Primož Jakopin
Jožek Košir — Cox
ni ga čez jame


 
v Mačkovici leta 2004, iz risbe Vladimirja Posipaja*

 
Dolgo se že poznava, bi morda vedel, kdaj in kako se je to zgodilo?
 
          Midva sva se spoznala prek Saše Alberta, ko je tukaj razsajal slavni Spektrum. On je prirejal strojno opremo, tipkovnica, optično pero, vmesnike, itd., ti si pisal programe. Potem je prišel Commodore in oprema za knjižnice. Takrat je tudi Martin Cvilak želel tukaj speljati proizvodnjo za neko reč na »A« (Amstrad, op. p.). Naredil sem mu napajalnik.
          Še prej sem se srečal z Japcem in drugimi skakalci v vodo, ko smo pripravljali telovadno točko za Dan mladosti v Beogradu (leta 1965 ali 1966, opomba Japec Jakopin).
 


 
Jožek v telovadni vrsti, drugi z leve, 1965 ali 1966, avtor fotografije ni znan

          Ko smo to »opravili« je mama privlekla na dan sorodstveno povezavo in dogodivščine iz Dramelj.
          Kje sva trčila v jamah pa ne vem. Enkrat sem hodil z vašimi tečajniki, takrat je začela Nina Prevčeva, kasneje žena od Cileta (spomladi 1991, opomba Rafko Urankar - Cile). Spremljal jo je brižni ata Mile, ki je bil moj kompanjon iz Partizana Narodni dom. Skoraj gotovo me je on povabil.
 
Ali se lahko na kratko predstaviš?
 
          Sem medvojno dete, takrat so me naredili nekje pri Semiču v času, ko so Rusi na vzhodu prečkali jugoslovansko mejo. So dejali, da bo kmalu konec vojne in je treba nadomestiti padle … 😀
          Rodil sem se potem zadnjega maja 1945 v Beogradu, kamor je Tito nabiral slovenske strokovnjake, da dvignejo državo iz ruševin. Stric Martin Mastnak je bil menda celo minister za kmetijstvo ali pozneje slovenski minister, nisem prepričan. Pa Peričevi, Bidovčevi, itd. so bili tam. Menda sem imel celo plenice od Rankovičevih, ker sta se mami poznali. Ko smo bili drugič v Beogradu smo eno »bolj enakopravno« družino celo obiskali, Rankoviče ali Kardelje? Čudil sem se igračam, ki so jih za svoje mladiče »uplenili« starši po premožnejših hišah.
          Poleti 1952 smo se tuti kompleti selili v Ljubljano, da smo otroci lahko šli v slovenske šole.
          Ne vem koliko sem bil star, ko sem bil v »reji« pri starih starših, Mastnakih, v Celju. Tam sem dramatično prebolel oslovski kašelj. Kašelj je šel, nekaj oslovskega mi je pa še ostalo do današnjih dni … 😀. Shodil sem pa pri drugih starih starših v Novem mestu. Potem smo šli v Maribor, kjer sta rojena brat Martin in sestra Manca, in od tam vsi skupaj v Beograd na Kosančičev venac br. 1 a, tile dve okni za oplom.
          Šol se mi je pa nabralo, najprej osnovna Staneta Rozmana v Šentvidu (1952-1956), potem dva razreda nižje gimnazije (takrat je bila štiriletna) v škofovih zavodih, v tistem traktu, kjer je danes penzionerski dom. Po dveh letih so uvedli osemletko in smo se selili v novo šolo Alojza Kebeta v Šentvidu. Naslednje leto so premetali šolske okoliše in sem odjadral nazaj na starega »Staneta«, kjer sem začel s prvim razredom. Takrat je bil čas, da sem hodil tri leta še v glasbeno šolo pihat v flavto.
 


 
Diploma iz gimnastike, 1967, foto Jožek Košir

          Potem pa v mesto na Vegovo, nobel bi se reklo na »konservatorij za elektrotehniko«, teh izrazov se nalezeš od glasbenikov 😀. Po štirih zanimivih letih se selim čez cesto v pritlični vogal nasproti filharmonije, 1964 - 1968 (takrat je Oddelek za matematiko Fakultete za naravoslovje in tehnologijo gostoval v pritličju Univerze, op. p.). Jasno, da ostanem tudi v stiku z muziko 😀
          Dokler je šlo na »naravno podlago«, je šlo, potem, ko je bil potreben tudi zicleder se je pa malo zataknilo. Hm, čas in neumnosti, ki sem jih poleg študija počel, so me počasi odtrgali od matematike. Telovadba, potapljanje, taborniki, akvaristika, ni da ni. Potem mi je pa kruta usoda pobrala odlične profesorje. Lahko bi rekli, da sem bil malo prepočasen … 😀
          Absolviral sicer sem in zadnje ocene v indeksu so odlične, ampak se je prof. Križaniču zdelo, da se za tehničnega matematika spodobi kaj več kot dvojka pri diferencialnih enačbah in naj pridem še enkrat. In se je zgodilo da je on prezgodaj odšel v večnost. Prof. Jamnika sem pa še pravočasno ujel. Sedaj se ukvarjam z rodoslovjem in poznam prednike vseh profesorjev in njihove zadnje lokacije tudi, pofotkal sem prek 80.000 nagrobnikov. Mogoče se tam spet srečamo, da dokončam začeto zgodbo 😀
 


 
Tovariši pri vojakih v Karlovcu, 1969, foto Jožek Košir

          Nato pa leto plačanih počitnic v vojski, od septembra 1968 do septembra 1969, nekaj malega sem tudi zaslužil, in potem služba na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo, 1969 - 1976. Logično, saj smo se že dobro poznali … Delal sem kot »Bodenpersonal«, imel sem delavnico za elektroniko, kjer smo pripravljali eksperimente za praktikume in za predavanja. Tudi študentje fizike in pedagoške matematike so prišli naokoli, da malo spoznajo zadeve. Sem in tja je bila kakšna zelo posrečena generacija. Stalno sem bil v stiku s fiziko, tudi predavanja sem poslušal, ker sem pomagal pri njih.
 
Tvoja nadaljnja poklicna pot je bila pestra in zanimiva. Lahko še kaj poveš o njej?
 
