Primož Jakopin
Richard Forster
Lepota prihaja iz Švice

 


 
Richard v Ženevi, 2018

 
Kdo je Richard Forster?
 
          Rodil sem se 8. novembra 1940 v Ženevi, živim v Veyrierju (kanton Ženeva, Švica). Oče Walter, črkostavec in mati Marie, rojena Wohlgemuth, sta prišla v Ženevo leta 1939 iz kantona Solothurn, s švicarskega severozahoda. Otroštvo sem preživel v Ženevi do leta 1952, ko so se moji starši preselili v Carouge pri Ženevi. Osnovno šolo sem obiskoval v Ženevi od leta 1947 do 1955.
          Po pripravljalnem izobraževanju na Collège Moderne de Genève (École Professionnelle de Genève) v letih 1955-56 sem se od leta 1956 do 1960 izučil za preciznega mehanika na Ženevski šoli za mehaniko. Od leta 1960 do 1965 sem nadaljeval svoje strojniško izobraževanje v mehaniki na Višji tehniški šoli (École Technique Supérieure ETS) - zdaj je to Visoka šola za krajino, strojništvo in arhitekturo (Haute École du Paysage, d'Ingénierie et d'Architecture - Hepia). Za diplomsko nalogo sem imel konstrukcijo obdelovalnega stroja in po diplomi sem dobil naziv inženir strojništva (Ingénieur en mécanique). Leta 1965 sem stopil na poklicno pot, na različnih industrijskih področjih industrije: razvoj kemičnih konstrukcij, elektromehanska in strojna prodaja, razvoj oborožitve. Leta 1981 sem začel delati na Centru za javno izobraževanje v Ženevi, v Tehničnem poklicnem izobraževalnem centru kot učitelj predmetov tehnično risanje, mehanika, fizika, matematika, poslovodenje in organizacijske vede. Leta 2005 sem se upokojil.


 
Richard kot strojniški vajenec, 1957, foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

 
Kako si odkril fotografijo? Kateri je bil tvoj prvi fotoaparat?
 
          Že od malih nog, ko sem bil še v otroškem vozičku, sem že gledal v fotoaparat. Mami ga je uspelo dobiti že takrat, ko ni bilo tako enostavno priti do fotoaparata kot zdaj. Po maminem zgledu sem se začel zanimati za fotografiranje in za dvanajsti rojstni dan sem dobil svoj prvi fotoaparat. Bil je to Kodak Brownie 127, slikal sem črno-bele negative na 4 cm širok film v zvitku. Z njim sem ovekovečil pokrajine in svoje sošolce. Moja prva bolj izpopolnjena fotoaparata sta bila Rolleiflex 4x4 (siva izvedba) za črno-belo fotografijo in Voigtländer Vito BL za barvno fotografijo. Na mamino željo sem se leta 1958 vpisal na tečaj fotografije za začetnike pri Ženevskem fotografskem društvu (SGP - Société Genevoise de Photographie), kjer sem še vedno aktiven, sodelujem tudi pri vsakoletnem tečaju.


 
Richardov selfie na obali otoka Elba, 1965, s fotoaparatom v podvodnem ohišju lastne izdelave; objavljeno z dovoljenjem

 
Kako da te je fotografija tako prevzela?
 
          Med užitke pri fotografiranju spada tudi sposobnost izražanja lastnih idej in občutkov, da si sicer del sveta okoli sebe, ampak sčasoma na veliko bolj ustvarjalen način kot pa če si samo navaden gledalec. To je res še toliko bolj, kadar skušam s fotografijo izraziti skrivnostno in izmuzljivo sposobnost zapeljevanja, ki je dana samo ženskam.
 
Gre tu za oblike našega telesa?
 
