Primož Jakopin
Evgenij Sakulin - Ženja
ima rad jame in potovanja

 


 
na gori Čul-Bair, 2021

 
Kako bi se na kratko predstavili?
 
          Rodil sem se v mestu Kizel v Permskem okraju, 1. februarja 1987 v družini lovskega nadzornika Andreja Stanislavoviča Sakulina in računovodkinje Ljudmile Dmitrievne Sakuline. Ko sem bil star eno leto smo se preselili v Gubaho, kjer se je leto pozneje rodil še moj mlajši brat Ilija. Ko sem bil majhen sem šel velikokrat z očetom v gozd, mama pa me je naučila teka na smučeh.
          V osnovno in srednjo šolo sem hodil v Gubahi, od leta 1994 do 2003 (enajstletka, Šola št. 1). Leta 2004 sem se preselil v Jekaterinburg in se vpisal na UGGU (Uralska državna rudarska univerza), na Fakulteto za geologijo in geofiziko (IGIG), smer Mineralogija, uporabna geokemija, petrografija. Poleg tega pa sem v prvem letniku, pri 17 letih, tudi že začel delati na višini. Sčasoma me je to delo tako prevzelo, da sem leta 2007 pustil študij.
 
Česa se najbolj spominjate iz svoje rane mladosti?
 
          Potovanj. Vsa moja mladost so bile nenehne selitve: starša sta me peljala ali k babici v Jekaterinburg ali k babici v Ukrajino, z jamarskim klubom pa smo potovali po Kavkazu, Uralu in osrednji Rusiji. S šolo sem se večkrat udeležil tudi vseruskih olimpijad v Moskvi in Sankt Peterburgu.
 
Kaj lahko rečete o Gubahi?
 
          Gubaha je jamski kraj, že na območju mesta je 124 jam, v polmeru 50 km okoli mesta pa še več kot 200.
 


 
Rezanje vej na vrhu breze, Podmoskovje, 2021, selfi

 
Kaj pa o Jekaterinburgu?
 
          V Jekaterinburgu sem zmagal na svojem prvem jamarskem tekmovanju in zaslužil prvi denar z delom na višini. Jekaterinburg je postal zame mesto priložnosti.
 
Kaj vas še privlači pri delu na višini, poleg tega, da globino in višino dobro poznate že iz jam?
 
          Na višini se počutim kot doma, na višini sem sam, s svojimi izkušnjami, spretnostjo, tam vlada spokojnost, vesoljni mir.
 
Kaj vas je pripeljalo k jamarstvu?
 
          V četrtem razredu je na šolo prišla Ljubov Jurjevna Menših in predlagala, da bi obiskali klub mladih geologov in se odpravili v jame. Tako sem se pri 11 letih zaljubil v jame in jamarstvo.
          Okoli 20 nas je bilo, dečkov in deklic, ki smo se vpisali v krožek mladih geologov Ljubov Jurjevne, z njenim možem Sergejem Aleksejevičem pa smo šli v jamo Kizelovskaja. Namen ekskurzije je bil, da se izloči tiste, ki niso za v jame. Dan pred ekskurzijo sem padel z droga na telovadišču in dobil pretres možganov, pa v jamo Kizelovskaja potem seveda nisem šel. Veliko jih je takrat odpadlo, štirinajst dni kasneje pa sem le videl svojo prvo jamo - Ruskajo. V jami je bilo vse drugače kot na površju in moja radovednost je bila brezmejna. Tako sem se pri 11 letih zaljubil v jamarstvo. 14 let za tem mi je v jami Ruskaja uspelo najti večje nadaljevanje. In prav iz te jame sem kasneje moral nositi tudi trupla ponesrečenih tovarišev.
          Leta 2004 sem se pridružil Jamarskemu društvu Jekaterinburg (SGS), tudi uradno pa sem član od leta 2014.
 
Nekako se mi zdi, da je bila vaša prva globoka jama na Kavkazu.
 
