Primož Jakopin - Klok

Mačkovica

Vsebina:
  1. Predgovor
  2. Uvod
  3. Obiskovalci
  4. Merjenje in raziskave
  5. Jama belega mačka
  6. Romantika
  7. Viri in literatura
  8. Sklep

Predgovor

          Prispevek je posodobljena izvirna različica članka z naslovom Mačkovica, namenjena objavi v jamarski reviji Jamar, leto 2009, številka 4. Skrajšana različica je izšla tam na straneh 30 - 33, s podnaslovom O merjenjih in raziskavah.

1. Uvod

          Jamo lahko mirno uvrstimo na čelo seznama tistih, ki jih pozna največ slovenskih jamarjev. Kar je za širšo javnost Postojnska jama, to je, najprej za novopečenega, potem pa tudi za jamarja veterana Mačkovica. Lahko je dostopna, 50 metrov od lepe ceste in od vasi Laze, pol ure iz Ljubljane proti morju, 10 minut od Rakovega Škocjana, ni še zaklenjena, vanjo lahko vstopimo brez opreme za premagovanje vertikal (in torej tudi brez ustreznega potrdila Ministrstva za okolje in prostor). Hkrati pa je skoraj kilometer dolga, zahteva dovolj spretnosti in napora, da kri zelo živo steče po žilah, dovolj težka, da hitro lahko nažene strah v kosti in ravno prav zapletena, da se kdo v njej za krajši čas tudi izgubi. Kot vsaka druga jama seveda zahteva zbranost in občutek za mero, koliko daleč še lahko iztegneš nogo in kdaj je bolje odnehati, ubrati daljšo, pa bolj varno pot prek gladkih in mokrih zasiganih skal.



Slika 1. Vhod v jamo, pogled od znotraj; Ptič in Polona, 1981 / Fotoaparat Graflex Crown Graphic, širokokotni objektiv Schneider-Kreuznach Xenar 135 mm f 4.7, Kodakov plan film za dnevno svetlobo formata 4 x 5 col, občutljivost ISO 100. Ker film ni prenesel osvetlitvenih časov, daljših kot 1/30 sekunde, svetlobe je bilo pa le za 1/15 sekunde pri zaslonki f 11, ki je še zagotavljala ustrezno globinsko ostrino, sta se avtor posnetka in Ptič (Vanja Janežič) odpravila do prve hiše v vasi, mizarja, si tam izposodila žago in sekiro ter v dobre pol ure posekala gaber sredi udornice pred vhodom v jamo. Nastala je odprtina v zeleni zavesi sredi posnetka, svetloba na motivu se je dvignila na 1/40 sekunde pri f 11 in omogočila posnetek. Posek je potekal ob hudih protestih že takrat naravovarstveno zelo ozaveščene biologinje Polone, hčere našega takrat najbolj studioznega jamskega fotografa Tomaža. Uokvirjena povečava tega posnetka, 100 x 125 cm, visi v sejni sobi Krajevne skupnosti v vasi Vielbach v Schwarzwaldu.

          Piscu teh vrstic je pri malo zahtevnejšem fotografiranju v strmini zahodnega dela Velike dvorane usahnil akumulatorček čelne luči, rezerva je bila pa pri izhodu iz dvorane, pod prehodom v dvoranico nad Dimnikom. S pomožno lučjo bi moral splezati dol, poševno do dna Velike dvorane in se od tam odpraviti nazaj po celi strmini še enkrat. Kratka prečka po izohipsi bi prihranila večji del poti. In dragoceni čas kolegov, ki bi manj čakali; tudi potem ne bi izpadlo, kot da si ne upa. Zakaj pa ne? Nekaj metrov je še šlo, potem pa se naenkrat ni dalo več ne naprej ne nazaj. Zdrs bi bil dolg kakih sedem metrov in bi za kolikor toliko varno izvedbo zahteval opremo hokejskega vratarja, dva metra niže in malo naprej je bila pa slabega pol metra dolga in za ped široka polička, od nje pa lep prehod naprej. Skok se je posrečil brez padca naprej v globino, hoja pa potem ni hotela biti več prava. Do izhoda iz jame je šlo z vse bolj stisnjenimi zobmi, od jame do avta pa stopali nikakor nista hoteli več ubogati. Na nezgodnem oddelku v Ljubljani so bili presenečeni nad tem, da je pacient prišel kar sam in se najprej odločili za rentgenski posnetek obeh gležnjev. Spominjam se, ko je brat na medicini delal izpit iz anatomije in se je najbolj bal, da bi profesor predenj iz vrečke stresel kosti gležnja, naj jih prav zloži skupaj. Peta in prsti še še, ostalo pa same zelo podobne kocke. Po krajšem čakanju je zdravnik prišel s posnetkom v roki in tolažilno besedo. Imate srečo, kosti so cele in na svojih mestih. - Kaj pa slaba novica? - Kite so verjetno v bolj slabem stanju, to vas tudi boli, če kakšno obremenite. Za začetek boste dobili bergle, potem pa bomo videli naprej. Stvar se je nazadnje sicer popravila, čez pol leta je pacient že kar lepo hodil, čez dve leti je spet lahko tekel.



Slika 2. Pogled s strmine rova pod Dimnikom v Dvorano pod Dimnikom; mladi jamarji iz Kamnika, 2002 / Digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 5000, občutljivost ISO 100, goriščna razdalja 7.1 mm, f 4, 4 sekunde, belo ravnovesje karbidka, z zmanjšanjem šuma. Osvetlitev: 5 karbidk v sliki, 3 karbidke od spredaj. Kamničani, dva Kregarja, trije Zbačniki in en Holcer, so obiskali jamo na povratku s pustovanja v Cerknici.