          Od fizike mi je veliko ostalo. To sem potem izkoristil v naslednji službi, v podjetju Iskra-SEM (ISKRA Tovarna specialnih elementov in materialov, op. p.), kjer sem delal v razvoju. Tudi tukaj sem se veliko naučil, smo imeli več kot odličnega mentorja dr. Matica Seligerja. Se pa takratnih TOZD-ov ni dalo nikamor premakniti. Imeli smo veliko idej, ki jih vodstvo ni požegnalo. In kaj? Skoraj vsi smo odjadrali v privatne vode. Tu se je pa potem dogajalo. Takrat je bil jugoslovanski trg še zelo zaprt in industrija je bila lačna posebne opreme. Praktično sem delal butične izdelke. Povsod sem bil po malem prisoten, energetika, farmacija, živilska industrija, komunala, vojska, …
          Med prvimi sem začel uporabljati optične komunikacije v industriji. Tako sem se znebil motenj. Nekaj izdelkov se najde na moji stari spletni strani www.cox.si. Sedaj je že debelih deset let odkar sem jo zadnjič obnovil. Kako to narediti si me ti naučil 😀. Telefonov ni več, še manj pa telefaksov … Firma pa še kar dela, le druge stvari.
 
Kakšni so tvoji spomini na stare starše?
 
          V spominu imam le stare starše po mami, tam sem celo pol leta hodil v tretji razred in počitnice smo tudi pogosto preživeli v Celju, na Jenkovi 16. V tisti verandi levo je bil moj brlog. Takrat zadaj še ni bilo hiš in sem ponoči zijal v lokomotive, ki so bruhale iskre, ko so s postaje speljevale proti Savinjski dolini.
          Stari ata Martin je bil iz Dramelj. Iz Kopince po domače. Tja je usoda prinesla mojo babico. Bila je c. kr. učiteljica in take so potem z dekreti šibali po Avstro Ogrski. Ni hotela v Pečovnik in so jo poslali v Dramlje. Seveda so vaški mladeniči takoj začeli hoditi s trdimi okoli šole, mlada izobražena deklina je bila takrat redkost. Pa še čedna je bila! Hmm, katera mladenka pa ni, a ne, starina moja …
          Dedek Martin je bil dober, pošten in strog profesor klasičnih jezikov. Bil je spoštovan mož. Ker so mu med igro mulci odsekali kazalec na desnici ni služil vojske. Tiste dni je bil profesor v slovenski gimnaziji v Gorici. Po začetku vojne so jo zaprli, on pa je bil premeščen v Trst, družino pa je poslal na varno v Dramlje. Bil je brižen gospodar in dober vzgojitelj. Vse je dosegel z vztrajnostjo in ne s silo. Kadar sem švignil iz hiše in malo predivje zaprl vrata, je lepo prišel za menoj in sem moral nazaj in vrata lepo zapreti s kljuko. To mi je ostalo za vedno. V hiši je imel veliko zanimivih rešitev, dal si je vliti votlo rešetko za štedilnik, skoznjo je termosifonsko tekla voda v bojler, ki je bil pod stropom v kopalnici. Med kuhanjem se je tako grela tudi voda. Vsako leto je kupil »sorodnika« z rilcem in naredil odlične klobase in salame. Imel je klet z nabito zemljo, da se je držala stalna vlaga. Po barvi plesni je videl kako stvari stojijo in smo prenašali mesovje iz kleti v shrambo in spet nazaj. V peči je pokuril lupine od jajc in kosti, to sem potem v možnarju zdrobil in se je primešalo v kurjo pičo, da je bilo kalcija za nove lupine. Delal je kis, žganje, jabolčnik, imel je čebele. Res je bil moder mož. Babica je bila pač babica, v mladosti versko preparirana. Pa molitve, pa maše, pa … Mogoče sem bil celo skrivaj krščen, kdo ve. Deda se je na vse to samo smehljal in brundal svoj oube, oube. Tu bi bilo še dosti za napisati.
          Predno so sezidali novo hišo na Jenkovi, so kupili od po prvi vojni iz Celja bežečih nemškutarjev hišico na Kersnikovi, ki je kasneje mejila na novo parcelo.
          Seveda je takšna družina naredila dobre otroke, lepe in pametne. Edino najstarejši Mirjam je drugi del malo umanjkal. So se slinili ženini naokoli a je Martin ni hotel nobenemu »podtakniti«. Vojna jo je zatekla, ko je bila ravno na »počitnicah« v Vojniku. Nemci so pohopsali vse tiste tam in so končali nekje pri Špitalu v Avstriji. Vsi otroci so imeli glasbeno izobrazbo. Kot študenti so hodili po dalmatinskih hotelih in špilali za ples in se lepo imeli. Strica Tine in Tone sta bila agronoma, Ciril je bil veterinar, mama Luša profesorica matematike in Lenka kemik. Vsi so bili zelo uspešni v svojih poklicih. Stric Tone je urejal travinje na golf igrišču pri Radovljici.
 


 
Mama Luša, maturantka, 1933, fotograf ni znan

 
Mamo si imel zelo rad. Se spominjam kako si jo hodil obiskovat z Ježice s kolesom v Trnovo vsak dan. Lahko še kaj več poveš o mami in očetu?
 