          Res je. Leta 2000, pri trinajstih letih, sem bil na Uralskem jamarskem taboru, štirinajst dni na grebenu Ahcu v Voroncovskih jamah. Med kopanjem nadaljevanja sem padel s police 4 metre globoko v sifon, razbil rudarsko svetilko, a preživel. Po tistem potovanju na Kavkaz sem se v jamarstvo še bolj zaljubil.
 
Katera jama na Arabiki vam je najbolj ostala v spominu?
 
          Leta 2013 me je Denis Provalov povabil na odpravo v jamo Krubera/Voronja. To je bila moja prva dvatisočmetrca. Na dno smo nesli opremo za potapljanje z zaprtim dihalnim krogom (rebreather), nato pa popravili še pretrgan kabel v sifonu na -1400 m.
 
Kdaj ste prvič odšli v Uzbekistan? Je bilo to na Hodža-Gur-Gur-Ata?
 
          Leta 2007 me je Aleksander Sergejevič Višnjevski povabil na odpravo v Uzbekistan, na goro Čul-Bair, v jamo Boj-Bulok. To je bila najdražja in najkrajša odprava v Azijo, kar sem jih doživel. Prileteli smo s helikopterjem, delali v jami dva dni in opravili vse naloge, ki so nam bile dodeljene. :)
 

           
 
Trije portreti Ženje: 2018, 2020 in 2021. Prva in druga sta selfija, tretja je avtorjeva.

 
Katera jama je bolj zanimiva, Dark Star ali Festivalnaja?
 
          Zame je bolj zanimiva Festivalnaja, ker v njej še nisem bil.
 
Ste bili vi tisti, ki je padel na poti do grebena in se nato zdravil v Dehibolu?
 
          Ne, Saša je padel, Aleksander Alybin, res je tudi okreval v Dehibolu. Pa mu ni bilo preveč všeč in se je zadnje dni odprave vrnil v tabor pod steno. Nazaj z gore smo ga nesli na hrbtu, z nahrbtnikom Tatonka. :)
 
Katerega leta ste šli prvič v jamo Višnjevskega?
 
          Bilo je leta 2018, jamo Višnjevskega smo raziskovali skupaj s Francozi, iskali prehode od Tabora visečih mrež na -500 m navzgor in še izmerili novo odkrite dele.
 
Leta 2019 je bilo že od začetka vse precej nenavadno. Kako sta z Anastazijo Janino našla obhod sifona na -735 m?
 
          Leta 2019 smo dva dni tovorili opremo do PBL-ja (podzemnega baznega tabora), kjer smo se razdelili na dve skupini: prva je šla kopat perspektiven rov v bližini tabora, z Nastjo pa sva šla bolj natančno pogledat sifon. Izkazal se je za neprehodnega in odločila sva se, da greva po glavnem rovu nazaj pregledat še vse odcepe. Eden od njih, kjer sva našla tudi že odtise škornjev, je imel konec zalit z vodo, slišal pa se je tudi šum tekoče vode. Sklepal sem, da je to obhodni rov, ki se vrne v glavnega. Nastja pa ni bila tega mnenja, vztrajala je, da plezam še naprej. Bilo je ozko, moral sem sneti kovačijo, polomil sem nekaj stalaktitov, preplaval kakih deset metrov in prišel do potočka v rovu, ki ga prej še nisem videl. Jama je šla naprej.
 


 
Ena od Ženjinih posebnosti so bosonogi čevlji. Taškent, 2021, fotografija avtorja

 
Kakšni so bili občutki, ko ste leta 2019 v Višnjevskem prišli do -1131 m, kjer ste se morali obrniti?
 
          Zdelo se je, da je to to, da bo že konec. Ko sem zagledal nadaljnja brezna in še več vode, mi je bilo pa takoj jasno, da je to šele začetek. :)
 
Lani sta z Ženjo Rybko prišla naprej in dosegla prvi polsifon na -1250 m. Zakaj da ste se odločili, da ga prebredete? Je bil prepih?
 