          Kakorkoli že, Mačkovica je jama, kamor lahko greste tudi samo za pol ure, do križišča pod Dimnikom, za uro in pol, do konca Vzhodnega rova, lahko pa tudi za ves dan, če se namerite še v Laški in F rov, če ne hitite, če si vzamete čas. In če bi radi odkrili kaj novega, je za kopače še veliko dela, ne samo v jami, recimo pred pasažo v F rovu, kjer je zatrpana povezava z Logarčkom, ampak tudi zunaj. Ne manjka dihalnikov in tudi že pravih delovišč.

2. Obiskovalci

         Jama je znana, lahko bi rekli, že od pamtiveka. Proti zahodu obrnjen vhod s široko obokano streho se je kar sam ponujal kot zavetišče. O tem pričajo najdbe kot so oljenka iz rimskih časov, kosti koz in manjšega konja. Jama je tudi sicer blizu vasi, lahko dostopna in ožine na dnu strmine med vhodom in rovom, ki vodi do Male dvorane, ni težko premagati. Da je bil tudi Dimnik, navpična ožina med bloki na vrhu strmine pred Veliko dvorano, premagan že pred časom, pričajo podatki o tem, da so domačini prodajali kapnike iz jame (Gams 1963). Jamarji gredo navadno po celi jami,



Slika 3. Jamarska šola DZRJL v spremstvu starih članov na koncu Vzhodnega rova; Crni, Marjan, Tika, Matija, Bojana, Andrej, Nataša, Gregor, Katja, Petra, Luka, Blaž in Tomaž; 2008 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Sigma 18-50 mm, goriščna razdalja 18 mm, f 5.6, 1/30 sekunde, občutljivost ISO 200. Osvetlitev: bliskavica Nikon SB 28 na fotoaparatu, s polno močjo, bliskavica Metz 45 s polno močjo, na stojalu levo od motiva, sprožena prek servosprožila.

naključni obiskovalci pa navadno le do Male dvorane in morda še naprej do Križišča pod Dimnikom (glej tloris jame na sliki 14). Tik pred njim se sicer nizek Zvezni rov malo dvigne in se je to mesto marsikomu zdelo prav primerno za ovekovečenje svojega dosežka, da bodo še pozni rodovi vedeli, kako je Nipokaj Cepaj takrat in takrat uspel priti do sem. Podpisi so ovekovečeni v različnih tehnikah, žal mnogokrat tudi s sajami karbidke, ki s svojo nerodnostjo in črno barvo sicer najbolj izstopajo, pa tudi najbolj motijo.



Slika 4. Pogled v Zvezni rov s Križišča pod Dimnikom; Andrej Drevenšek; 2004 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Canon 18-55 mm, goriščna razdalja 18 mm, f 8, 1/30 sekunde, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: bliskavica Nikon SB 28 na fotoaparatu, s polno močjo.

          Domnevno najstarejši podpis je bil napisan s kredo, glasi se na ima Olga Rauter, in je iz leta 1889. Prostora na eni izmed stropnih plošč, kjer je napis, je bilo premalo še za ime, pa je napisano na sosednji, dobrega pol metra oddaljeni plošči.



Slika 5. Morda najstarejši podpis v jami; 2009 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Sigma 18-50 mm, goriščna razdalja 38 mm, f 4, 1/60 sekunde, občutljivost ISO 400. Osvetlitev: vgrajena bliskavica.

          Nekaj kasnejša podpisa, kjer je letnica navedena v celoti, sta posledica obiska jame 10. septembra 1901. Enega je zelo verjetno napravil Anton Bojec, s svinčnikom. Svinčnik je bil tudi sicer takrat zelo v uporabi, z njim se je ovekovečilo kar nekaj obiskovalcev v času prve svetovne vojne, predvsem leta 1917, in po priimkih sodeč so bili nemško govoreči vojaki. Marsikateri od teh podpisov je delno zmazan, nekdo je kasneje, najbrž z roko, drgnil po njih.



Slika 6. Podpis A. Bojca, 10. 9. 1901; 2009 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Sigma 18-50 mm, goriščna razdalja 50 mm, f 3.5, 1/80 sekunde, občutljivost ISO 400. Osvetlitev: čelna LED svetilka z 11 diodami z leve, čelna LED svetilka z 68 diodami od spredaj.

          Kasnejši obiskovalci s seboj niso nosili svinčnikov, pa so si pomagali kar s kakšnim s tal pobranim kamnom. Tako npr. izvemo, da je mizar iz vasi, ki je 30 let kasneje posodil orodje za boljšo osvetlitev na sliki 1, za praznik dela leta 1954 obiskal jamo.



Slika 7. Podpis Ivana Simšiča, 1. 5. 1954; 2009 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Sigma 18-50 mm, goriščna razdalja 50 mm, f 3.2, 1/60 sekunde, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: čelna LED svetilka z 11 diodami z leve, čelna LED svetilka z 68 diodami od spredaj.

          Najde se tudi kakšen zaljubljen napis, dva sta nastala kot srčni izliv, namenjen deklici s kraticama Z. C. (kot npr. Zinka Cigoj). Oba sta v patino na kamniti podlagi vrezana s kamnom.



Slika 8. Napis o majonezni zaljubljenosti v Z. C.; 2009 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Sigma 18-50 mm, goriščna razdalja 18 mm, f 4, 1/60 sekunde, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: vgrajena bliskavica.

Prvi je bolj preprost, v slogu reka, da gre ljubezen skozi želodec, in slabšalen le za tiste, ki ne marajo priljubljenega jamarskega namaza h kruhu, za ljubitelje pa seveda pravi dokaz resnične strasti.