          Človeška figura je bila vedno ena najbolj presenetljivih, spodbudnih in kontroverznih tem. Ženske so že od pradavnine alegorična podoba milosti, lepote, čutnosti in seveda erotike. Od začetka fotografije, okoli leta 1840, so privrženci novega medija začeli raziskovati to temo s svojimi dagerotipijami in kalotipijami, izkoriščali so njene številne vidike, ki so ponujali neizčrpne možnosti slogovne interpretacije.
          Dandanes, v dobi supermanekenk, se ta obsedenost s telesom ni spremenila, je še močnejša. Moški in celo ženske doživljajo to privlačnost, tako fascinacijo nad subjektom, nad osebnostjo ženske, pa tudi za žensko kot vizualni objekt: tukaj se estetika včasih sreča z erotiko. Tudi sam seveda podvržen tej dvojni privlačnosti ženske lepote.


 
Moja muza, 1963, foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

Torej je to tisto, kar te je pripeljalo do aktov?
 
          Žensko telo je najlepša podoba narave, kar jih poznam, brez obleke, kot akt, pa je popoln izraz svobode. Vanj sem zaljubljen samo zato, ker mi buri poželenje in strast, skratka je močan umetniški navdih.
          Z aktom sem zadovoljen, če je všeč moškim, pa tudi ženskam. Na ta način se prepričam, da spoštujem njihovo ženskost. Običajna fotografija glamurja me ne zanima, imam višjo predstavo o popolnosti. Moja zelo specifična fotografija mora biti zapeljiva, razkrivati žensko telo tako, da ga naredi privlačnega kot celoto, pri tem pa se jasno izogniti vulgarnosti. Telo ima več harmoničnih oblik. Že samo ena od njih je lahko prava paša za oči. Trebuh, hrbet, prsa, rama, nogi ali lepa zadnjica so vsi elementi kipa, ki jih izberem, da jih posebej poudarim. Če pa že dam prednost aktu, šarma in estetike seveda tudi ne zanemarim. Če bi moral natančneje opredeliti te tri vidike, bi to takole povzel:

 
Kako najdeš svoje modele
 
          Do modelov pridem med naključnimi srečanji, po občutku, razpoloženju dneva in življenja. Ne iščem stereotipnih agencijskih modelov, ampak vsakdanje ženske, za katere menim, da so celostne osebe in s katerimi pogosto ostanem v prijateljskih odnosih. Dokaz? Ne plačam jih, ampak jim za njihovo sodelovanje v izobilju in v digitalni obliki ponudim slike s snemanja, ki so v njihovih očeh vredne več kot denar. Sčasoma se med njimi in menoj razvijejo vezi sodelovanja, ki trajajo, dokler se naši poti ne ločita. Moji modeli morajo biti naravni in ženstveni, hkrati pa znati izraziti nekaj erotike v svoji drži, v pogledu.
          Vse podrobnosti so pomembne in obogatijo fotografijo; lepa koža, lepi lasje in seveda harmonično telo, v katerem se ženska dobro počuti. Ni pomembno, ali se ji zdijo prsi pretežke ali premajhni, boki preširoki ali bedra presuha. Pravzaprav je zame pomembno le to, da je ženski fotografiranje všeč, da rada sodeluje pri mojem umetniškem delu.
 
Kaj vse spada v priprave na fotografiranje?
 
          Preden nekoga fotografiram, se z njim sestanem in pogovorim, mu natančno pojasnim, kaj je moj namen in tako zelo hitro zvem, ali je pripravljen iti po moji poti, sodelovati. Odnos mora biti jasen in nedvoumen. Pri modelu iščem še najbolj pripravljenost za sodelovanje pri umetniškem ustvarjanju. Njeno telo želim uporabiti za ustvarjanje lepih podob in obojestransko zadovoljstvo bo še večje, če se bo tudi sama počutila dobro v svoji koži. Seveda pa poziranje ni vedno enostavno in lahko. Tudi če je ženska novinka, se mora dobro zavedati, kaj počne in da to delo zahteva veliko koncentracije. Pomagal ji bom; razumeti mora mojo ustvarjalno idejo, ji slediti in ji vdihniti dušo, v enkratnem partnerstvu tega trenutka. S tem, da natančno opišem držo ali pozo, ki jo želim, jo prosim tudi za veliko fizičnega dela. Zato poskušam kar najbolje izkoristiti njene obline, gibe, ki lahko naredijo njeno telo čutno in ki poudarijo lepoto, čutnost, erotičnost. Ta izkušnja je lahko enkratna in čeprav jo vodim puščam veliko prostora tudi za njeno domišljijo in navdih. Na koncu jo bo osvojilo spoznanje, kaj vse lahko ustvari s svojim telesom.


