast, Raziskali so jo do globine približno 200 m. Potem pa se je jame lotil Roberto Antonini, ji dal ime Čehi 2 in jo raziskal z ekipo do -1370 m.
          200 metrov nad vhodom v Čehe 2 (2033 m) in nekaj sto metrov stran, ter v podobni geološki situaciji, je vhod v brezno Hudi Vršič (2226 m). Na turnem smuku je istega dne Roberto našel dva vhoda, v Črnelsko brezno in v Hudi Vršič, prvemu je dal ime Veliko sbrego, drugemu pa Egidio. Hudi Vršič je raziskal do globine 620 metrov, dolžina rovov pa je bila 724 m, v začetku devetdesetih let. V razopremljenih Čehih 2 nismo mogli več delati, pa tudi odnosi z JZS niso bili ravno najboljši. Ker je vhod v Hudi Vršič 200 metrov višje, se je kar sama ponujala misel, da utegne ta jama pripeljati v Čehe 2, in ima torej globinski potencial vsaj 1700 metrov. Razen na Kaninu, kjer je globinski potencial še nekaj večji, v Sloveniji takih možnosti za globoke jame nimamo.
 

 
Vhod v Brezno Hudi Vršič, najvišji vhod Rombonskega jamskega spleta, 2020, na posnetku sta Ambrož Ileršič (desno) in Mitja Mršek, levo zadaj Velika Črnelska špica (2332 m); foto Miha Staut

 
Na začetku si povedal, da šteješ Rombonski jamski splet za svoj največji dosežek. Lahko poveš kaj več o tem?
 
          Ta projekt vodim, skupaj s Tonetom Palčičem, že od leta 2003 naprej. Začelo se je z Jamarskim društvom Rakek, pa Rakovčani niso ravno dobro razumeli najine vizije in smo se razšli. Projekt se je skupaj z menoj preselil v Borovnico, bliže Tonetovemu društvu. V tistem času sem bil uradno nekaj let tudi sam član Jamarskega kluba Borovnica, ki ga je skupaj s somišljeniki ustanovil Tone. Koncepta raziskav pa tudi v borovniškem klubu niso hoteli sprejeti. Projekt pa se zaradi nasprotnikov ne sme in se tudi ne bo ustavil.
          Če sežem še malo nazaj, bi lahko rekel, da se je Rombonski jamski splet v najinih glavah začel že leta 2001, z že omenjeno odpravo v jamo Čehi 2. Na odpravi se je izoblikovalo notranjsko jedro za raziskovanje najglobljih slovenskih jam. Hudi Vršič smo začeli avgusta 2003 opremljati Tone Palčič kot idejni vodja projekta, moja malenkost kot vodja izvedbe, gonilna sila pa so bili še Tomaž Česnik (DZRJ Luka Čeč iz Postojne), Tomaž Mihevc (JK Logatec), Janez Puc (JD Rakek), Ivo Sedmak (takrat član DZRLJ, kasneje član DZRJ Luka Čeč) in Rok Stopar (JD Dimnice iz Kopra). V sedmih akcijah smo v novem kraku, ki smo ga našli na drugi strani v zgornjem delu ogromne, takrat najgloblje notranje vertikale na svetu, 385 m globokega brezna Zlatorog, prišli do globine 532 metrov pod vhodom. Šele po petih letih, leta 2008 nam je po akrobatskih poskusih uspelo najti nadaljevanje v prej omenjeni dorani. Leta so tekla. S stališča raziskovalca globokih jam lahko mirno rečem, da zdaj tečejo še hitreje. Leta 2017 nam je na 34. odpravi uspelo preseči globino tisoč metrov. Na naslednji odpravi, leta 2018, nam je z ekipo, v kateri so bili še Roberto Antonini, Alberto dal Maso, Aleš Štrukelj in Ana Makovec, uspelo najti povezavo s sosednjo globoko jamo, s Črnelskim breznom.
 

 
Mitja opremlja Meander proti Kraljici, februarja 2020; foto Miha Staut.