Slika 9. Napis o estetski zaljubljenosti v Z. C.; 2009 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Sigma 18-50 mm, goriščna razdalja 50 mm, f 2.8, 1/50 sekunde, občutljivost ISO 400. Osvetlitev: čelna LED svetilka z 11 diodami z leve, čelna LED svetilka z 68 diodami od spredaj.

Drugi, sramežljivo umaknjen za izbočeni skalni nož, zveni bolj samovšečno. Na vprašanje, kako je Z. C., če je napis videla, sprejela izpoved o estetskem razpoloženju oboževalca in ali ji je bila bolj všeč od kulinarične primerjave, odgovora žal še ne vemo.
          Kakšen napis je tudi drugače povednejši, pri naslednjem npr. je avtor navedel celo svoj naslov. Najbrž je bil namenjen bralcu napisa, da bi le-ta vedel, kam posredovati svoje vtise z obiska jame.
          Precej napisov, žal tudi tistih sajastih, je od JSWP, nekoč delujoče sekcije DZRJL v vasi, Jamarske sekcije Viljema Putika (Wilhelma Puticka).



Slika 10. Napis na severni steni Male dvorane; 2009 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Sigma 18-50 mm, goriščna razdalja 18 mm, f 4, 1/60 sekunde, občutljivost ISO 400. Osvetlitev: vgrajena bliskavica.

          Znano je tudi, da so se na začetku druge svetovne vojne, v tednih pred italijansko okupacijo (Ljubljano so zasedli 11. aprila 1941), v Mali dvorani zadrževali domačini; jamo so uporabljali kot zaklonišče. Meja med Kraljevino Jugoslavijo in Italijo (še danes so ohranjeni mejniki v gozdu nad cesto Planina - Grčarevec) je potekala po Planinski gori in na njej, z lepim razgledom in dometom po celem Planinskem polju, je bila nameščena italijanska topniška baterija. Domačinom so nalili strah v kosti, ko so za demonstracijo, kaj znajo in zmorejo, z eno salvo spremenili v trske največji čoln, ki so ga Lažani imeli za dostop do Planine ob visoki vodi in ki je bil privezan pod vasjo. V jami so tudi spali, v Mali dvorani so bile nameščene postelje, in po stezi od ceste do jame je bil živahen promet. Italijani so vse to z daljnogledi seveda opazovali (vhod je v smeri jug - sever, obrnjen točno proti Planinski gori), listja na drevju še ni bilo, in po zasedbi domačinom povedali da bi, če bi hoteli, vhod z nekaj topovskimi granatami sesuli in s tem jamo zaprli.



Slika 11. Portret Štefana Matičiča; Laze, 1979 / Fotoaparat Fujica ST 605, objektiv Pentacon 100 mm / f 2.8, f 2.8, 1/125 sekunde, Kodakov negativni film za dnevno svetlobo, občutljivost ISO 100.

          Kdo vse je še hodil v jamo in kaj tam našel, je zavito v temo. Kot pri marsikateri jami na Dolenjskem, kjer so voli padli vanjo in jih je požrla z jarmom vred, voda pa je potem prinesla jarem ven kak kilometer ali več iz druge jame, je bilo tudi o Mačkovici pri domačinih mogoče izvedeti marsikaj. Posebej zgovoren je bil Štefan s slike 11, že mnogo let ga ni več med nami, ki je trdil, da je bil v jami z nekimi Avstrijci in da so prišli še naprej od Velike dvorane. Da je bilo rovov še za tri dni, kadar je bil malo bolj dobre volje, tudi še za teden dni daleč.
          Resnejša je domneva, ki jo je zapisal France Šušteršič v dopolnilnem zapisniku ob meritvah Laškega rova, 9. avgusta 1976: Možno je, da je rov poznala stara generacija laških jamarjev, vendar njihovih podpisov nismo našli. Tako ostaja še vedno odprto vprašanje rova, ki naj bi prišel ven pod (železniško, op. P.J.) postajo. Ker sem kot otrok poznal več ljudi, ki so trdili, da so šli tam skozi, je kar verjetno, da ta rov obstaja in da ga jamarji doslej še niso našli. Zadnji očividci so pomrli približno pred desetimi leti. Po drugi strani pa je zanimivo, da tega rova ne pozna nihče mlajših ljudi, ki so v jami preživeli več tednov in so imeli dovolj priložnosti, da jim ga pokaže kak starejši obiskovalec.



Slika 12. Jože Jurca, po domače Nemgarjev, na Križišču pod Dimnikom; 1993 / Fotoaparat Fujica ST 605, objektiv Fujinon 55 mm/f 2.2, f 5.6, 1/60 sekunde, Kodakov negativni film za dnevno svetlobo, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: bliskavica Demitron 32 na fotoaparatu. Laze se na vzhodni strani končajo z njegovo hišo, ki je le 50 metrov od vhoda v jamo.

3. Merjenje in raziskave

          Jama seveda ni že dolgo znana samo domačinom, ampak je že zgodaj pritegnila tudi pozornost jamarjev. Znana je bila jamarjem Društva za raziskavanje podzemskih jam (Ljubljana), danes DZRJL, in v drugem letu, ko so po prvi svetovni vojni začeli z registracijo jam, vnesena v kataster. Ima katastrsko številko 52, registrirana pa je bila 8. decembra 1926.



Slika 13. Vhod v jamo od zunaj; Albin Seliškar in Ivan Michler / vektorska grafika, izdelana po fotografiji Valterja Bohinca, posneti verjetno malo pred ali malo po drugi svetovni vojni.