 
Richard z manekenko na plaži, 1995, Korzika, foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

          Po poziranju, fotografiranju, pregledovanju posnetkov na računalniškem zaslonu ali na papirju bo nad opravljenim delom zelo prijetno presenečena in hkrati ponosna na svoje telo in na svojo ženstvenost. Vsak ima drugačno predstavo o lepoti. In lepota je resna zadeva, ker je navadno sinonim za mladost, svežino, nedolžnost, spontanost. Seveda so najstnice jasno zelo privlačne s svojo neponarejeno gracioznostjo, medtem ko so starejše ženske razkošnejše, bolj spokojne in umirjene.
          Ko načrtujem fotografiranje, se psihično pripravim in začnem zbirati vse, kar potrebujem. Če bo delo potekalo na prostem, grem najprej iskat primeren kraj za kompozicijo prihodnjih posnetkov, pri čemer upoštevam tudi najboljšo svetlobo in čas dneva. V zaprtih prostorih uporabljam do tri ali štiri bliskavice, ker imam rad več svetlobnih virov. Vseeno pa raje delam zunaj, tam je toliko različnih možnostmi, ki se jim moram prilagoditi. Najboljši čas so začetki in konci dneva, predvsem zaradi kakovosti in toplote svetlobe, ki jo zajamem in vodim s pomočjo odsevnikov, kar vse polepša model. Nimam pomočnikov, stilistov ali frizerk, osebno poskrbim za vse - in zaradi tega je moje delo še bolj razburljivo. Vsak akt je tudi portret in zato včasih poskrbim tudi za make-up.
          Fotografiranje je zame več kot le prijetno preživljanje prostega časa. To je poseben trenutek v življenju, ko bo odnos med dvema osebama, s fotoaparatom kot edino pričo, v elektronski ali kemični reakciji razkril umetniško delo brez primere, delo, ki bo naelektrilo gledalčevo domišljijo.
 
Fotografiral si tudi v jamah. Kako je prišlo do tega?
 
          Leta 1987 sem spoznal Pierra Strinatija ob postavljanju razstave fotografij Sergeja Nazarieffa in Pierre mi je povedal o jamarstvu in njegovih aktih, posnetih v jami. Nekaj kasneje sem srečal Géralda Favra, takratnega tehničnega direktorja jam Vallorbe, in ga prosil za dovoljenje za fotografiranje aktov v tem podzemlju. Strinjal se je in mi v spremstvu še enega jamarja potem pomagal pri osvetlitvi. Ker pri aktih vedno iščem nove izzive, sem želel raziskati to področje, ki se ga je, kolikor vem, doslej lotil le Pierre Strinati. Takrat mi je bil podzemski svet še popolnoma neznan. V jami Vallorbe sem bil trikrat, s tremi različnimi modeli: v letih 2001, 2004 in 2011. Glavne težave pri fotografiranju so bile 100-odstotna vlažnost, nizka temperatura, le 10°C ter namestitev in upravljanje bliskavic. Poskrbeti je bilo treba tudi za dobro počutje manekenk, ki so bile med pripravami na posnetke obute v ogrevane škornje in oblečene v kombinezone iz debelega flisa. Leta 2009 sem izvedel še eno fotografiranje z moškim modelom v manjši jami v gorovju Salève, v jami Seillon.


 
Simfonija cevčic, 2011, foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

 
Precej si tudi že razstavljal. Ob katerih priložnostih?
 
          Že precej let sodelujem na številnih skupinskih razstavah, predvsem s svojim foto klubom. Bolj pomembne pa so bile moje samostojne razstave na različne teme s področja fotografije aktov, razen ene portretne in ene krajinske.
 
Koliko samostojnih razstav pa je bilo?
 