          Bil sem v tistem delu Višnjevskega, ki se približuje Boj-Buloku, in ko sva prišla do prvega polsifona, sem mislil, da se bomo potopili v Višnjevskem, izplavali pa v Boj-Buloku. Prepiha na koncu ni bilo, pa tudi konfiguracija jame je kazala, da gre vse v končni sifon. In tako je tudi bilo. Od drugega polsifona do končnega sifona ni več kot 30 metrov plazenja in plavanja. :)
          Sifon je globok, zato sem prepričan, da če prinesemo potapljaško opremo, se potopimo skozi sifon, utegne jama iti naprej in se sama, brez Boj-Buloka, spustiti do -2000 m.
 


 
Rusko-francosko-slovensko-uzbeška jamarska odprava Boj-Bulok 2021. Ženja sedi na levi, z modrimi očali v laseh, avtor pa spredaj desno. Dehibolo, foto avtor

 
Kako je bilo v vašem okraju, Permskem, v Novoletni jami in Netopirjevi jami?
 
          Že od otroštva sem hodil v jame blizu naše hiše in sanjal, da bi kopal in našel kak večji nov rov. Ko sem bil že precej izkušen jamar, sem prišel v Netopirjevo jamo, da bi videl, kje izvira 15-metrski stolp vodne pare, ki se pozimi dviguje iz vhoda. S prijateljem sva prekopala podor na dnu in prišla do ožine med dvema velikima skalama. Nisva mogla naprej, teden kasneje pa je prišel Igor Lavrov s svojimi fanti in tehničnimi sredstvi, razširili so ožino in še teden kasneje nam je uspelo priti skoznjo. Prej je bila jama dolga 15 metrov in globoka 8 metrov, zdaj pa sem se takoj lahko spustil 55 metrov globoko in prišel do podzemskega potoka. Raziskovanje jame se še zdaj nadaljuje.
 
Kje ste se poleg Rusije, Abhazije in Uzbekistana še hodili po jamah?
 
          Sodeloval sem pri raziskovanju jam v Ukrajini, Izraelu in Moldaviji ter s prijatelji obiskal jame v Maleziji, Kirgiziji in Braziliji.
 
Vaše najbolj nepozabno in najbolj zahtevno jamarsko doživetje?
 
          Brez oklevanja lahko rečem, da so jame na grebenu Čul-Bair ene mojih najtežjih, jame grebena Hodža-Gur-Gur-Ata so med najlepšimi, jame osrednje Brazilije pa so ene najbolj presenetljivih, saj jih naseljujejo številni endemični organizmi.
 
Koliko plezalnih tekmovanj ste se udeležili?
 
          Res veliko tekmovanj je bilo, najboljša rezultata pa sta drugo mesto v Izraelu in tretje mesto v Maleziji.
 

     
 
Na plezalni steni CSKA, Moskva, 2021, in doma v Moskvi s 54 medaljami, 2022, obe foto Natalija Sakulina

 
Veliko ste potovali. Kdaj in kam ste šli prvič?
 
              Moje prvo potovanje izven meja Ruske federacije je bilo s krožkom mladih geologov. Šli smo v Kirgizijo.
 


 
Na vrhu 78-metrskega slapa, Piracicaba, Brazilija, 2015, foto Evgenij Sakulin

 
Zelo slikovit je posnetek na vrhu slapa v Braziliji, po tekmovanju Petzl Rope Trip. Kako je bilo na tej poti?
 
         Po dveh mesecih dela v gorah Kazahstana sem z letalom odpotoval k ženi v Ufo za štiri dni, nato pa takoj spet, kot del ruske ekipe v Brazilijo na Svetovno prvenstvo v industrijskem alpinizmu. Tu sem prvič zmagal na eni izmed tekem, nato pa med potovanjem po državi še izvedel, da je žena noseča. :))
         V Braziliji me je zelo navdušila gostoljubnost domačinov.
         Iz narave se še posebej spominjam jame Angelika z večkilometrsko podzemeljsko reko, polno brezbarvnih rib, ki se plazijo po skalah. Spomnim se tudi pajkov, ki so videti kot tarantele in črvov, ki se vijejo s stropa kot posebne svetleče se niti, da tako lovijo podzemne žuželke. V živem spominu so mi ostali tudi Slapovi Iguazu, s številnimi krokodili in mravljinčarjem, ki je ponoči tekel čez cesto.
 