          Med leti 2019 in 2021 so pri raziskavi Galerije stare Rombonke sodelovali tudi matičarji (DZRJL) in sicer Matic Di Batista, Špela Borko, Jure Bevc, Vid Naglič in Nika Pišek. Rodil se je Rombonski jamski splet, še vedno (2026) najgloblji v Sloveniji. Globok je 1393 metrov, njegova dolžina pa se vztrajno bliža 22 kilometrom. Že zdavnaj sem opustil naštevanje, iz katerega društva je ta in iz katerega ona, ker hodim v jame z jamarji in jamarkami, ki so ponavadi veliko več kot le člani tega ali onega društva. Žal je v vseh teh letih nastalo tudi nekaj zidov, ki jih moramo s kolegi jamarji pač gledati.
 

 
Iztegnjeni prerez Brezna Hudi Vršič po načrtu, ki ga je februarja 2021 izrisal Franjo Drole, v sodelovanju z Mitjo Mrškom, tu je objavljen s privolitvijo obeh. Na skrajni desni spodaj je navezava jame na Črnelsko brezno, s katerim tvorita 1393 metrov globok in že blizu 22 kilometrov dolg Rombonski jamski splet, drugo najglobljo jamo v Sloveniji (po stanju leta 2026). Povezava s Kraljico, kot jami Čehi 2 pravi Mitja — na načrtu v sredini spodaj — Meander proti Kraljici, je še v delu. Klik na sliko, in še eden, jo prikličeta v polni ločljivosti. Avtor je načrtu prav malo dodal, podatke, navedene v legendi izvirnega načrta, pa navaja še spodaj, popravljene in dopolnjene. Predvsem italijanskim raziskovalcem so manjkala imena, nekaj je bilo napak (Marko Kavčič dvakrat), pa tudi vsi so zdaj zapisani z imenom pred priimkom. Navedeni so zelo verjetno po kronološkem vrstnem redu: Roberto Antonini, Marco Bellodi, Daniele Moretti, Patrizia Squassino, Federico Tietz, Alessandro Tolusso, Tomaž Česnik, Mitja Mršek, Ana Makovec, Aleš Štrukelj, Izidor Zupančič Šantek, Roman Bogataj, Matjaž Milharčič, Tomaž Mihevc, Janez Puc, Marjan Turšič, Martin Rajšter, Ivo Sedmak, Rok Stopar, Marko Matičič, Luka Zalokar, Tomaž Svet, Marko Kovač, Peter Ileršič, Bogomir Remškar, Robert Rehar, Andrej Fratnik, Miha Staut, Andrej Kristan, Marko Kavčič, Filippo Fillici, Miha Ileršič, Marjan Vilhar, Edo Vričić, Matjaž Božič, Nina Cof, Bojan Stanek, Franc Petrič, Pavel Vavkman, Rok Balažič, Taša Ileršič, Anže Oblak, Alberto dal Maso, Grega Maffi, Jure Bevc, Matic Di Batista, Špela Borko, Nika Pišek, Vid Naglič, Ambrož Ileršič, in Iztok Možir.
K načrtu so prispevali, od leta 1990 naprej, Roberto Antonini, Tomaž Česnik, Marko Matičič, Mitja Mršek in Franjo Drole.

          Za Rombonski jamski splet je vredno živeti. Vsaj zame in za Toneta to neizpodbitno velja. Nešteto kilometrov, nešteto telefonskih pogovorov, nešteto vprašanj, nešteto odgovorov, nešteto ljubezni, nešteto sporov in še in še neštetega se je nabralo v vseh teh letih. Lahko bi tudi prešteli odprave, če se omejimo samo na jamo Hudi Vršič se najbrž ne bom zmotil, če rečem, da smo (2026) že pri pri številki 50.
 

     
 
Kanjon Rombonke, levi posnetek je napravil Mitja Mršek leta 2022 na -1000 m, desnega pa Jure Bevc leta 2019, na enaki globini (Wikimedia Commons)

 
V čem se najbolj razlikujejo jame na Rombonu od drugih globokih, v katerih si že bil?
 
          Poleg teh jam sem bil še na Kaninu, v Mali Boki, dvakrat sem bil zraven pri prečenju od zgoraj dol, v Renetovem breznu in v P4 sem pomagal pri raziskavah, tudi na odpravi, ko smo še iskali povezavo obeh jam. Sodeloval sem tudi pri raziskavi Brezna spečega dinozavra, smo bili na -1000. In z Dibo sva plezala v P4, na južni strani. Na oko bi rekel, da je v Hudem Vršiču precej več tlorisa, večkrat tudi pristaneš iz brezna na dnu dvorane, glavna razlika je pa seveda kolektor Rombonke, ki je dosti bolj slikovit, bolj pisan, vsaj zame, kot drugi kolektorji v slovenskih visokogorskih jamah.