          Naj poskusim navesti vse samostojne razstave, ki so mi ostale v lepem spominu.
Paysages et Aphrodite (Galerie La Mansarde, Veyrier, november 1987). Predstavljeni so bili pokrajinski akti.
Corps en liberté (Galerie des Unions Chrétiennes, Ženeva, november 1990). Tu je šlo za moške in ženske akte.
Rêve entre porte et fenêtre (Galerie Decovision, Grenchen, januar 1993). Akti v odprtinah fasad.
Femme (Galerie du Jardin Alpin, Meyrin, november 1995). Fotografije aktov v interierjih in na prostem.
Femmes de lumière (Galerie La Mansarde, Veyrier, marec 1997). Svetlobni vzorci na ženskih telesih.
Miroir de femmes (Dow Chemical Gallery, Meyrin, januar 1998). Zrcalne podobe aktov.
Portraits d'Américains (Galerie Expo Forum, Ženeva, februar 1998). Portreti domačinov na ameriškem zahodu.
Filles de la mer (Photo Finish Gallery, Carouge, maj 1998). Akti v morskem okolju.
Adam (Galerie de l'Horloge TPG, Ženeva, marec 1999). Moški akti v naravi.
Promenade en Bretagne (Galerie Expo Forum, Ženeva, september 1999). Bretonske pokrajine.
Lumières intérieures (Galerie Racines, Brétigny, maj 2000). Črno-beli akti v interierjih.
Encadrements (Galerie Ferme Rosset, Troinex, november 2000). Akti, fotografirani skozi različne okvirje.
Le miroir complice (Corps et Âme Gallery, Ženeva, oktober 2002). Akti z zrcalnimi odsevi.
Éternel féminin (Galerie de l'Horloge TPG, Geneva, november 2002. Črno-beli akti v interierjih in na prostem.
Sirènes (Galerie Delafontaine, Carouge, april 2004). Akti v morskem okolju.
Hot nylon (Galerie O Mots Doux, Ženeva, oktober 2004). Akti v nogavicah in mrežah.
Graffiti sexy (Galerie Ferme Rosset, Troinex, februar 2008). Akti ob grafitih in porisanih stenah.
Roches sensuelles (Galerie La Mansarde, Veyrier, marec 2009). Fotografije aktov v skalovju in med kamni.
Femmes sublimes (Galerie de l'Horloge TPG, Ženeva, oktober 2010). Akti v naravi, v stanovanjskih prostorih in v ateljeju.
Ondines ( Galerie Le Clin d'oeil, Corsier, oktober 2020). Podvodni akti, zbrani v desetih letih.
 
Katera razstava se ti je najbolj vtisnila v spomin?
 
          Vse moje razstave so bile deležne lepega obiska. Zaradi velikega številu fotografij (71) mi je razstava Sirènes (Sirene) ena izmed najljubših, posnetki so bili narejeni v naravnih vodnih okoljih, ki so mi še posebej všeč. Podobno lahko rečem za razstavo Roches sensuelles (Čutno skalovje, 68 slik), kjer sem predstavil svoje modele med skalnatimi stenami. Vedno pravim, da je narava največji atelje, kar jih imamo, kraj, ki mi daje neskončne možnosti za ustvarjanje. Zelo sem bil vesel tudi razstave Ondines (Vodne vile). V več kot desetih letih se mi je nabralo mnogo podvodnih slik, ki sem jih želel ob priliki predstaviti javnosti. To je bilo mogoče celo v ekstremnih razmerah, v času, ko je pandemija nekoliko popustila, oktobra 2020. Nositi zaščitnr maske je bilo pa seveda še vedno treba.
 
Kakšni so bili odzivi ljudi ob odprtju razstav? Kaj je bilo najbolj smešnega ali zanimivega?
 
          Ob otvoritvah so mi obiskovalci seveda čestitali za moja dela, nekateri so bili presenečeni nad izvirnostjo fotografij. Upoštevati pa je treba seveda tudi to, da je fotografija aktov posebno področje, ki ljudi pritegne in jih tudi razvname. Vendar nikoli nisem imel pripomb obiskovalcev, ki bi se jim zdela fotografija nespodobna ali žaljiva. Nasprotno, cenili so, kako sem ravnal z nasprotnim spolom: z ljubeznijo in naklonjenostjo.
 