V letu 1925 je bilo registriranih le 9 jam, v letu 1926 pa je delo očitno hitreje steklo. Od bolj znanih oz. pomembnih jam jih ima nižjo katastrsko številko le pet: Govic (2), Željnske Jame (12), Podpeška jama (17), Županova jama (27) in Logarček (28). Jama je bila merjena štirikrat, trikrat: 1926-1940, 1950 in 1981 so jo merili člani DZRJL, leta 2008 pa še člani JKŽ.
          Za lažje razumevanje opisa raziskav v jami in za tiste, ki jame še nimajo popolnoma v glavi, je najprej priložen tloris, prirejen po zadnjih meritvah. Dodana je bila koordinatna mreža, udornica pred vhodom v jamo, popravljena in dopolnjena imena rovov, o tem bo malo naprej še beseda, skiciran ne povsem posrečeno izmerjen del jame od Vhoda do Male dvorane, ter dodane lege najbližjih jam in dihalnikov. Pisec se zahvaljuje avtorjem tlorisa za dovoljenje za objavo in za popravek merila, Jožetu Koširju - Coxu pa za pomoč pri izvedbi dopolnitev.



Slika 14. Tloris Mačkovice / JKŽ 2008, dopolnitve P. J. in J. K. 2009.

          Prve meritve so potekale 8. 12. 1926, 31. 8. 1928, takrat so merili F rov (Marjan Bukovec) in 4. 12. 1940. Iz tega časa je v katastru DZRJL tudi prvi ohranjeni načrt, brez letnice in podpisa, v merilu 1 : 500. Rovom v jami, Laškega na načrtu še ni, žal tudi niso zapisali imen in vsega skupaj objavili. Imena pomembnejših rovov in dvoran v jami so se tako ohranila le v izročilu, prehajala od generacije na generacijo, vsem kasnejšim merilcem pa niso bila znana. Kar seveda ni ostalo brez posledic.
          Naslednji načrt je nastal po novih merjenjih DZRJL leta 1950, kot merilec in risalec je naveden Dušan Novak. Načrt je dosti manj romantičen od prejšnjega, ima tudi iztegnjeni prerez jame, še vedno pa manjkajo imena rovov in dvoran.
          Največkrat objavljeni načrt, prvič v obširnem članku o Logarčku, na nekaj straneh obravnava tudi Mačkovico (Gams 1963), nima letnice, podpisan je France Hribar in je, po mnenju Franceta Šušteršiča nastal na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja. Original je ohranjen v arhivu Jamarske zveze Slovenije.



Slika 15. Načrt Mačkovice / IZRK pribl. 1957, France Hribar.



Slika 16. Hribarjev podpis.

          Ta načrt krasi lepa inicialka avtorja, prikazana na sliki 16. Načrt se bistveno ne razlikuje od Novakovega, očitamo pa mu lahko predvsem napačen zapis imen prostorov v jami. Velika dvorana sega kar do konca Vzhodnega rova, F rova ni več, na njegovem mestu pa se pojavita Severozahodni rov in Blatni rov.



Slika 17. Shematski tloris Mačkovice brez končnega dela F rova / P. J. 1981.

          Naslednje merjenje jame, pozimi 1981, je bilo namenjeno predvsem izmeri njene prostornine. Uporabljen je bil postopek, ki ga razvil avtor (Jakopin 1981) in temelji na aproksimaciji jamskega prostora z geometrijskim telesom, ki ga dobimo iz zaporedja med seboj povezanih mnogokotnikov; kasneje so nekateri vse skupaj krstili za klokometrijo. Da bi dobili te mnogokotnike, je treba v jami na ustreznik mestih, kjer se rov kaj pomembno spremeni, izmeriti prečne preseke (profile) vključno s stropnimi točkami. S tem je sicer več dela kot z merjenjem poligona po jami, na podlagi katerega nastane bolj ali manj veren ali "pesniški" načrt jame, vedno precej odvisen od merilca in njegovega spomina. Zaporedje izmerjenih in med seboj povezanih prečnih presekov pa da dosti točnejši tridimenzionalni model jame.



Slika 18. Portret enega izmed merilcev trorazsežnega modela Mačkovice pozimi 1981 / foto Vanja Janežič in Primož Jakopin. Fotoaparat Fujica ST 605, objektiv Pentacon 100 mm / f 2.8, f 5.6, 1/60 sekunde, Kodakov negativni film za dnevno svetlobo, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: bliskavica Demitron 32, pri fotoaparatu, obrnjena v steno na desni strani motiva..

Prva na ta način izmerjena jama je bila Skednena jama leta 1974 (avtor in Jaka Jakofčič), druga pa Mačkovica. Tu so pri merjenju sodelovali še Jože Stražišar, Marina Brancelj, Jaka Jakofčič, Vanja Janežič, Marko Krevs, Uroš Kunaver, Andrej Pokorn, Joerg Prestor in Ina Šuklje. Za merjenje stropnih točk, ki so bile v Skedneni jami dobljene še s pomočjo sveče, privezane na daljšo fižolovko, so bili uporabljeni meter dolgi kotomeri (klokometri), ki so imeli na koncu pritrjeno baterijo z ozkim svetlobnim snopom (laserjev takrat še ni bilo mogoče kupiti). Vizuri z dveh talnih točk na isto stropno sta dali dva kota, ki sta skupaj z znano talno razdaljo omogočila izračun koordinat stropne točke.



Slika 19. Skica in meritve enega izmed presekov v Vzhodnem rovu / P. J. 1981.

Tako je bilo v Mačkovici izmerjenih 136 presekov s skupaj 768 točkami. Izračun, ki sledi meritvam, da ne samo koordinate vseh točk, ampak tudi verno dolžino jame, ki zdaj ni več dolžina poljubno dolgega poligona po tleh, ampak je vsota dolžin daljic, ki povezujejo težišča presekov in je torej dolžina lomljene črte, ki teče ves čas po sredini rova. Poleg tega dobimo še površino sten rovov in njihovo prostornino. Rezultat za Mačkovico: dolžina 685 m, površina sten 22.000 m2, prostornina 39.000 m3. Ugoden stranski učinek tega merjenja je bilo tudi to, da je bilo treba vsem rovom v jami dati imena. Glavni rovi in prostori so jih že imeli, ostali pa so jih dobili ob tej priliki (glej sliko 14).