          Ata in mama prihajata iz povsem različnih družin.
          Pavla Luša Mastnak, profesorica matematike in fizike, je bila rojena 20. 9. 1914 v Gorici kot četrti otrok profesorju grščine in latinščine ter gimnazijskemu ravnatelju Martinu Davorinu Mastnaku in učiteljici iz Vipavskega Križa Pavli Mrevlje (njen oče je bil veleposestnik Tomaž Mrevlje). Prva svetovna vojna prežene mater z otroki najprej v Dramlje, od koder se po vojni preselijo v Celje. Tu Luša, ob krstu Pavla Frančiška, konča gimnazijo in odide v Beograd študirati matematiko. Po diplomi je tudi ona postala c. kr. (cesarsko kraljeva, po nemško so to pisali kot k. k.) uslužbenka. Takšne so potem z dekreti šibali po širni deželi. Prvo službo je tako imela v Srbiji. In »prekomanda« v Novo mesto tik pred drugo svetovno vojno je bila »usodna«. Tam je namreč »naletela« na mojega bodočega očeta — strojnega inženirja Božidarja Koširja. On je bil iz premožne trgovske družine in deca so bila temu primerno razvajena. Na glavnem trgu so imeli trgovino z blagom. Med vojno jo je »zradirala« bomba. Ko so Italijani zasedli del gimnazije in kasneje pouk celo prepovedali, so starši in profesorji organizirali pouk po privatnih hišah. Tako je bil »razred« enkrat tu, drugič tam. To se je razvedelo in treba je bilo pobegniti v hosto. Očetovi tudi niso bili »pridni« in tudi oni so postali hostarji. Partizanščina ju je potem združila. Mama Luša je bila učiteljica v Bazi 20 na Rogu, ata Božidarja pa je tudi sem in tja prineslo tam naokoli. Najprej je poučevala matematiko, kasneje je predavala v partijski šoli in bila, kot predstavnica šole, delegatka na Kočevskem zboru odposlancev oktobra 1943. Oče in mama sta se poročila 19. 5. 1944 na osvobojenem ozemlju v Ručetni vasi pri Črnomlju. Poroka je pokvarila načrte moje babice Pavle. Ko so živeli v Mariboru, kjer je bil dedek ravnatelj klasične gimnazije, so se družili z Maistrovimi, ki so živeli blizu. Deda je imel stanovanje kar v šoli. No, babica Pavla in Maistrova Marica sta se bili menili, da moja mama vzame njihovega Boruta. Kašne črne brke bi potem »jaz« imel 😀. In drugi »brko« je bil »špilferderber« pa so stvari zavile po drugačni poti … Očetov stric, brat njegove mame Ivan Medic je bil trgovec in krojač, in ledik. Po prvi vojni je leta 1924 organiziral šivanje srajc, ki jih je prodajal v svoji trgovini. Bil je zelo podjeten in iz male delavnice je nastala tovarna Labod. Ker je hotel tudi blago delati sam je ustanovil še tekstilno tovarno. Otrok ni imel in zato je dal šolati vse sorodnike za vodstvene delavce. Moj oče je tako na Češkem študiral za strojnega inženirja za tekstilne stroje. Vojna je tudi to zgodbo zaključila, saj so osvoboditelji vse skupaj nacionalizirali.
          Kaj je bilo po vojni sem že povedal — nazadnje, po letu 1952 je bila mama profesorica matematike na Gimnaziji Šentvid. Zaradi težav s hrbtenico pa je bila kmalu upokojena. Odpovedala se je političnemu delovanju in se posvetila svoji družini. S Pržana smo se selili na Vič, kjer je malo pred stotim letom odšla v dom starostnikov pri Trnovskem mostu čez Gradaščico. Tam je umrla 20. marca 2015.
 
Bili ste trije otroci, ti si bil najstarejši. Kakšni so tvoji spomini na brata in sestro?
 
          Jaz sem najbolj podoben očetu Božidarju, tako in tako. Najbolj so rojenice obdarile srednjega Martina, ki je imel dar za jezike po Mastnakih in za matematiko po Koširjih. Najmlajša Manca je podobne sorte. Meni pa rojenice za jezike niso dale dosti. Sicer rad jezikam to je pa tudi vse iz te stroke. Iznajdljivosti mi pa ne manjka. To sem kot obrtnik znal dobro izkoristiti in sem naredil veliko zanimivih reči, za hec sem celo dobil en patent. Tako, da vidim, kako to gre. Tinč je še mlad nesrečno končal pod Veliko planino, ravno je začel z magisterijem, ko je v poledenelem jutru lazil za pticami, ki jih je tako občudoval.
          Manca je moje živo nasprotje, jaz sem fizikaliec, ona je duhovno bitje. Bistra, dobra in poštena. Slika staršev in starih staršev. Kot ji sem in tja narava malo ponagaja, se vendar ne da. Dobra je!
 


 
Manca Košir v Tacnu, 2005, foto Primož Jakopin


Kdaj in kako si dobil ime Cox?
 
          Njega dni so po radiu vrteli nadaljevanko, detektivsko štorijo od gospoda Beckerja, menda se tako napiše, »Dovolite ime mi je Cox«. Moj sošolec in že pokojni »sovaščan« Dušan je bil Richi meni pa je ostal Cox. V glavnem me drugače sploh niso poznali. Dosti smo ga prebiksali na ta račun. Lahko rečemo, da gre za partizansko ime.

Kdaj in kje si služil vojsko? Kaj je od tega naredilo največji vtis nate?
 
          Vojaščino sem počitnikoval v Karlovcu, v šoli za rezervne oficirje v Gornjem Mekušju. Inžinerija. Danes so vse tisto tam podrli, z novo telovadnico vred, in počasi nastaja industrijska cona. Vojaščina je bila zelo koristna. Učili smo se voziti delovne stroje in od blizu sem spoznal »tretjega člana«. Tam pridobljeno znanje mi še danes koristi. Imel se prijavljen fotoaparat Altix in so nastajale zanimive slike, kjer se sme in tudi kjer se ne sme. Filme sem pošiljal razviti bratu v Ljubljano. Poslal mi je kontaktne kopije in potem so drugovi borci naročali. Naslednjo rundo so prispele fotke. Šolde sem pa pošiljal domov, saj tam nisem ničesar potreboval. Pijem ne, kadim tudi ne, brica je bil »naš«. Veliko sem se ukvarjal s športom, ni ga čez »prepreke«. Tam sem se preganjal vsako popoldne. Potem pa razna garnizijska in armijska prvenstva. Imel sem dozvolo za oficirski avtobus in sem se hodil »učit« plavati v Korano. Sem in tja sem nastopil kot potapljač in sem vlačil neke detonatorje iz Mrežnice. Oficir, službena kola …