Ali si kasneje prejel še kakšen odmev, ustno, v pismih ali v tisku?
 
          Pogosto so me ljudje spraševali, kdaj bom naredil še kakšno razstavo aktov. Nekateri so mi, ko smo se kasneje srečali, še enkrat čestitali. Novice o razstavah so se pojavljale v tisku pred mojimi razstavami ali med njimi, po njih pa nikoli.
 
Kako si dobil priznanje FIAP?
 
          V preteklih letih sem sodeloval na veliko državnih (Photo Suisse) in mednarodnih fotografskih natečajih, ki so bili priznani s strani FIAP, Mednarodne zveze za fotografsko umetnost. Po končanih tekmovanjih so mi organizatorji poslali kartico ali list, ki potrjuje mojo udeležbo s točkami, ki so jih bile deležne moje slike. Imam na desetine takih kartic. Ker sem veliko sodeloval na natečajih Photo Suisse, je bilo več fotografij deležnih tudi priznanja Najboljše v kategoriji "Akt". Tako sem dobil več diplom ter bronastih in srebrnih plaket. In ker so bile moje slike sprejete ali nagrajene tudi na tujih tekmovanjih pod pokroviteljstvom FIAP, mi je organizacija aprila 1993 podelila naziv AFIAP (FIAP Artist).
 
Kdaj si začel potovati?
 
          Prvič sem potoval leta 1957, ko sem se s prijateljem odpravil na Azurno obalo, kjer sem posnel tudi prve podvodne fotografije. Kasneje sem se odpravil še drugam: v Nemčijo, Italijo, Bližnji vzhod in po preostalem svetu, vse do danes.
          Mojih potovanj je bilo kar precej, v grobem jih lahko razdelim v tri obdobja. Prvo je bilo od mojega dvajsetega leta do leta 2007, ko je umrla Anne-Marie, moja žena. Drugo je bilo v letih po njeni smrti, do leta 2015, ko sem spoznal mojo novo partnerko, in tretje v letih po tem.
 
Lahko poveš še kaj več o svojih potovanjih?
 
          Po poletnem bivanju na Azurni obali so me zelo zamikala še kakšna potovanja, odkrivanje novih obzorij, spoznavanje drugih ljudi. Toda potovanja so bila takrat draga in zato sem med šolskimi počitnicami delal na bencinski črpalki, da bi zaslužil žepnino, ki sem jo redno dajal na stran. Poleti 1961 sem se z nahrbtnikom odpravil na avtostop po nemških cestah, do Hamburga. Bilo mi je tako všeč, da sem za poletje 1962 načrtoval novo, še veliko bolj obsežno potovanje. Spet z nahrbtnikom na rami in s palcem, dvignjenim v zrak ob cesti, sem prečkal Italijo, nekdanjo Jugoslavijo, Turčijo do njenega vzhoda, skozi Kapadokijo do sirske meje. Po vrnitvi sem šel čez Antalyo, Konyo in Izmir, nato pa nazaj po isti poti, po kateri sem prišel, le da z daljšim postankom v Italiji, na plažah Jadrana in z obiskom Rima. Tega leta sem spoznal tudi Anne-Marie, svojo ljubezen, strast do potovanj sem prenesel še na njo. Takole sva se naslednjega leta odpravila po evropskih cestah do Škotske, še vedno z nahrbtniki in na štop. Poleti 1964 sva se s kolesi in šotorom odpravila na turnejo po Švici, da bi obiskala razstavo Expo 64 v Lozani. Poročila sva se leta 1965 in za medene tedne sva šla z vlakom na Portugalsko, tudi tokrat z nahrbtniki in šotorom, na najbolj zahodno točko celine v Sagres. Na zapuščeni plaži Algarve sem napravil prve akte svoje muze. Med kampiranjem na Elbi leta 1966 sem jo še naprej fotografiral ob morju. Z majhnimi otroki, sinovoma Gillesom (1967) in Lucom (1970), smo nato več let potovali po Sredozemlju, na počitnice v Franciji. Do leta 2007, ko je umrla moja muza, in ko sta bila sinova že velika, sva šla sama še po Švici, Siciliji, Cipru, Benetkah, Parizu in ameriškem zahodu v letih 1994 in 1999.