Slika 20. 10 let tridimenzionalnega modeliranja jam / P. J. 1984.

         Zanimivo je, da je Mačkovice po prostornini za dobre štiri Skednene jame in približno toliko kot Koncertne dvorane v Postojnski jami, ki meri 40.000 m3. Kot strojna podpora meritvam je bil najprej uporabljen računalnik DEC 10 v Računskem centru Univerze v Ljubljani, kasneje pa mikroračunalnik Sinclair Spectrum. Po propadu avtorjevega poskusa, da bi z razvojem metode in njene uporabe nadaljeval na Inštitutu za raziskovanje jam v Postojni je vse skupaj ostalo na pomnilniškem mediju slednjega računalnika, mikromagnetnih trakovih (Sinclair Microdrive Microcartridge).

         Avtorjeve risarske sposobnosti so bile in so še žal prešibke, da bi meritve dopolnil s spodobnim in sprejemljivim jamskim načrtom. Zato je prišlo še do četrtega merjenja Mačkovice, v letu 2008, in katerega pomembnejši rezultat je prikazan na sliki 14.

         V jami sta bila pri preučevanju predvsem živalskih vrst zelo dejavna naša vodilna speleobiologa, Egon Pretner in Boris Sket.



Slika 21. Laški rov, pogled nazaj prek udora sredi rova; Matic Di Batista na vrvi, ki visi iz Honzovega kamina; 2004 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Canon 18-55 mm, goriščna razdalja 18 mm, f 8, 1/30 sekunde, občutljivost ISO 800. Osvetlitev: bliskavica Nikon SB 28 na fotoaparatu, s polno močjo, bliskavici Metz 45 s polno močjo, ena v udoru, druga na v rovu na drugi strani udora, obe servosproženi. Na levi strani se vidi vrv in sledovi vrtanja v morfološko zelo zanimivem Kaminu kladivo.

         Laški rov, za nizko blatno in mokro pasažo, je bil odkrit kasneje, v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja. Z jamo se je precej ukvarjal Dušan Novak, član DZRJL; je tudi avtor drugega načrta jame iz leta 1950. Leta 1952 je prišlo do sporov med vodstvom društva in podmladkom, katerega najbolj izpostavljen član je bil, po domače bi lahko rekli, da so ta mladi imeli dovolj tega, da niso imeli besede in da so bili dobri v glavnem za to, da so starejšim tovorili lestvice in vrvi. Po objavi ostrega članka v Slovenskem poročevalcu leta 1954, podpisanega z Mladi jamarji je bil skupaj z Miranom Marussigom iz društva izključen. Stara garda DZRJL, večinoma še pred drugo svetovno vojno najbolj aktivnih članov, se je sicer kmalu zatem umaknila in odstopila prostor novi generaciji (Jurij Kunaver, Tomaž Planina ...), a za Novaka prepozno. Šel je že na svoje, marca 1955 je bila uradno ustanovljena Jamarska sekcija Planinskega društva Železničar z njim kot predsednikom in gonilno silo; leta 1977 je iz sekcije nastal Jamarski klub Železničar.



Slika 22. Cox počiva na tleh v Laškem rovu; 2004 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Canon 18-55 mm, goriščna razdalja 28 mm, f 8, 1/30 sekunde, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: vgrajena bliskavica.

Prav Dušanu Novaku je, v drugi polovici petdesetih let, prvemu uspelo priti skozi ožino v Laški rov; ustavil se je ob naslednji pasaži. Članom JSPDŽ je kasneje uspelo premagati tudi to oviro in rov raziskati do konca. Za odkritjem F rova, kjer ne vemo kdo je prvi preplezal prečko na prehodu iz Velike dvorane ter se spustil v brezno do sifona, je bilo to drugo in zadnje veliko odkritje v Mačkovici v prejšnjem stoletju. Žal pa so novoodkritelji mislili, da so v že znanem delu jame in svojega odkritja niso dokumentirali. Rov so ponovno "odkrili" člani JSWPL - Jamarske sekcije Viljema Putika Laze pozimi 1970/71. Za predhodnike niso vedeli, ker je njihove sledove uničila visoka voda, ki rov zalije. Tako je prvi načrt Laškega rova za kataster napravil France Šušteršič po meritvah iz avgusta 1976 (Šušteršič 1982).



Slika 23. Izrez iz Dopolnilnega zapisnika, 23. 1. 1983. V prepisu:
Člani krožka naj bi si ogledali Mačkovico, da bi bilo tudi nekaj koristi, smo nameravali pa še z obeh strani pregledati podorno stičišče Laškega rova in Velike dvorane; pri merjenju Mačkovice pozimi 1981 (P. Jakopin. V. Žiberna, M. Brancelj, Praprotnik, J. Stražišar) se je namreč izkazalo, da oba prostora loči le 2 m zračne črte. Člana krožka Suzana Kermavner in Rajko Simšič ter P. Jakopin smo se po ogledu rova, ki pelje iz Velike dvorane odpravili v Laški rov (v pasaži je bilo 5 cm vode!) , ostali pa so si ogledovali dvorano. Na stičišču smo bili dogovorjeni ob 10 uri in 20 minut. Ob 10. uri smo se že slišali, najprej pol ure vrtali v napačno smer, potem pa sta Franci Merlak (13) iz dvoranske strani ter podpisani od spodaj v slabi uri tako razširila za pest veliko odprtino med zasiganimi, precej pretrtimi skalami, da smo se iz jame vsi lahko vrnili čez Veliko dvorano. Orodja nismo imeli.          Primož Jakopin