 
V Karlovcu je bil desetar, sedi pred prvo vrsto, 1969, avtor fotografije ni znan

          Oficirjem sem inštruiral deco in sem tako imel stalno »dozvolo za u grad«. Matematika je močno orodje in vsestransko uporabno! Rad je rekel Križanič »Opaši se z uma svetlim mečem.«
          Takšno življenje ti pobere nekaj energije in k sreči smo imeli odlično kuharico iz Novega mesta. Enkrat repete in si shujšal za dva kilograma na mesec, dvakrat na repete in si se zredil za dva kilograma. Menda sem bil takrat najboljši »pitomac« v letniku in najboljši športnik tudi. Moram pogledati v knjigo, ki sem jo dobil za spomin. Mogoče je ravno takšna, kot jo ima Janša iz Kumrovca 😀
          Ko sem imel po šolanju nekaj časa svojo desetino, sem se od gradbenikov naučil statike. Kupil sem si razne priročnike in narisal in izračunal načrt za hišo. Mora nekje še biti nekaj rolic porisanega paus papirja. Priročnike sem predal naslednjemu rodu. Po firmah sem pisaril za prospekte za gradbeni material in vedno sem dobil. Gre vendar za profesionalca, so verjetno mislili.
          Dober vtis so naredili oficirji na štabu inžinerije. Več ali manj so imeli vsi podpolkovniki in polkovniki civilni tehnični doktorat. Predavali so vrhunsko, vse spoštovanje. Major, magister nečesa, ki je vodil finance, je bil zelo vesten. Vedno, ko so prišli računi, sem moral poiskati tiste, ki so obljubljali skonto, če si takoj plačal in to se je potem še isti dan nakazalo. V tem kompleksu, ki so ga že podrli, smo imeli spalnice.
          Najbolj pa mi je ostalo v spominu doživetje ob nočnem dežurstvo. Komanda je bila sredi mesta a je bilo ponoči tako tiho in mirno, da sem pri rosenju dežja slišal, kako kapljice cingljajo po luži. (Tam, pri tistem črnem avtu, je bila ta luža). Neverjetno. To sem doživel potem le še enkrat nekje na Pohorju ali tako nekako. Danes imam že preveč kosmata ušesa in ves čas je vsaj 40 db hrupa v okolici. Škoda.
 
Kot rezervist si imel čin kapetana in poveljeval bataljonu. Kakšni so tvoji spomini na te čase?
 
          Ja, bil sem »stotnik prvega razreda« … v rezervi. Po »vojni« 1991 so mi nudili čin majorja, pa da se »aktiviram«. Hvala lepa. Kakor smo imeli skrajšano služenje samo slabo leto, tako smo vse prišparano več kot nadomestili z raznimi usposabljanji. Veliko in resno se je takrat delalo. Vsake toliko smo se za vajo pomerili z JLA, to so bile velike vaje, in vsakič smo jih teritorjalci namahali in so potem starešine imeli dolge nosove in »hud« pogled. Ker sem bil obveščevalec, svoje vojske nisem imel, pa sem izkoristil čas za »ogled terena«. Po dolgem in počez sem prehodil Bloke, Polhograjske hribe in še marsikaj. Med potjo sem nabiral kakšne zanimive rožice in jih shranil pod kapo. Na to sem potem čisto pozabil in, ko se zvečer v menzi odkrijem je bil smeh. Namreč imeli smo med vojaki tudi botanike in so me potem podučili o tisti zelenjavi.
          Vse sem vedno vzel z lepe strani in sem se vedno čudovito imel. Lahko ti še danes pokažem potoček, utripalko, pri Sv. Miklavžu pri Ulaki, ali potok za Sveto Trojico, ki se bo nekoč retrogradno prikopal do Bloščice in jo pretočil na drugo stran v Gradiščico in potem v Cerkniščico. Res so lepi tisti kraji. Hotel pri Velikih Blokah so mi pa ta čas že podrli.
 


 
Coxov kamin v Najdeni jami, skica zapisnika ekskurzije 11. januarja 2000, Jožek Košir

 
Kdaj so te prvič pritegnile jame? Ob kakšni priliki?
 
          Ko smo se šli tabornike, je bil naš teren gozd od Šentvida do Toškega čela. Živeli smo v Pržanu. In tam pri Slavkovem domu za Bormesom je košček krasa z nekaj luknjami. In v tamkajšnji jami v Percah smo bili pogosti gostje. Štrik za perilo, karbitarco, mežiški tip, sem nabavil v Metalki in smo šli. Otroke sem vzel pod roki in sem jih spravil čez rob. Potem sem jamo že tako naštudiral, da bi prišli not in ven tudi brez luči in štrika. Ni nam pa dala miru tista špranja proti severu. Baje so nekomu tam ostale hlače, ko je hotel ven iz razpoke, tako ozko je bilo. Tisto bi rad danes »pogledal« malo od bližje 😀. Prav daleč ne more iti, saj je spodaj potok. Potem smo malo višje ob Babišnici zakurili ogenj, skuhali polento, spekli jajčka in si naredili čaj iz tistega, kar smo spotoma nabrali.
          Ko sem hodil v osnovno šolo, sem imel sošolce iz Podutika. Ti so pravili, kaj se je tam blizu dogajalo po vojni. In smo šli pogledati. Seveda to takrat ni bilo dovoljeno. Na zarušen mostovž raz katerega so streljali nesrečnike, so najbrž načrtno metali poginule pse iz pasje šole. Nas to ni posebno motilo. Nekako smo se stlačili čez tisto majhno luknjo, ki je niso uspeli zasuti in odkorakali v globino Brezarjevega brezna. Bilo je »skoraj« počiščeno, kakšna kost se je pa le še našla, prepovedana trofeja, seveda.
          Čisto na že ravnem dnu pa je bil na sedež obrnjen bicikel, kot bi ga nekdo ravnokar popravljal. Seveda spet le štrik za perilo! Prav globoko ne bi padel, pa še mehko je bilo 😀. Prevoza nismo imeli, opreme tudi ne in to so bili vsi naši podvigi. Mogoče še kaj na Rašici.
 
Velikokrat sva bila v Mačkovici in z reševanjem vprašanj v zvezi z njo je bilo zanimivega dela, kolikor si hotel. Če se samo spomnim Jame sv. Prvoaprilija. Kako bi na kratko opisal pomen te jame?
 
          V Mačkovico sem šel prvič šele kot že »starina«. Ker nismo takoj našli ven, sem imel priliko, da si jo dodobra ogledam. Predvsem tiste luknje za robom, tam okoli dimnika, kjer se pride v Veliko dvorano, dokler nismo našli ta prave. Vedno po jamah oprezam za mrgolaznijo, ti so odlični pokazatelji »umeščenosti v prostor«. Že najmanjša luknja je kobilici dovolj, da pobegne pred zimskim mrazom. In jih je bilo kar nekaj v pasaži s podpisi. In že smo hiteli ven, na oko določili kod in kam in evo Sv. Prvoaprilija. Ko smo potem tam skupaj vrtali in popravljali dimenzije v spodnjo kamrico, se je v Mali dvorani Mačkovice vrtalnik slišal čisto blizu. Sedaj imamo dve lavinski žolni in nikogar, ki bi nam pomagal zadevo malo preveriti.
          Ob drugi priliki je bilo nad veliko skalo na začetku F rova spet veliko kobilic. To je že nekoliko dlje v jami in smo zunaj smer »malo« falili in našli jamo Cmok. Tam tudi še ni konec zgodbe, lokacija je zelo zanimiva.
 