 
Užitek kopanja v puščavi, Ksar Ghilane, 2006, foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

          Ko sem izgubil ljubezen svojega življenja sem, da bi pozabil na bolečino in se iztrgal iz znanega okolja, pobegnil, kar sam, v druge kraje, bližnje in daljne. Leta 2007 je bila Tunizija. Leta 2008 sem odšel v Benetke, na karneval, pa na Kitajsko, v Pariz, v Kirgizijo in Egipt. Leta 2009 sem potoval v Vietnam, v Kenijo na foto safari, in na Lanzarote, na fotografiranje z manekenko. Leta 2010 je prišel na vrsto Maroko, pa spet Pariz, in Japonska. Leta 2011 sem odšel v Indijo (Radžastan) ter znova odkril Kapadokijo in Korziko. Leta 2012 je bila Alzacija in njeni vinogradi, sledila sta pa dve deželi na nasprotnih straneh sveta: Indokina (Vietnam, Laos, Kambodža) in Kuba. Leta 2013 sem obiskal Islandijo in Karneval v Baslu, da bi ga fotografiral. Leta 2014 sem se odpravil v Bruselj, Španijo in Peru, leta 2015 v Mjanmar, Tokio in Bretanjo.
          Potem ko sem po foto večeru v našem (Ženevskem fotografskem) društvu spoznal svojo novo partnerko Marie-Louise, so se moja potovanja nadaljevala z njo. Leta 2016 sva šla v Pariz, na Tajsko in v Jordanijo, leta 2017 na Korziko, leta 2018 v Berlin, Južno Afriko, Kitajsko in Tibet. Leta 2019 sta bili na sporedu južna Indija in Kolumbija. V letih 2020-21 sva, kot si lahko mislite, potovala po Švici, in odkrila kar nekaj prav posebnih kotičkov.
 
Kakšna pa so bila tvoja potovanja? Je bilo s turistično agencijo ali v lastni režiji?
 
          Bližnja potovanja so bila pogosto organizirana na pobudo prijateljev ali s pomočjo podatkov z interneta, bolj oddaljene poti pa so bile organizirane prek turističnih agencij. Skoraj vedno me je spremljal Lapinou (Zajček), moja maskota. Na morskih križarjenjih nisem bil pa še nikoli, po mojem bi bila prav gotovo dolgočasna. Odkrivanja novih dežel in nepričakovana srečanja z domačini so zagotovo naredila moja potovanja še posebej privlačna in potešila mojo fotografsko radovednost.
 
In vaš najljubši kraj, kamor bi vedno radi šli še enkrat?
 
          Kraj, kamor bi se zagotovo še rad vrnil, je Delicate Arch (Nežni obok) v Utahu, na ameriškem zahodu. Dvakrat sva bila tam z mojo muzo, leta 1994 in leta 1999, da bi jo lahko fotografiral v teh razkošnih naravnih okoljih.


 
Pri Nežnem oboku, 1994, foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

Kaj se vam je najslabšega in najlepšaga pripetilo na potovanjih?
 
          Ne morem reči, da sem imel na res veliko potovanjih dobre ali slabe izkušnje. Vsako potovanje je imelo svoje posebnosti, da sem jih izživel na polno s pomočjo Lapinouja. Imel sem na primer zelo prisrčne stike z domačini na Kubi, do katerih je bilo veliko težje priti v primerjavi z ljudmi na južni strani Sredozemskega morja, ki so sistematično zavračali fotografiranje ali pa kar naravnost prosjačili za denar.
 
Kdo je Lapinou?
 
          Lapinou je moja maskota, zajček iz volne, ki mi jo je izdelala in podarila žena nekaj dni pred svojo smrtjo leta 2007. V spomin nanjo me večino časa spremlja na štirih straneh sveta in mi omogoča, da zlahka pridem v stik z domačini, ki jih srečujem.


