Primož Jakopin
Miran Marussig
jamar in cestograditelj
 
Kratek portret
 

 
Miran leta 1959, iz risbe Vladimirja Posipaja*

 
Ali se lahko na kratko predstaviš?
 
          Rodil sem se 26. aprila 1932 v Sevnici ob Savi, in sem najstarejši od še živečih članov sedanjega društva DZRJL (Jurij Kunaver je rojen leta 1933, Marjan Richter pa 1934, op. p.). Oče Gvidon Marussig, rojen 9. 8. 1903, je bil strojni tehnik, mama Alojzija, rojena Breščak, 10. 2. 1904, pa računovodkinja. V osnovno šolo sem hodil v Sevnici do leta 1941, ko so nas Nemci vse izgnali na drugo stran Save, ki je bila takrat pod Italijo. Odšli smo k teti, materini sestri, v Novo mesto. Tam sem končal osnovno šolo in hodil še v nižjo gimnazijo, do leta 1945. Oče in mama sta sodelovala v NOB, jaz pa sem bil pri desetih letih kurirček, prenašal sem partizansko pošto. Leta 1945, ob osvoboditvi, smo se selili v Ljubljano, oče je postal tehnični vodja Pivovarne Union, mama je delala kot računovodkinja. V Ljubljani sem potem končal še višjo gimnazijo in gradbeno fakulteto, diplomiral sem leta 1964. Za diplomsko nalogo Povezava med Logarsko dolino in Kamniško Bistrico s predorom sem dobil Študentsko Prešernovo nagrado. Po diplomi sem se zaposlil pri Skupnosti cestnih podjetij Slovenije kot terenski inženir na gradbišču Zasavske ceste Litija-Trbovlje-Hrastnik. Leta 1967 sem postal direktor Skupnosti cestnih podjetij, kasneje SOZD (Sestavljena organizacija združenega dela) Združena cestna podjetja Slovenije in nazadnje DDC - Družbe za državne ceste, kjer sem se upokojil leta 2008, pri 76 letih.
          Je pa imela ta poklicna pot hude posledice za mojo jamarsko prihodnost. Po diplomi leta 1964 sem zaradi službenih obveznosti namreč moral prenehati z aktivnim jamarstvom.
 
Je kaj posebno zanimivega, kar si doživel v službi?
 
          Je. Zgodba o tem, kako se je začelo s slovenskimi avtocestami.
          Takrat je bil direktor Skupnosti cestnih podjetij Slovenije inženir Rudolf Cimolini. Bil je direktor starega kova, diktator, kar je rekel, se je naredilo, in to takoj. Takrat je bilo treba za odhod v inozemstvo dobiti domačo izhodno vizo, na katero si čakal pol leta.
          Nekega jutra, leta 1965 je bilo, je Cimolini poklical v pisarno šest inženirjev, nas postavil v vrsto in rekel: Nimamo niti predpisov niti nobenih projektov o gradnji avtocest. Šli boste v tujino po njih. Dva v Nemčijo, v Bonn, dva v Francijo, v Pariz, dva v Italijo, v Rim. Oglasili se boste na ministrstvih za gradnjo in vprašali za predpise o gradnji avtocest in za stare, že dokončane avtocestne projekte. Jaz sem, ker sem znal italijansko, šel v Rim, zraven je šel inženir Počkaj, ki je bil tudi vešč tega jezika, pridružil se nama je pa še Jure Vojska, ki sicer ni znal italijansko. V treh urah smo dobili vize, sedli v avto in pot pod noge. Zjutraj smo prišli v Rim, na ministrstvu so nas lepo sprejeli, nam dali kar smo rabili in popoldne smo se s polnim prtljažnikom starih načrtov avtocest in predpisov v zvezi z njihovo gradnjo odpeljali domov. Tako se je začelo in kmalu zatem smo začeli projektirati avtocestna odseka Vrhnika-Postojna in Hoče-Levec.
 
Kakšni so tvoji spomini na stare starše?
 
          Nona, po materini strani, je živela s petimi otroci v vasi Pevma blizu Gorice, pod Sabotinom. V prvi svetovni vojni je šla fronta točno čez vas in se je babica z otroci preselila v Novo mesto. Dedek, njen mož, je bil v avstroogrski vojski in se je vrnil iz vojne z rakom na želodcu. Kmalu je umrl.
          Babica Antonija, očetova mama, je bila šivilja. Dedek pa je bil strojevodja in je vozil na relaciji Ljubljana - Gorica. Ko so otroci hodili še v šolo, ga je med vožnjo v lokomotivi zadela kap, do smrti.
          Tu bi bilo morebiti zanimivo povedati še, kako smo dobili priimek Marussig. V Istri so bili pastirji in so osnovali vas Lokvica. Okoli leta 1870 je prišel nov župnik z italijanske strani in vse Marušiče, tudi moje prednike po očetovi strani, leta 1875 prekrstil v Marussige.