 
Cox ob jezeru na začetku Vzhodnega rova, ob stoletni visoki vodi, 24. februarja 2014, foto Primož Jakopin

          Potem sva skupaj našla tiste dihalnike ob poti do postaje, kjer je danes Klojerca in še več obetavnih mest, kjer pušča zrak iz podzemlja. Nato smo skupaj z domžalskimi jamarji, ki so bili naši mentorji, porinili v Mačkovici od spodaj navzgor. Najobetavnejši je Kamin petih, ki mora biti že čisto pod površjem, v Kamin kapljic bo verjetno »padla« Klojerca. Kam vodi pa luknja pri palici in dihalnik pri Klojerci si pa ne upam napovedati, slednji mogoče v nadaljevanje Mačkovice, ker je že blizu roba Vzhodnega rova.
          Potem smo načeli Matlukov rov, zlezli Kamin kladivo in Honzov kamin, vse v Laškem rovu … In na svetega Štefana sva našla Izvir. Pa na oba dihalnika čisto pri vhodu tudi ne smemo pozabiti. Tam so se pokazale zelo zanimive »stvari«. Ja, Mačkovica je vredna kakšne mlajše navdušene ekipe.
 
Katera so nerešena vprašanja v Mačkovici? Kaj misliš o povezavi z Logarčkom?
 
          Logarček je tudi po krivici zanemarjen. Potrebuje novega Uroša (Iliča, op. p.), ki je takrat, 2003. leta, poganjal zadevo. Praktično je odprto še na oba konca. Povezava z Mačkovico je zelo verjetna, bo pa najbrž preveč »mokra«.
 


 
Nad tolmunčkom v Coxovem kaminu, Najdena jama, 2000, foto Jernej Valenčič

 
Katere so še druge vroče točke v Lanskem vrhu?
 
          V Lanskem vrhu je seveda najprej Lipertova 😊. Tipamo jo z vseh strani. Najdena ima še veliko za povedati, a smo bili od tam skoraj pregnani. Za nami je ostal Coxov kamin, zgoraj dvorane kjer je Šerkova štirna in kamor je prišla Galacijevka, in tisti štrik do luknje nad Šerkovo štirno. In seveda podvodne stvari v Veliki štirni in jezeru na koncu Borisovega rova. Takratna potapljača, Tomo Vrhovec in Marko Kraševec sta žal že pokojna. Sedaj hecam mladeniče, da malo ugriznejo tega zmaja.
          Še ogromno je dela na Lanskem vrhu, tudi v stari Skedneni. Najprej bi bilo za dorisati tisto slepo črevce pod južnim vhodom. Še pomnite tovariši?
 
Primorski kras, najbolj ga poosebljata Stojan Sancin in Claudio Bratos, je tudi zelo zanimiv. Kaj te je tu najbolj presenetilo?
 
          Kras okoli Trsta me v ničemer ne preseneča. Ker je že skoraj tik morja, kjer se vsaka podzemna voda neha, morajo silne količine vode pustiti velike sledi za seboj. Že Kačna in jame za njo, ki obkrožajo vso zadevo, kažejo na tamošnji apneni ementalec. Sem neke sorte pristaš enakomerne porazdelitve jam, če so le pogoji za to in Kras jih ponuja. Ko je zazijala Skilanova in v Katinarskem predoru potem še Nemogoča, je bilo le vprašanje časa, kje se bo našla nova velikanka. In Sancinova je že ena od njih. Pa ni zadnja. Bosta sedaj Mauro in Claudio kmalu še kaj dodala. Že Slama je huda. In Burja je tudi velika zadeva. Je pa vmes še veliko »praznega« prostora za nove velikanke. Najbolj me zanima tisto, kaj se bo pokazalo v Kačni od Povirja naprej, do koder so prišli Čehi, pa do Kanjeduc. Vmes mora biti divje, kjer Reka izgubi okoli sto metrov padca. Tam čaka Velika Šprinčnica, da se je loti močna ekipa. Stojan in Claudio sta nakazala pravo smer.
 
Najbrž te je pot zanesla tudi v jame zunaj Slovenije? Kje si vse bil?
 
          V tujino nisem dosti zahajal in predvsem me zanimajo »naše jame« in ne »njihove jame«. Teh stvari sploh ne spremljam in poročil raznih odprav niti ne pogledam. To je drug svet. Tukaj imamo še toliko za odkriti, da bi lahko vsak teden organizirali večjo odpravo. K sreči se sem in tja zgodi kaj na Kaninu. Pa zakaj samo v visokogorju? Povezava Škocjanskih in Kačne bi bil tudi podvig. In Postojnske in Planinske tudi. To so zelo zahtevni projekti, enakovredni tistim v gorah. Iskali smo dihalnike na predvideni trasi in tudi našli zanimive točke, je pa potem treba nekako priti tistih sto metrov globoko do vode. Potem lahko obidemo tiste prve sifone za Pivko jamo.
 


 
Matija Perne pri poskusu vkrcavanja v čolniček, Vodna jama v Lozi, 2004, foto Primož Jakopin

          Vodna jama v Lozi ima tudi šibke točke, kjer bi se dalo priti za sifona in malo natančneje pregledati zadevo. Uf, pustimo raje ta razmišljanja mlajšim.
 
Kaj si najlepšega in najtežjega doživel v jamah?
 
          Jame so čuden svet. Najprej te firbec vleče v neodkrit svet, potem si pa ves srečen, ko ponovno ugledaš sonce. Lepi dogodki so vedno presenečenje in se lahko zgodijo tudi v čurki. Tole je iz 2003.
          Z mlajšim sinom sva takrat načrtno pregledala vse luknje ob robu Planinskega polja. Mogoče se je pa le kje kaj odprlo, tako kot v Logarčku. Prav v vsaki naju je spodaj pričakala krastača, sedeča na kakšni skali. Prvo hitro odkljukaš, druga je že malo presenečenje, ostale pa ne morejo biti več samo naključje, čeprav so 😀 Grad ni prav daleč … In sem predlagal sinu, da kušne eno, pa da vidimo … Češnja na torti je bila takrat človeška ribica v požiralniku v Škofovem lomu.
          Grozno mi je bilo v Planinski po tistem, ko je odneslo nesrečno Wraberjevo. Voda je v tisto luknjo drvela s tolikšno ihto da je zračni piš skoraj upihnil plamen na čeladi. Brrr, strašno.
 