Meritve leta 1981 so pokazale, da pride Laški rov Veliki dvorani zelo blizu. Ko je France Šušteršič dve leti kasneje ob pomoči avtorja v jamo peljal člane Jamarskega krožka iz Laz, so poskusili najti to povezavo. Z razmeroma malo dela jim je to tudi uspelo, kot je razvidno iz Dopolnilnega zapisnika na sliki 23.
          V Laškem rovu se je dogajalo še naprej, pred dobrimi petimi leti. Poleg uspešnega premaganja dveh kaminov, Kamina kladivo in Honzovega kamina, oboje na pobudo Jožeta Koširja - Coxa, sicer pa v izvedbi ŠD Tornado, je bila jama, v isti režiji, podaljšana za nekaj težkih metrov tudi v Matlukovem rovu (slika 24), imenovanem po začetkih odkriteljev, Matica in Luke.



Slika 24. Gneča v Matlukovem rovu; avtorjev trebuh in noga, Luka, Maticova karbidka in gojzar, 2004 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Canon 18-55 mm, goriščna razdalja 18 mm, f 11, 1/30 sekunde, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: bliskavica Nikon SB 28 s četrtino moči.

          Jama še zdaleč ni rekla zadnje besede. Dobrodošle so vsake pridne roke, ki bodo pomagale do velikega poka, do preboja, ko bo jama presegla magičnih 1000 metrov dolžine, prišla na "naj seznam", postala skozenjc in ko se bo dalo po novih delih lepo zapeljati s čolnom ...



Slika 25. Mala dvorana z jezercem; 2009 / Digitalna videokamera Canon HF S 100, goriščna razdalja 13.5 mm, f 2.8, 1/2 sekunde, občutljivost neznana - avtomatična, samosprožilec. Osvetlitev: bliskavica v kameri, bliskavica Metz 45 v avtorjevi roki, s polno močjo, sprožena ročno, bliskavica Nikon SB 28 s polno močjo na stojalu skrita pri prehodu proti Laškemu rovu na desni strani, sprožena prek servosprožila.


4. Jama belega mačka

          Jama je bila deležna tudi filmske uprizoritve. Kot del priprav na večji in zahtevnejši jamarski film, ki bi prek romantične zgodbe našo jamarijo približal najširšemu občinstvu, domači in tuji javnosti, si je pisec teh vrstic zamislil kratek film o iskanju, odkritju in raziskavi jame na notranjskem krasu. Film je po jami dobil naslov, katera je pa tudi ni treba dolgo ugibati; bolj mačje od Mačkovice je pač ni. Konec leta 2004 je bil napisan scenarij, v začetku 2005 še snemalna knjiga in ob koncu zime istega leta se je začelo snemanje. Delovni naslov filma je bil Mačja jama, štirje jamarji v glavnih vlogah: Miha Melink (JKŽ) kot Marko, Petra Gostinčar kot Metka, Janez Pucihar kot Matej in Blaž Bezek kot Janko (vsi trije DZRJL) ter domačin - gozdar, ki jim po neuspešnem iskanju namigne, kje bi lahko bila nova jama, v stranski vlogi. Tu je nastopil Jernej Petrovčič - Jerko (JKŽ).



Slika 26. Pogovor pred stransko sobico v strmini pod Dimnikom: Marko, Metka in Janko; 2005 / Digitalna kamera Sanyo VPC 4, avtomatične nastavitve, posnetek iz filmskega kadra. Osvetlitev: 10 W halogenska žarnica od spredaj, dve 50 W halogenski žarnici z leve strani.

          Pri snemanju je tako ali drugače sodelovalo skoraj dvajset članov DZRJL, od članov JKŽ pa ima zasluge poleg naštetih Mihe, ta je zaradi filma kasneje dobil tudi jamarsko ime Glumac in o snemanju napisal prispevek za Bilten JKŽ (Melink 2006), in Jerka še Ines Klinkon. Od drugih klubov je treba omeniti še ŠD Tornado oz. Jožeta Koširja - Coxa; že kar nekaj let se v Mačkovici brez njega komaj kaj pomembnega zgodi. Jami sta od elementov, pomembnih za prikaz glavnih jamarskih preizkušenj manjkali dve stvari, pravo brezno in pa vodni rov. Slednjega v filmu res ni, za brezno pa so poskrbeli Domžalčani, ki so na Coxovo pobudo leto pred snemanjem na začetku F rova preplezali kamin. Plezal je Simon Kurnik, za njim za varovanje še Aleš Stražar, v ekipi, predvsem za prenašanje zložljive aluminijaste lestve, so bili pa še Irena Stražar, Jože Jerman in Cox. Kamin, najprej so mu rekli Kamin nad Balvanom, potem pa Kamin petih, je dovolj visok in razgiban, da je filmski jami lahko priskrbel nadaljevanje z breznom, po ozki pasaži pred zadnjim delom F rova. Snemanje je bilo končano 31. oktobra, obdelava posnetega gradiva z montažo, glasbeno opremo, in obdelavo zvoka pa je bila končana jeseni 2006. Film je bil najprej zamišljen kot brezproračunski, potem pa je bil dokončan s sponzorskimi sredstvi v višini 4.000 evrov, za kritje glasbene opreme. 11. oktobra 2006 ob 14h je bila premiera v ljubljanskem Koloseju, najem dvorane je plačalo DZRJL, 13. oktobra ob 18h pa še ponovitev v Kinoteki.