 
Miran v Dietzovem oknu jame Logarček, 24. februarja 1963, foto Tomaž Planina

 
Kako si prišel k jamarjem?
 
          K jamarjem, Društvu za raziskovanje jam v Ljubljani, me je pripeljal Dušan Novak, leta 1948. Sva se poznala iz šole, leto je bil starejši od mene, kasneje smo imeli tudi nekaj predavanj skupnih - on je študiral geologijo, jaz gradbeništvo. Smo hodili v jame, še največ v Logarček in Planinsko jamo. Pa tudi drugam, zelo mi je ostalo v spominu raziskovanje Triglavskega brezna, kamor smo šli dvakrat.
 
Kako je bilo pa, ko sta se udarila s starejšo, predvojno društveno generacijo, ki je imela v rokah škarje in platno, ta mladi ste bili pa bolj za okras?
 
          Da tako ne gre več naprej, sva napisala z Novakom v dveh člankih, leta 1952 in leta 1954. Moj članek, z naslovom Mladi jamarji protestirajo, podpisal sem ga z Mladi jamarji, je izšel v Študentskem listu Tribuna 30. novembra 1952 na drugi strani spodaj (Tribuna: študentski časopis, 1952/1953, letnik 2, številka 2, cena 10 dinarjev). Dušan Novak je napisal kratko poročilo Občni zbor Društva za raziskavanje jam (bil je 8. januarja 1954) na strani 170 v Planinskem vestniku, številka 3, letnik 1954. Podpisal se je kot -k-n.
 


 
Miranov članek v Tribuni leta 1952, izvod v Narodni in Univerzitetni knjižnici v Ljubljani, foto Primož Jakopin

 
Iz Novakovega, sicer veliko bolj nežnega poročila je razvidno, da nisi pisal zaman. So bile še kakšne druge posledice?
 
          Seveda so bile, oba protagonista sta bila razkrinkana in izključena iz društva. Mene so čez nekaj časa sprejeli nazaj, Dušan pa ni hotel, je imel druge načrte. Moj bodoči tast Emil Strniša je bil takrat predsednik Planinskega društva Železničar, in prek njega sem Novaku pomagal ustanoviti Speleološko sekcijo PDŽ leta 1955 - zdaj je to Jamarski klub Železničar.
 
O tem, kako je Ljubljana dobila še drugo jamarsko društvo (Trst jih ima na primer deset), mi je pravil Tomaž (Planina). Zelo v rokavicah so to zabeležili v JKŽ na svoji spletni strani Ustanovitev. Kako se spominjaš pa Francija Bara?
 
          Franci Bar je bil obrtnik, imel je trgovino z elektro materialom na Rimski cesti v Ljubljani. Sicer je bil pa naš najboljši fotograf. Najbolj mu je pomagal Marjan Richter.
 
Kaj se ti je v jamah najbolj vtisnilo v spomin? Zanimivega, lepega, je bilo tudi kaj hudega?
 
          Zelo se spominjam odprave v Zimno jamo na Poljskem leta 1957, v Tatrah, o njej je izšel članek v Planinskem vestniku. Sva šla tja s Petrom Habičem. So čisto drugačne jame kot pri nas, nastale v geoloških razpokah.
 


 
Dvorana Valhala v jami Jaskinia Miecharska, september 2018, foto Primož Jakopin

          Precej nenavadno, da ne rečem pretresljivo doživetje je bilo pa ob eni izmed ekskurzij v jamo Logarček, moralo je biti med leti 1950 in 1952. Rekli smo si, v jami je tako ali tako vedno tema, pa smo šli v Logarčka zvečer. Na dnu vhodnega brezna smo našli mrtvega moškega srednjih let. Okoli desetih zvečer smo prišli na policijo v Planino in povedali, kaj smo našli. Policaji so predlagali, da bi šli zjutraj skupaj v jamo. In smo šli, le da mrliča tam ni bilo več.
          V breznih na dolenjskem in tudi na primorskem se je dostikrat zgodilo, da smo na dnu pristali na kupu kosti. Bile so čiste, živali so jih do konca obrale. Na eni zgornji čeljusti (samo ta se je odlomila, ko je umrli padel v jamo na glavo) so bili sami srebrni zobje. Podaril sem jo nekemu zobarju. Bilo je to na vrhu hriba nad Planinskim poljem, če greš od Planine proti Postojni, na levi strani. V tem breznu sva bila z Novakom prva po (drugi svetovni) vojni.
          Najlepše je bilo pa, ko smo bili cel teden v Križni jami pri Ložu. Taborili smo v Suhem rovu, blizu Kalvarije. Šotorov nismo imeli, le podlago, blazine za napihnit, in spalne vreče. Naredil sem vso hidrologijo obeh delov jame. Imeli smo, če se prav spominjam, vsaj en čoln, morda dva, gumenjak s prevleko iz platna, da mu ostri kamni ob pristankih in vkrcavanjih niso takoj prišli do živega. Tomaž je fotografiral, v Medvedjem rovu pa smo našli zobe jamskih medvedov.
 