 
Mitja nad Mitjevo jamo na robu stene kanjona na gori Čulbair, 3200 metrov nad morjem, 2021, foto avtor

 
Ko smo že pri tem, kje si še, razen v Sloveniji, hodil po jamah?
 
          Leta 1998 smo šli v ameriško jamo Mammoth cave, leta 2003 spet v Ameriko, v jamo Hidden River cave, leta 2004 v Črno goro, leta 2005 v Ukrajino, v letih 2006 in 2007 spet v Črno goro, potem petkrat v Albanijo - 2009, 2010, 2013, 2017 in 2018 - v jamo Spella e Zeze (Črna jama), leta 2013 (Mitja in Robert Grilc - Čevap) ter 2018 (Mitja in Marjan Vilhar (1984-2020)) smo raziskali tudi kanjon reke Currajve (prvi spust v ta kanjon). Kanjon je ponekod globok tudi več sto metrov.
          Leta 2021 pa sva šla skupaj v jame na gori Čulbair v Uzbekistanu.

 
Meander v zgornjem delu Jame Višnjevskega, Artjom Šabaršin in Mitja, 2021; foto Larisa Pozdnjakova, objavljeno z dovoljenjem

 
Kam ste šli pa v Črni gori, kdo je še bil in kako je šlo?
 
          Najprej smo raziskovali v okolici Njegošev, kjer smo v letih 2005 in 2006 na platoju okoli 1000 metrov nad morjem iskali vhode do jam, ki bi vodile k izvirom ob morju (Sopot, Ljuta).
          Na območju Belića ob albanski meji smo leta 2008 tudi iskali kakšno tisočmetrco, vendar ni bilo prav enostavno.
 
Kako je bilo pa v Albaniji? Kaj ti je najbolj ostalo v spominu, od odprav in od Shpelle e Zeze?
 
          Črna jama gre od vhoda lepo počasi navzgor, takrat je bila najdaljša jama v Albaniji, plezarija je bila vse bolj tvegana, fantje so čedalje bolj oklevali, ker so vedeli, da na reševalno tam, kot na primer tudi v Uzbekistanu, ne moreš računati.
 
V jami Voronka nad taborom na Čulbairju si odkopal prehod navzdol. Kako je šlo?
 
          Jama se nahaja točno na dveh tretjinah tlorisa jame Višnjevskega, od vhoda proti koncu in bi prehod skozi 70 metrov višinske razlike pomenil skrajšavo poti do dna Višnjevskega s treh dni na en dan. Kopanje pa je bilo v ledu in snegu, na roke. Prišel sem do kakih 50 kg težke skale, ki bi jo moral odmakniti, malo si mi pomagal, dosti pa mi nisi mogel, da bi jo odmaknila. Rabila bi tehnična sredstva ali večjo ekipo. Žal ni bilo pravega razumevanja za to delo.
 
Želje in načrti, za letošnje leto 2026 in še za naprej?
 
          Načrti so isti že od začetka raziskovanja Rombona, organizirati razpoložljivemu času udeležencev primerne odprave v Hudi Vršič in Čehe 2. Pa še v kakšno okoliško jamo, zadnji primer je jama Vrane, ki bi lahko bila še en vhod v Čehe 2, je pod Plešivcem (1962 m, desno od doline Krnice). Dobili bi nov jamski splet še pred povezavo s Hudim Vršičem. Vsako leto se nabere nekaj odprav, tudi letos bo tako. Drugače pa se pri mojem jamarstvu vse odvija nekako spontano. Enkrat se dogovorim z enim drugič z drugim.
          Primer je zadnja ekskurzija v Brezno Hudi Vršič od 12. do 14. marca 2026. Bili smo trije, še Miha Staut in Maks Petrič. Cilje smo malo širše zastavili, potem pa je šlo predvsem za fotografiranje in se je kar obneslo, kot lahko bralci vidijo iz naslednjih petih fotografij. Vse je posnel Miha, po najboljših močeh pa sva pomagala z Maksom.
 

 
Mitja odkopava vhod v jamo.
 