 
Ženja na Jezeru Kaindy, Kazahstan, 2019, foto Galina Nigaj

 
Ali je bilo vaše najdaljše potovanje tisto po nekdanjih republikah ZSSR in Mongoliji?
 
          Avgusta 2019 sva se z dekletom Galino odločila, da greva z avtom po deželah nekdanje ZSSR (razen Turkmenije, kjer je zelo težko dobiti vizo) ter Mongoliji in nazaj. Potovala sva po Uzbekistanu, Kirgiziji, Kazahstanu in Mongoliji, si ogledala Altaj. Obiskala sva dolino Fergana, Leninov vrh, petroglife Saymaluu-Taš, jezero Song-Köl, kanjon Čarin in še mnogo drugih znamenitosti Srednje Azije. Na poti sva bila skoraj mesec dni.
 


 
S prijatelji na cesti, Bayan Ölgii, Mongolija, 2019, foto Galina Nigaj

 
Po odpravi na Čul-Bair lani poleti ste načrtovali še pot v Turkmenistan. Se je posrečilo?
 
          Turkmenija so še vedno le sanje, upam pa, da bom kmalu lahko obiskal jame slavnega grebena Kugitang-Tau.
 
Ali obstaja kraj, ki ste ga obiskali in kamor bi se radi še vrnili?
 
          Vse države, kjer sem bil, bi prav rad še kdaj obiskal, zdaj, ko sem bil v Egiptu, si želim pa spet v Ukrajino, k babici.
 


 
Z rdečim veslom po Rdečem morju, 2022, foto Natalija Sakulina

 
Kakšen bi bila vaša sanjska hiša, če bi vam jo prinesla zlata ribica?
 
           Že od otroštva sanjarim o tem, da bi živel v hiši, ki ima na parceli tudi vhod v jamo. :) Kaj takega najdeš blizu Gubahe.
 


 
V solni jami, Sodomska planota, Mrtvo morje, Izrael, 2015, foto Gulnaz Sakulina

 
Današnji čas postavlja velike zahteve pred mlade pare. Kakšne so vaše izkušnje?
 
          Za mojega sina, letos bo star 6 let, skrbi njegova lepa mama, moja prva žena Gulnaz. :)
          Zdaj pa z ženo Natašo pričakujeva mojega drugega otroka. :)
 
Kaj bi svetovali vsem novincem v speleologiji?
 
          Jamarstvo je raziskovanje, raziskovanje samega sebe, jam, sveta okoli vas. Poskusite: Če ne poskusiš, ne boš vedel. :)
 
Na koncu še tri preprosta vprašanja. Kateri so vaši najljubši filmi?
 
          Stari sovjetski filmi. na primer Neulovljivi maščevalci, Ivan Vasiljevič menja poklic, Operacija Y in druge Šurikove prigode.
 
Vaša najljubša glasba?
 
          Ne branim se ničesar, rad imam vse od Coja do Eminema. :)
 
In vaša najljubša barva?
 
          Vse žive svetle barve.



Na vzhod / Odtis bose noge v živih barvah, 2022, barvna kompozicija avtorja


 


Povezane strani:
 





 

  Richard Forster, lepota prihaja iz Švice, December 2021  
 



Ta stran, besedilo razen odgovorov Evgenija Sakulina, in slike so delo Primoža Jakopina - Kloka, člana Društva za raziskovanje jam Ljubljana (DZRJL), ki ima tudi avtorske pravice za slike, če avtor ni naveden v njihovem opisu. V tem primeru avtorske pravice pripadajo fotografu. Fotografije so objavljene z dovoljenjem. Primož Jakopin sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je bila postavljena 23. februarja 2022 in nazadnje spremenjena 26. februarja.
 
Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Evgenij_Sakulin/ES_index_si.php
    149