Mlajši rodovi o tej hudi nesreči prav nič ne vedo, pa bi morali. Kdaj in kako se je to zgodilo?
 
          Zgodilo se je 28. oktobra 1990 v Pivškem rokavu Planinske jame, kjer Pivka za nekaj časa ponikne v Šmidlovi dvorani. Več o tem mora biti v zapisniku JRS (Jamarske reševalne službe, op. p.). Kratko, sicer precej "ublaženo" poročilo je napisal Filip Šemrl v časopisu DELO, 29. oktobra 1990, stran 5: Študentko je voda potegnila v sifon.
          Tam sem bil nekaj dni po nesreči. Vse doslej niso našli ničesar od nesrečnega dekleta.
 
Katere so tvoje najljubše jame? In kaj ti je na njih všeč?
 
          Nisem videl veliko jam, mogoče sto. Sem bil pa v kakšni res reden gost, ker sem želel v starih damah odkriti kaj novega. Nekaj sledov sem le pustil za seboj.
 
Naj malo ugibam, katere bi bile te stare dame. Mačkovica, Najdena, Planinska, Logarček?
 
          Logarček, Planinska, Mačkovica, Najdena, Skednena, Postojnska, Zelške, …
 
Kaj bi položil na srce vsem, ki bi se radi začeli ukvarjati z jamarstvom?
 
          Kaj bi jim položil na srce? Ja, da naj se že enkrat lotijo tega. To je nevarna in neozdravljiva bolezen …
 


 
Pregledni tloris Najdene jame s Coxovim kaminom (spodaj zelo desno), 2023, Primož Jakopin. Klik na sliko jo pokaže na portalu Wikimedia Commons.

 
Si se veliko ukvarjal s potapljanjem? Kdaj in kako se je začelo?
 
          Moja potapljaška pot je pravzaprav zelo kratka, še najdaljši je bil tečaj, ki je trajal pol leta z dvotedenskim zaključkom na morju. Takrat je bilo strogo in zahtevno, ker je imela zraven prste tudi vojska. Najprej natančen zdravniški pregled, potem celo zimo vaje v tistem malem bazenčku na Iliriji, ki ga tako ni več, in potem poleti dopoldne in popoldne potopi na morju. Pa razne »diverzantske« vaje in podobno. Danes je vse bolj na lahko. Najljubše mi je bilo z Ivanom Kuščerjem, ko smo na počitnicah tauhali na pumpo. To je užitek. Nagi kot Adami, samo s »šlauhom« v ustih in lupo v rokah. Kaj vse se lahko vidi do tistih petnajst metrov, ki jih tako lahko obiščeš. Pravljica!
          Bazo smo imeli na obali pod razvalinami cerkvice sv. Nikolaja v Vinici pod Vrbnikom. Marjan, Krivček, Toto, … (Marjan Richter, Primož Krivic, Anton Praprotnik, op. p.) so to počeli bolj zares, meni pa je bil to hec. Lepi spomini. Od tistih časov mi je ostala Riedlova »Fauna Und Flora der Adria«, ki nam je bila ključ do prepoznavanja »životinjskega carstva«.
 
Kako je bilo pa z jamskim potapljanjem? Tudi v Logarčku in Najdeni jami?
 
          Starejši sin se je nekaj malega potapljal po jamah, pa se je hitro premislil. Je imel eno zelo zoprno izkušnjo, v jami Suhadolca ob Cerkniškem jezeru, k sreči se je dobro končalo (z dolžino prek 2 km je to zdaj naš najdaljši sifon, op. p.). Tauh po jamah ni hec! Sem pa rad pomagal pri takih akcijah Tomu v Govicu in Najdeni, Igorju Vrhovcu in Urošu Iliću v Logarčku, Marku v Peklu, Najdeni, Planinski, Alešu Vidicu v Vodnem kevdru …
 
Kdaj si se prvič srečal s tidldibabom?
 
          Tidldibab je pa čisto en drug svet, ki se je zgodil skoraj najklučno. Moja Metoda ima pol makedonsko poreklo in smo radi hodili poslušat njihovo muziko. Ljuben je takrat vodil vrhunski ansambel Strune. In smo se spoznali. Počel je pa ta mož vse mogoče in je med drugim tudi rezal in drgnil kamenje toliko časa, da se je na licu pokazala kakšna zanimiva figura. Takšno miniaturo je potem uokviril. Sem in tja je postavil kakšno razstavo teh kamenčkov. To se je zdelo zanimivo geologu Mihi Jeršku in ga je povabil, da predstavi zadevo še v Narodnem muzeju. Za nagrado je dobil ne preveč dobro repliko piščali izpod šebreljske planote. Ni vedel kaj bi z njo in jo je odložil v predal nočne omarice. Neko noč pa je imel sanje in v njih videnje, kako naj se je loti. Vstal je in zapiskal. Ampak na povsem drug način, kot so to počeli predhodniki. Nato je šel pogledati original in je po njem dopolnil nerodno glinasto repliko. Potem se je vsak dan fural čez Peske proti Dobrovi in nekje v »goši« na štoru vadil in vadil. Ko se mu je zdelo, da že ima kaj pokazati, je začel snubiti enega od odkriteljev te zadeve, gospoda Ivana Turka, da mu stvar predstavi. Ta je imel takrat to pišuko vrh glave, saj so mu sr..i na glavo doma in v tujini. Končno je enkrat le privolil in bil navdušen. Doma je nekje izbrskal primerno kost iz Divjih bab, ki jo je najbrž iz same ihte vzel s seboj za spomin. Iz nje smo potem ponaredili nepolomljen original. Sicer smo malo pogoljufali in mu naredili rezilni rob, do takrat ga namreč na originalu še niso prepoznali.
          Potem je stekla »proizvodnja« z zelo primitivnim orodjem. Ljuben je pobiral vse vrste lesa, razne kosti in nekje na Barju v samoti klesal in pilil in vrtal. To je enkrat posnel Arne za National Geographic.
          Prvim replikam je nekaj manjkalo. Če si jo postavil na mizo, je bila lepo pri miru, original pa se je gugal. To nam je dalo vedeti, da je kost malo torzijsko zavita. In nove kopije so sledile temu odkritju. To je pomenilo, da bi lahko naredili levoročne in desnoročne primerke. Potem so lovci »zrihtali« truplo od medveda a se je izkazalo, da so današnji kosmatinci bolj švohotne postave in imajo predrobne kosti. Nato je žrtvovala eno nogo košuta in iz tiste kosti se je dalo narediti pravi inštrument. Ostalo je znano, marsikje zapisano in osemminutni filmski zapis na portalu YouTube ima že več kot tri četrt milijona ogledov.
          Je pa zanimiv odnos do te zadeve doma in v tujini. V Belgiji v kraju Spy, kjer imajo Muzej neandertalca, so se potrudili dobiti povezavo z Ljubenom in naročili izvirno skladbo, ki jo sedaj tam dnevno vrtijo. O ceni se niso pogajali, ker so vedeli, da takšne priložnosti ne smejo zamuditi. Pri nas se pa bolj ukvarjajo z »ogrevanjem« in ti neusmiljeno mečejo polena pod noge.
 