Slika 27. Tu se bo treba pa malo sklanjati: Matej in Metka v Zveznem rovu; 2005 / Digitalna kamera Sanyo VPC 4, avtomatične nastavitve, posnetek iz filmskega kadra. Osvetlitev: 10 W halogenska žarnica od spredaj, 50 W halogenska žarnica z leve strani.

          Film o Mačkovici si je mogoče ogledati tudi na portalu YouTube, v slovenskem jeziku in s podnapisi v še osmih drugih jezikih (glej npr. stran www.jakopin.net/wpc). Ker portal dolžino predvajanih vsebin omejuje na dobrih 10 minut je film za vsak jezik na razpolago kot 10-minutni povzetek in kot trije deli 28-minutne različice. V slabem letu dni, od začetka januarja do sredine novembra 2009, so bile te različice deležne skupaj 8.100 ogledov, s prav zanimivo razporeditvijo po jezikih (v oklepajih so deleži v odstotkih): srbski (24), italijanski (17), angleški (12), francoski (9), ruski (9), poljski (9), nemški (8), slovenski (8) in hrvaški (3).


5. Romantika

          Zaradi lahkega dostopa ima jama že od nekdaj velik pomen tudi v družabnem življenju. Ker se da notranje dele obiskati le čez navpično pasažo, tri in pol metre visok Dimnik, kjer ne gre brez nekaj plezanja, adrenalina in strahu, je to skoraj idealna priložnost, da jamarji pokažejo nejamarskim prijateljem in znancem, družini, kako je videti prava, neturistična jama. In, seveda, da se fantje izkažejo pred dekleti. Obzirna pomoč nežnemu spolu pri premagovanju ovir je navadno lepo sprejeta in v zadovoljstvo obeh strani. Slika 28 je z ekskurzije kolektiva podjetja Cosylab.



Slika 28. Grega pomaga Andreji izplezati iz Dimnika; 2002 / Digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 5000, goriščna razdalja 7.1 mm, f 2.8, 1/60 sekunde, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: bliskavica Nikon SB 28 na fotoaparatu, s četrtino moči.

          Edini piscu teh vrstic znani primer, ko so se stvari zasukale popolnoma v napačno smer, se je pred mnogo leti zgodil na istem mestu, vrh Dimnika v Mačkovici, le da ne pri plezanju navzgor, temveč navzdol. Janez Ileršič, Ile na kratko, je imel novo dekle, brez jamarskih izkušenj in jo je vzel s seboj, ko smo šli v jamo. Tja grede je še nekako šlo, nazaj grede pa dol po Dimniku prav nikakor več. Bila je ravno dobro v odprtini, glava je gledala še ven, Ile nad njo, pri roki z nasveti, kako naj se obrne, da bo šlo. Nekaj časa se je trudil, pa kmalu odnehal in se znašel po svoje. Nihče od prisotnih ni mogel vedeti, kaj namerava, ko je dekle vprašal, ali ima čelado dobro zavezano. Dobil je pritrdilen odgovor, se razkoračil in ji s škornjem stopil na čelado, da je revica kar poletela navzdol, kot zamašek v steklenico. Zaslišal se je kratek krik, bilo je nekaj odrgnin in konec ljubezni, dobil je odpoved tu in takoj.



Slika 29. Sestavljanje lojtre v Veliki dvorani; Coxova noga, Andrej, Matija, Marjeta, 2004 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Canon 18-55 mm, goriščna razdalja 18 mm, f 8, 1/30 sekunde, občutljivost ISO 200. Osvetlitev: bliskavica Nikon SB 28 na fotoaparatu, s polno močjo.

          Podor v Veliki dvorani je lepo zasigan in kar kliče po kakšnem malo bolj sanjskem jamskem prizoru. Stara gravura iz Postojnske jame je bila avtorju navdih za več posnetkov in eden izmed njih je na sliki 30. Ker podor nima protistrmine, s katere bi se ga videlo, lepo od blizu in iz ptičje perspektive, si je bilo treba pomagati drugače. V jamo je bilo treba prinesti približno 4 metre visoko lojtro z oporami, s katere bi bil potem mogoč posnetek. Take vrste lestev pa ne bi šla, vsaj v enem kosu ne, čez Dimnik. Zato smo jo prinesli po delih. Štiri dolge palice, dve stranici z že izvrtanimi luknjami in dve opori, so bile še ravno prav sveže, da se jih je dalo čez Dimnik malo upogniti, prečke, tudi že prevrtane, so šle pa lepo v transportko. V Veliki dvorani smo lojtro nato z vijaki sestavili skupaj in pot do slike 30 je bila odprta.



Slika 30. Sredi podora v Veliki dvorani; Marjeta, 2004 / Digitalni fotoaparat Canon 300 D, objektiv Canon 18-55 mm, goriščna razdalja 25 mm, f 8, 1/30 sekunde, občutljivost ISO 200. Osvetlitev: bliskavica Nikon SB 28 na fotoaparatu, s polno močjo, dve bliskavici Metz 45 s polno močjo, levo in desno od motiva, sproženi prek servosprožila.

          V jamo je bilo organiziranih že kar nekaj šolskih ekskurzij, vsako leto se vanjo npr. podajo študentje ljubljanske biotehniške fakultete, na vaje pri predmetu biospeleologija. Naslednji posnetek je nastal ob ekskurziji krožka z ene ljubljanskih osnovnih šol. H krožku je hodilo nekaj učencev, navadno štirje ali pet, nabirali in spoznavali so travniške rastline, mikroskopirali. Ko pa se je na šolski oglasni deski znašlo vabilo na ekskurzijo v jamo Mačkovico, se je zanimanje za krožek izredno povečalo. Na ekskurzijo jih je prišlo kar 20, v glavnem oblečenih kot za v hribe ali na izlet. Takrat še ni bilo devetletke ampak osemletka in na sliki sta učenca zadnjega, 8. razreda. On je bil najlepši v razredu, dekletom zelo na očeh, sicer pa skromen in zadržan. Njej je bil močno všeč in bila je zraven, ko je nastal posnetek z njim samim, skoraj na istem mestu. Premagala je plahost in vprašala, ali se lahko še ona slika z njim. Ko nihče ni imel nič proti mu je zlezla v naročje in zaprla oči.