 
Mitja na prečki v 385 metrov globokem breznu Zlatorog, desno zgoraj Maks
 

 
Na začetku kanjona Rombonke, na globini približno 880 metrov
 

 
Spust v začetni del Galerije Stare Rombonke
 

 
Mitja na izhodu iz brezna, ura je bila poldne, bilo je v megli.
 

          Tudi odprava v Uzbekistan leta 2021 se je kar zgodila, na podelitvi Putikove nagrade si me povabil, naslednji dan sem imel že letalsko karto v rokah. Še enkrat hvala — Primož Jakopin Klok!!! Kaj naj rečem, verjetno bo kakšna dobra akcija z Ljubljančani, kakšna z Tolminci, kakšno nakurimo s Štajerci, Primorci — in leta minevajo ...
 
Kaj bi rekel, boste prej navezali Čehe 2 na Hudi Vršič in Črnelca ali bomo matičarji prej obšli Mattov sifon v Reneju?
 
          Ha ha ... ja najbolje bi bilo, da matičarji čim prej dosežete Malo Boko, drugače bodo Poljaki splezali v Reneja! Ne vem, verjamem pa da je Rombonski jamski splet povezan tudi s Čehi 2, niso daleč. In tudi če zadeva ne uspe, bom še vedno verjel, da smo pač nekaj spregledali. Isto trdim za primer Kaninskega spleta! Gotovo je tudi to, da bo v obeh primerih še trajalo. Ker so to tako dolgoročni cilji bom rekel, da bodo Ljubljančani prej! V Rombonskem spletu pa ravno tako, brez matičarjev ne gre, in prav je tako! Nekdo se bo že zmigal, ni pes da ne.
 
Kaj si najlepšega in najbolj hudega doživel v jamah?
 
          Dobra odkritja so vedno lepa. Prva taka zadeva je bila Prešernova dvorana v Logarčku, okoli leta 2000 ali še kaj malega prej. Bil je še Tone (Palčič), pa Aleš (Štrukelj), pa morda tudi Ana (Makovec), Janez (Puc). Bilo je več akcij. Na koncu Logaškega rova je bilo, Logatčani so vedno iskali nadaljevanje navzgor, plezali so, Palčič pa je ležal pod kaminom in mu je naenkrat veter ugasnil plamen. Bila je luknjica, ki smo jo na več akcijah razširili. Na koncu nekajmetrske ožine je šla jama naprej, velika dvorana je bila, 100 metrov dolga, vsaj 20 metrov visoka in precej široka. Ravno 8. februarja je bilo pa smo ji dali ime Prešernova dvorana.
          Še boljše je bilo v Hudem Vršiču novembra leta 2017. Iz Potresne dvorane na -800 m, kjer je bivak, smo samo enkrat splezali do Peščene ure nad dnom dvorane. Dobro si zasluži svoje ime, pesek se usiplje v majhen rovček, vse skupaj je precej zasuto. Nad Peščeno uro pa je bilo videti še nekaj, kot velika tema, vredna ogleda. Splezal sem gor, Aleš me je varoval, Ana pa je bila v bivaku. Na vrhu se je odprlo, malo sem šel pogledat še naprej, pa se vrnil. Aleš in Ana sta se naslednjega dne vrnila na površje, prišel pa je Jokl (Andrej Kristan). Z njim sva ostala še dva dni in se že prvi dan spustila po nekaj stopnjah v kanjon Rombonke (pod -900 m) in po njem približno kilometer daleč. Bilo je prvič, da smo v Hudem Vršiču prišli do vodnega kanjona. Občutki so bili nepopisni, brez primere doslej. V Hudem Vršiču je bilo kar nekaj zelo prijetnih presenečenj in vrhunskih akcij, v zadnjih letih je povprečje 500 metrov novih rovov na ekskurzijo.
          Tako je bilo tudi 18. decembra 2021 v Primadoni, delu jamskega spleta Migovec, na cca -850 m, z Izijem (Iztok Možir) in Andrejem (Fratnikom), tolminsko legendo, bil je že od začetka pri Mali Boki in pri Migovcu, prvi Jugoslovan na -1000 v Črnelcu, če se ne motim. Na koncu rova je bilo brezno in je Angležem zmanjkalo vrvi, ko so bili nazadnje tam. Spustili smo se precej navzdol, kjer je križišče (na -908 m), voda teče v slapu v naslednje brezno, 20 m globlje, na drugo stran pa se je odpirala prostorna galerija, ki se rahlo vzpenja. Namerili smo 501 meter poligona, na koncu je bil podor zvrha, nismo pa pregledali odcepov.
          Najbolj grozno je bilo pa, ko se je blizu dna brezna Čehi 2, na okoli -1500 m, začela naglo dvigovati voda. Na tej akciji, bilo je okoli božiča 2002, smo bili prvič na dnu jame. Bili so še: Janez Marinšek, Tomaž Česnik, Matjaž Milharčič, Janez Puc, Aleš Štrukelj in Ana Makovec, do bivaka na -1370 m. Bivak je bil za 4, zato smo se razdelili na dve ekipi, prva: Česnik, Milharčič, Štrukelj, druga pa Mršek, Puc, Marinšek. Prva skupina je šla do sifona na dnu in se vrnila na bivak, druga skupina pa smo tudi merili in smo prišli na dno, ko je prva od tam že odšla. Mimo jezera v kolektorju je bila prečka in ko sem na prečki stopil na kamen, mi je bila voda do gležnjev. Potem smo se vrnili na bivak, prva skupina pa je šla ponovno do dna, brez Štruklja — z Ano sta odšla ven, ker se je pri prvem obisku dna Štruklju odtrgal oprimek in je padel v jezero, ki se sedaj imenuje Klamfina banja.
          Vrnila sta se, nič našla, za njima smo šli pa še druga skupina in ko sem pri prečki v kolektorju spet stopil na isti kamen, je bilo vode že do kolen. Veliko več. Predlagal sem, da se takoj vrnemo. Na bivaku sta iz prve skupine ravno dobro zaspala, pa smo še malo počakali pod bivakom, ko je nenadoma začela voda kapljati od povsod. Najprej je padala počasi, tik, tik, tik, potem pa čedalje hitreje, tk, tk, tk, tk, tk. Potem je pa lila. V 15 sekundah je šlo iz nič do litja. Dvignili smo ju z bivaka in ekspresno ven. Na -1250 metrov je jeklenica čez Terrano lake. Običajno je na najnižji točki pol metra nad vodo, tokrat smo pa glisirali. Na najnižji točki, kjer je jeklenica vpeta na strop, je bilo le še 20 cm zraka. Ko smo šli čez, sem šele vedel, da smo rešeni.
 