 
Lapinou v snegu, februar 2013, foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

Rekel bi, da so portreti najboljše fotografije s tvojih potovanj. Imam prav?
 
          Ko potujem, se rad srečam predvsem z domačini, mladimi in starimi, moškimi in ženskami. Pri tem mi zelo pomaga Lapinou, ker ljudi zanima in bi ga radi videli od blizu. Zato veliko lažje stopim v stik z njimi. Nasmeh tu, nasmeh tam in led je hitro prebit, z nekaj prijaznimi besedami, tudi če niso razumljive. Moje portretno fotografiranje postane zelo preprosto, ko si zaupamo, ko se malo spoznamo. Portreti so zato najboljši del moje zbirke popotniških fotografij, čeprav zelo uživam tudi pri svojih pokrajinskih in reportažnih posnetkih.
 
Kaj se ti je najbolj vtisnilo v spomin pri fotografiranju portretov?
 
          Na svojih potovanjih me je pogosto presenetila velika prijaznost ljudi, ki sem se jim približal, in njihovo pripravljenost na sodelovanje pri nečem, kar ni čisto nedolžno, ko sem njihove obraze uokviril v iskalu. Na sovražen odnos sem naletel le med že omenjenim potovanjem v severno Afriko, a sem se vseeno vrnil z nekaj lepimi portreti.
 
Koliko portretov imaš v svoji zbirki?
 
          Imam zelo veliko portretnih fotografij. Na svoji spletni strani aphroditephoto.net, ki jo imam od leta 2007, sem objavil že 24 zbirk portretov z več kot 2000 slikami in upam, da jih bom lahko še veliko dodal.

       
 
Deklica v Kjotu, 2010, in starec v Agri, 2011; foto Richard Forster; objavljeno z dovoljenjem

Koliko je bilo pa portretnih razstav?
 
          Ne toliko, kot bi jih bilo treba. Pravzaprav sem imel samo eno takšno razstavo, ameriških portretov, ki so nastali med mojim potovanjem na zahod ZDA.
 
Na tvoji strani aphroditephoto.net nisi nikoli spremenil naslovne fotografije. Kako to?
 
          Podoba mlade ženske, razprostrte na beli skali, je tam že od nastanka moje strani, ker sem nanjo zelo navezan. Manekenka Barbarella, ki je tudi na več mojih diaprojekcijah na portalu YouTube, je izredna oseba, in z njo sva se zelo ujela v letih 2004-05. Z njeno pomočjo sem raziskal vsa prostranstva fotografije aktov in v zahvalo za veliko predanost sem ji zagotovil, da bo njena fotografija na čelu moje osebne spletne strani.
 
Kaj pa srčne zadeve?
 
          Pred nekaj leti je v moje življenje vstopila nova gospa. Skupaj potujeva in je del moje fotografske umetnosti.
 
Kaj bi svetoval začetnikom pri fotografiranju aktov?

 
Za konec dve malo drugačni vprašanji. Tvoja najljubša glasba?
 
          Ko sem bil star 16 in 17 let, je bil rock'n roll pri mladih zelo priljubljen. Sodeloval sem v plesni skupini in v plesnih dvoranah smo nastopali na melodije, med drugim, tudi Billa Haleyja in njegovih Kometov, na njegovo uspešnico Rock Around The Clock.
 
Pa tvoja najljubša barva?
 
          Rdeča! Prva barva, ki jo je človek uspel narediti in ki pooseblja moč in silo. Zame pa prej pooseblja srečo, lepoto, strast in užitek. Pogosto jo vpletem v svoje umetniške kompozicije.


 


Povezane strani:
 





 

  Hudojnazar Mustafojevič Zokirov, sin Mustafoja iz jame Boj-Bulok, december 2021     Evgenij Sakulin - Ženja, ima rad jame in potovanja, januar 2022  
 



Stran je pripravil Primož Jakopin - Klok, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Avtor fotografij je Richard Forster, objavljene so z njegovim dovoljenjem. Stran je bila postavljena 29. novembra 2021 in nazadnje spremenjena 7. marca 2022.
 
Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Richard_Forster/index_si.php
    245