Slika 31. V Veliki dvorani; udeleženca ekskurzije biološkega krožka Osnovne šole Karla Destovnika - Kajuha; 1988 / Fotoaparat Fujica ST 605, objektiv Fujinon 55 mm/f 2.2, f 2.8, 1/60 sekunde, Kodakov negativni film za dnevno svetlobo, občutljivost ISO 100. Osvetlitev: bliskavica Metz 45, na sinhronski vrvici 3 m desno od motiva že blizu zasigane stene..

6. Viri in literatura

          Glede na veliko popularnost jame in temu primernemu obisku je presenetljivo, kako malo je o njej zapisanega v strokovni literaturi. Na spletu je nekaj več, delno tudi nasprotujočih si podatkov (dolžina od 620 do 1280 metrov). Število zadetkov v vodilnem spletnem iskalniku Google je (december 2021) sicer razmeroma skromno: izraz "Mačkovica" (v narekovajih za le to besedo) najde 2.520 zadetkov, ki potem, ko si jih želimo ogledati stran za stranjo, pade na 77. Za primerjavo: Google najde za "Križna jama" (spet v narekovajih, da išče besedno zvezo) 46.900 zadetkov, za "Postojnska jama" pa 196.000. Na portalu Wikimedia Commons najdemo (december 2021) za izraz "Mačkovica" tri zadetke.
          Da bi odpravili to pomanjkljivost je po letu 2000 vzniknila ideja o monografiji Mačkovica. Kakršnokoli gradivo, ki bi k temu lahko pripomoglo, slike, zgodbe, izkušnje, so nadvse dobrodošli.

  1. Gams, Ivan. 1963. Logarček. Acta Carsologica III, str. 5 - 74.
  2. Greatorex, Steve; Weeks, Fred in Robert. 1994. Caving visit to Slovenia?. Journal of the Yorkshire Subterranean Society, 3, March 1994, str. ? - ?.
  3. Jakopin, Primož. 1981. On Measuring Caves by Volume. Proceedings of the 8th international congress of speleology. Bowling Green, KY, str. 270 - 272.
  4. Melink, Miha. 2006. Mačja jama. Bilten JKŽ, 25, atr. 87 - 88.
  5. Šušteršič, France. 1982. Laški rov. Glas podzemlja, str. 21 - 23.

7. Sklep

          Skoraj je ni odprave v Mačkovico, ki ne bi vsem udeležencem ostala v trajnem spominu. Spominjam se merilne ekskurzije v zimi leta 1981, ko smo pod Dimnikom dohiteli skupino kakih dvajset otrok, sedem, osem let starih. Spremljal jih je, takole na hitro, manjši Bedanec. Razkošna postava, dolgi lasje, košata brada. Kdo drug kot Brko. Na vprašanje, kam se je namenil in od kod je mularija, je povedal, da so to taborniški medvedki in čebelice, namenjeni pa da so v Veliko dvorano. In kako jih bo spravil čez Dimnik? Hja, nekako že. In je zakipelo delo. Čebela (Joerg Prestor) je stopil v vznožje Dimnika, zagrabil vsakega otročaja, bili so bolj drobni, in ga sunil navzgor. Pisec teh vrstic, nad Dimnikom, ga je ujel za roke, potegnil čez in prestavil med ostale. Deset minut pa je bilo narejeno. No, je na koncu rekel Brko, si videl, kako je bilo enostavno?



Slika 32. Pogled iz Vzhodnega rova v Veliko dvorano; Matjaž Poženel, Martin Šabec, na lestvi Rajko Simšič, pod njo Boža Grum; 1989 / Fotoaparat Graflex Crown Graphic, širokokotni objektiv Schneider-Kreuznach Xenar 135 mm f 4.7, f 22, čas T, Kodakov plan film za umetno svetlobo formata 4 x 5 col, občutljivost ISO 100. Osvetlitev 50 g svetilnega prahu (drobno zmlet hipermangan in aluminijev prah v razmerju 70 : 30) 4 m od tal, delno levo v sliki. Prižgal ga je Ptič. Uokvirjena povečava tega posnetka, 100 x 125 cm, visi v gostilni v Lazah.

          Jama je marsikomu zelo pri srcu, ker je, lahko bi rekli, jama za vse čase. Ko si še nov, je vse presenetljivo, razburljivo, nenavadno. Ko si bil v jami že petdesetkrat, še vedno najdeš kaj, kar si ob vseh prejšnjih obiskih prezrl, mokronožca, vodni curek iz stene v Mali dvorani, Hov-Hov ga je videl, drugi ga še nismo, odsev luči na drugi strani rova, ki je čisto drugačen, odmev, kjer ga še ni bilo. Vsak ima kakšno jamo, ki mu je posebej pri srcu.
          In Mačkovico, kraljično Planinske doline, je tako lahko in lepo imeti rad.


 


Povezani strani:


 


Spletno stran, besedilo in fotografije (kadar ni drugače označeno) je pripravil Primož Jakopin; pripombe in komentarje pošljite na primoz jakopin guest arnes si - vstavite pike in afno (znak @) na ustrezna mesta. Stran je nastala 21. novembra 2009, bila posodobljena 4. oktobra 2017, 22. februarja 2018, 1. februarja, in decembra 2021.

Spletni naslov: http://www.jakopin.net/mackovica/Mackovica_si.php     143