 
Alex, Pauline, Artjom in Mitja pred vhodom v jamo Boj-Bulok, 2021; foto avtor

 
Rad imaš pregovore, tudi bolj okrogle. Bi nam kakšnega zaupal?
 
          Zakaj pa ne:
 
Ni ga junaka,
ki ne lula kadar kaka.
 
Vsaka ptička
ima svoj vir dobička. (1 a,b,c ... = .d.e.)
 
Za vsakega raste palica,
dlje kot raste, bolj je debela.
 
 
Tri še malo drugačna vprašanja za konec. Kaj bi izbral kot svoj najljubši film?
 
          Kaj pa vem, nisem tako vnet za filme. Pa če bi že moral nekaj navesti, pa naj bo Outsider.
 
In tvoja najljubša glasba?
 
          Punk rock. Niet, Pankrti, Sex Pistols, Rolling Stones. Recimo Janez kranjski Janez, pa Bandiera rossa ali pa Za železno zaveso.
 
Katera bi bila pa tvoja najljubša barva, in zakaj?
 
          Modra, kot nebo, tako vsi pravijo, in bo že držalo.
 

 
Nebo nad Zaplano s soncem in robom oblaka, marec 2026; foto avtor

Povezani objavi:

• Mitja Mršek and Mt. Rombon Cave System - stran v angleškem jeziku in
• Митя Мршек и Ромбонские Пещеры - stran v ruskem jeziku

  Hudojberdi Mustafokulovič Zokirov - pričevalec iz Botoša, november 2023  
 

Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je bila prvič zastavljena 7. decembra 2021, spremenjena 5. januarja, 31. marca in 9. aprila 2022 ter dokončana 25. marca 2026. Avtorji fotografij, so navedeni ob njih ali v bližnjem besedilu, vse so objavljene z njihovim dovoljenjem.

Naslov strani: https://www.jakopin.net/portraits/Mitja_Mrsek/MM_index_si.php     398