Kako pa je bilo pa s filmom, ki ga je o piščali posnel Sašo Niskač?
 
          Pri filmu nisem imel dosti zraven. Naredil sem le tisto »eksplodirano« verzijo piščali, ki prikazuje, kaj na originalu manjka, kaj je odlomljeno (lesen model). Po jami je vodil izkušeni Sten Glažar 😊.
 
Kaj pa srčne zadeve? Kdaj in kako sta se spoznala z Metodko? Je bila tvoja prva ljubezen?
 
          Prva ni mogla biti, ker je v osnovni šoli še nisem poznal 😀 Potem so pa taborniki pomagali. Bo pa od takrat že okoli 55 let.
 
Kaj ti je na njej najbolj všeč?
 
          Dobra je kot kruh, bi preprosto rekli, za pojest 😀
 
Si kaj dosti hodil po Makedoniji? Kateri kraj in kateri dogodek s teh poti ti je bil najbolj zanimiv?
 
          V Makedoniji sem bil samo »u prolazu«, ko je bil Gašper graničar na Kosovu, na albanski meji, v Ðakovici, prelaz Morinë. Danes je tam cesta, takrat si prišel lahko do tja le peš ali s terenskim vozilom.
 
Si tudi sicer, poleg jam, rad potoval?
 
          Sem bil malo čez mejo. Tja so nas gnali predvsem posli. V Trstu, Celovcu in Münchnu smo nabavljali elemente za elektroniko, s katero sem se ukvarjal. Enkrat me je prof. Kuščer vzel s seboj na izlet v München. Tam smo dva dni lazili po tehničnem muzeju. Partizan nas je vodnike in prednjake častil prav tam z olimpijskimi igrami in vsedržavnimi tekmovanji v Stutgartu. Tja sem tudi šel na šolanje za vodnika za skoke na prožni ponjavi, trampolinu. Tri tedne sem bil na šolanju v ZDA za servisiranje navijalne linije v Rotomatiki v Idriji. No, pa razstava elektronike v Parizu je bila in še kaj malega bi se našlo.
          Več sem se vrtel po naših krajih. Nismo imeli avta in je šlo peš in s kolesom. Pa z vlakom in avtobusom, seveda. Dvakrat po slovenski planinski transverzali, pa peš iz Ljubljane na Triglav, priznam, mi je že drugi dan v Selški dolini odpovedalo koleno in sem jenjal, peš in s čolnom v Novo mesto. S kolesom čez Barje in borovniški Pekel do Lipsenja pri Cerknici, čez Čičarijo v Novigrad na morje. Pa na Bled, Dolenjske toplice, Tolmin čez Baško grapo in nazaj čez Godovič s polnim nahrbtnikom svinca s soške fronte, … dosti je bilo tega. Vse tiste hribe okoli Martuljka na sever in jug. Še bohinjski hribi sem in tja. Smo imeli tam zanimivo doživetje. Od Savice čez Komno, Prehodavce proti Peskom. Malo se je že mračilo in meglilo in v popolni tišini so v nas zlovešče zijale temne odprtine kavern in prazna okna ruševin. Na manjši uravnavi, kjer so očitno nekoč stali neki objekti, smo se ustavili. V kavernah smo pod kapljajočo vodo nastavili vse razpoložljive posode, da bo zjutraj voda za fruštek. Malo je pihalo in smo si iz kamenja naredili zasilne zaslone. Poležemo, tanke spalne vreče, tišči nas v kosti in bolj se delamo da spimo, kot zares spimo. Veter žene nizke oblake skoraj nad glavami. Naenkrat poči puška. Nato še več pušk in sem in tja zaropota mitraljez. Premikamo se, a smo tiho kot miške. Čez čas se oglasi Peter: Kaj pa, če smo se ujeli v časovno zanko … Saj veš kakšno 😀. Spodaj v Tolminu je imela vojska nočne vaje in je v našo tišino veter prignal zvok po nekem grabnu med stenami. Zanimiv občutek in neizbrisljiv del spomina. Temu delu se bo verjetno tudi Alzheimer izognil 😀
 
Je kakšen kotiček, kamor se vedno rad vrneš?
 
          Rajši kot stare kotičke iščem nove, ki so mogoče še lepši 😊
 
Precej te zanima rodoslovje. V zbirko posnetkov slovenskih grobov si prispeval več deset tisoč fotografij. Kako in kdaj te je to pritegnilo?
 
          Urejam slovenski del projekta »Ohranimo naše grobove«, ki ga vodi francoski rodoslovni portal geneanet.org.
          Nekaj navdušencev nas je trenutno nabralo posnetke prek 300.000 nagrobnikov. Samo na našem koncu, seveda. Mojih je trenutno nekje okoli 80.000. Ker nam »cerkvena ordnunga« ne dovoli vpogleda v matične knjige mlajše od sto let, smo se pač tako znašli in obšli knjige umrlih v tem času. Potem so nam pa še Francozi naredili to »platformo«, ki je najboljša od vseh, kar jih poznam.
 


 
Skalarke, Pterophyllum scalare v tropskem akvariju Palače pri Zlatih vratih v Parizu, 2014, foto Loury Cédric (Wikimedia Commons)

 
Ali sva še kaj pomembnega pozabila od vsega, s čimer se rad ukvarjaš in od tvojih doživetij?
 