 
Poročna fotografija Brede in Mirana, iz Miranovega arhiva, 1958

 
Kaj pa srčne zadeve? Kdaj in kako sta se spoznala z Bredo? Je bila tvoja prva ljubezen?
 
          Z Bredo Strniša, po poroki Marussig, sva se spoznala na izletih v hribe, s Planinskim društvom Železničar. Če je bila moja prva ljubezen ne vem, najbrž sem imel že prej kakšno simpatijo, prav gotovo pa je bila moja prva prava ljubezen. Poročila sva se na moj šestindvajseti rojstni dan, leta 1958.
 
Kako vama je šlo v življenju?
 
          Lepo sva se razumela, družila naju je tudi ljubezen do glasbe. Bila je pianistka, končala je Akademijo za glasbo v Ljubljani. Bila je profesorica glasbe. Imava dva sinova, Matjaž je bil rojen leta 1961, Jurij pa leta 1966. Umrla je v oseminsedemdesetem letu, poleti 2008 jo je izdalo slabo srce.
 
Kako sta se spoznala pa z Marjano?
 
          Jesenska leta mi lepša Marjana Potočnik, sva se poznala iz službe.
 
Si tudi sicer, poleg jam, rad potoval?
 
          V firmi sem imel dober položaj in sem seveda tudi veliko potoval. Dvakrat sem bil v Ameriki, enkrat kot gost ameriške vlade. Bil sem tudi na Japonskem, od evropskih držav pa v skoraj vseh. S Petrom Habičem sva, kot sem že omenil, na Poljskem udeležila mednarodne jamarske odprave. Z družino smo hodili na morje na otok Sit v Kornatih. Z veseljem bi šel še kam.
          V firmi sem bil tudi organizator izletov, šli smo takole za tri ali štiri dni, predvsem na morje, na Hrvaško. Šlo nas je od trideset do štirideset, najprej z avtobusom do pristanišča, nato naprej z ladjo. Otoki so vedno veliko boljši kot celina.
 


 
Z Marjano (levo) in Polono Planina v Članski vasi ob 69-letnici Metoda Di Batiste, 2017, foto Primož Jakopin

 
Je kakšen kotiček, kamor bi se vedno rad vrnil?
 
          Na otok Sit, prav gotovo.
 
Kaj bi svetoval vsem, ki bi radi postali jamarji?
 
          Naj imajo radi bistvo jamarstva, ki je v uživanju in sprejemanju vplivov narave. Nikjer drugje tako lepo ne vidiš, na kakšne načine zna voda dolbsti kamen, kakšne vse oblike lahko naredi.
 


 
Plasti apnenca, kot jih je izklesala voda, Ponor v Križni jami, 2023, foto Primož Jakopin s pomočjo Lojza Trohe

 
Za konec še tri malo drugačna vprašanja. Tvoji najljubši filmi?
 
          Najbolj so mi všeč filmi z dramatičnimi zapleti, ampak ne kriminalke. Primer je film Njegovi ta stari.
 
Kaj pa tvoja najljubša glasba?
 
          Najraje imam klasično glasbo. Redno hodim na koncerte, predvsem v Cankarjev dom. Deset let sem hodil tudi v glasbeno šolo, in sicer klavir. Od avtorjev mi je najbolj všeč Čajkovski, če bi moral izbrati eno delo, bi bil pa to njegov Koncert za violino in orkester.
 
In tvoja najljubša barva?
 
          Modra. Že po moji naravi imam najraje to barvo.
 


 
Modro-beli krogi, barvna kompozicija, 2023, Primož Jakopin

 
 
Ali je kaj, kar bi spremenil v svojem življenju, če bi ti ga bilo dano še enkrat živeti?
 
          Kakšno vprašanje! Da ne rečem trapasto. Zelo težko odgovorim nanj. Ko sem delal, ni bilo časa za kaj takega. Imel sem veliko odgovornost. Bil sem, poleg vsega ostalega, tudi predsednik Gradbenega komiteja za predor Karavanke, in tudi za gradnjo Osimske ceste pod Sabotinom.


 


Povezani objavi:





 

  Roberto Antonini - visokogorski jamar, april 2023     Jožek Košir - Cox, čez jame ga pa ni, oktober 2023  
 


*Portret Mirana Marussiga je narisal Vladimir Posipaj leta 2023, po skupinski fotografiji jamarjev leta 1959 v Triglavskem domu na Kredarici, z dovoljenjem dedičev avtorja posnetka Tomaža Planine - hčere Polone in sina Aleša.

 



Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Fotografije v portretu so last in copyright (c) avtorjev. Kjer so znani so objavljene z dovoljenjem. Stran je bila postavljena 1. aprila 2023 in nazadnje spremenjena 7. januarja 2024.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Miran_Marussig/MM_index_si.php
    341