          Kaj sem še počel? Razen bedarij, seveda. S pokojnim bratom sva bila »močna« akvarista. Imel sem tisti velik akvarij v kinu Komuna, ki so ga pri obračanju stopnic seveda podrli. Takrat sva ribice in tudi vodne rastline celo izvažala v Trst. Za lire sva si potem nabavila kakšno opremo.
 
Akvarij v Kinu Komuna je bil enkratno doživetje. Ko smo hodili v kino, smo vedno malo postali pred vrati in uživali v vodnem "cinemaskopu". Kako res veliko je pomenil, smo se zavedeli šele, ko ga ni bilo več. Vesel sem, da vsaj vem, kdo je stal za njim.
 
 
Za konec še tri malo drugačna vprašanja. Tvoji najljubši filmi?
 
          Sem bil na precej snemanjih filmov in, ko vidiš vso tisto goljufijo, še slabše je kot računalniške igrice, sem filme enostavno zasovražil. Lahko bi jih zastonj gledal vsak dan v Komuni, na dežurnem sedežu ali v kabini, pa sem le Knjigo o džungli. Če je film zanič, škoda časa, če je dober, je stresen in je škoda zdravja.
 
Kaj pa tvoja najljubša glasba?
 
          Umetnost je kot raketa pri ognjemetu, najprej se vzpenja višje in višje, potem se razpoči v nebroj lepih lučk in potem ogorki počasi spet padajo in padajo. Sedaj smo nekje v tej zadnji fazi. Tisti krasen blisk je bil tam okoli 1800. Vsi, slikarji, pesniki, muzikanti so bili takrat v cvetju. Večino današnje muzike pojmujem kot pravljično glasbo, da je kot Andersenova pravljica, tista o oblekah seveda 😀 in vsi se strašno trudijo, da se ja ne bi videlo, da je cesar nag. Si že kdaj obiskal kakšen koncert, kjer ne bi v prvem delu špilali kakšnih novitet in šele po odmoru tisto, kar si pravzaprav prišel poslušati. Nihče nima jajc, da bi vrstni red obrnil. Zakaj že? Ja, ker bi bilo potem po odmoru precej sedežev praznih. Veliko je takega, kar je enkrat za trikrat, za prvič, zadnjič in nikoli več. Toliko sem pošten, da ko koga strašno hvalijo, si vzamem čas, kliknem na YouTube in poslušam. Običajno kar hitro zaključim. Sem pa le tistim nekaj deset obiskom dodal še enega. To je bil tudi moj zadnji na njihovem računu.
          Recimo, takšno reč lahko poslušam tudi večkrat, ne samo trikrat 😀. Oba možakarja sta »dober letnik«
          Podobne nesreče so slikarji in kiparji. S fleksarco narediš neko luknjo v kamen in daš naslov »Lakota«. Jasno, želodec je prazen 😀. Včasih so slikarji risali, saj so bile slike dokument nečesa, portret, grad, ladja v viharju, … Si predstavljaš, da bi takrat nekomu narisal uho vrhu glave. Recimo Ludviku XIV, ha, ha. Potem je enkrat prišla fotografija in so lahko kmalu le še nekaj barvali. Danes so izdelki le še kot dekoracija, malo je takšnih s sporočilom, recimo čisto belo platno, kar lahko pomeni, da mu je zmanjkalo barve … Pustimo to, nisem poklican, da bi o tem sodil, jaz sem le tisti neumni pastirček, ki ne vidi cesarjeve obleke in pa da ima car Trajan nekam čudna ušesa …
 
In tvoja najljubša barva? (katera in zakaj)
 
          Od barve pa obrajtam rumeno, točneje sončno rumeno. Vse dokumente, vizitke, kataloge, spletno stran imam v tej barvi. Zbiram tudi pesek od vsepovsod in listki s podatki, ki so v kozarcih so tudi rumeni. Ne vem kako to, topla mi je.
 


 
Primož Jakopin: Mellow Yellow, fraktalna risba, 2003

 
Ali je kaj, kar bi spremenil v svojem življenju, če bi ti ga bilo dano še enkrat živeti?
 
          Hm, zamislil bi se nad tistim če in kako je potem v resnici z negativno energijo …
          Če potegnem črto, tolikokrat sem bil v r.ti, da sem lahko vesel, da sem sploh še živ.
          Trikrat me je s kolesa butnil avto, nekajkrat sem se v hribih »malo« zaplezal, v majhnem gumenjaku me je sredi morja dobila nevihta, k sreči ni treščilo v veslo ampak samo malo stran 😀. Tudi v Bohinju mi je treskalo a sem namenoma tekel, da me ni posekala napetost koraka. Drugi dan sem si ogledal tisti kraj, kjer je počilo skoraj tik mene. Imam shranjen delček drevesa v katerega je treščilo. Med zimovanjem sem se z Rogle na smučeh odpravil preko Lovrenških jezer do Ribniške koče, je tisti čas ravno nekje zmagovala Mateja Svet. Vreme je bilo, pa zakaj ne bi skočil še do vrh Kop. Ko si enkrat tam, ugotoviš, da si pravzaprav šele na pol pota, treba je vendar še domov … Tisto se je potem vleklo, posebno od Šiklarice proti Lovrenškim. Breg je bil leden, dol grede sem »jahal« palice in se sem in tja zabil v kakšen nespihan zamet. Gor grede pa je bilo treba za vsak korak zabiti palico pod smuči, da se nisem »odpeljal« nazaj dol. Tema je že bila in ves čas nisem ničesar jedel. Ko končno le pridem do ravnine pri Lovrenških mi pade kamen od srca. Lahko bi tam zlomil smučko, obnemogel in zmrznil.
          Še je bilo takšnih »hecov«.


 


Other versions:


*Portret Jožka Koširja - Coxa je vzet iz risbe Vladimirja Posipaja, 2022, narejene po dveh fotografijah Primoža Jakopina, iz let 2004 (Cox) in 2009 (ozadje), v soglasju z avtorjem fotografij.

 




 

  Roberto Antonini - visokogorski jamar, februar 2023     Hudojberdi Mustafokulovič Zokirov, pričevalec iz Botoša, december 2023  
 



Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Fotografije v portretu so last in copyright (c) avtorjev ter so objavljene z njihovim dovoljenjem. Stran je bila postavljena 7. novembra 2022, popravljena januarja 2023 in nazadnje spremenjena 28. novembra 2023.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Jozek_Kosir/JK_index_si.php
    369