Jamski duh v Galacijevki, iz barvne sestavljanke Primoža Jakopina, 2016-2017
Slike so večinoma velike približno 768 krat 1024 pik. Na začetkih opisov so zaporedne številke izvirnih datotek s posnetki. Sodelovali so Metod Di Batista, Marjan Juvan - Manč, Marjan Baričič, Marko Vogrič - Mare in Neja Kramer (njegova vnukinja), Andrej Puc - Fofr in Maksim Košir - Ičo.
Stran, besedila in fotografije copyright (c) Primož Jakopin - Klok 2024.
Ob pisanju tega dnevnika se je z leti nabralo kar nekaj primerov jame Radošca in da bi se
izognili zmedi in bolje pojasnili vse skupaj, se je avtor odločil, da zgodbo zaokroži v naslednjem
povzetku.
Radeščkova udornica je dobila ime po enem najbolj zagnanih kopačev končne pasaže v Najdeni jami,
med odkopavanjem v zimi 1962/1963. Preboj te pasaže je Najdeno spremenil iz 200 metrske jame v to, kar je
danes, 5 kilometrov dolga, največja in najpomembnejša jama Lanskega vrha, področja nad požiralniki Unice na
severnem robu Planinskega polja. Udornica leži 150 metrov SSV od vhoda v Najdeno jamo, na površini je
dolga okoli 30 m in široka 20 m ter se razteza bolj ali manj v
dinarski smeri (tukaj VJV proti ZSZ). Po
podatkih Franceta (Šušteršiča), je udornica blizu rovov Najdene jame, horizontalno pride na 60 metrov (SSV),
njeno dno pa na 40 metrov nad Kamin naših cen, desno na sredini posnetka
tega načrta. Še več,
po Francetovih ugotovitvah glavna stena nad dnom udornice sledi geološkemu prelomu v smeri ZJZ-VSV,
istemu prelomu, ki ga opazimo ob Kaminu naših cen v Najdeni jami (stena v ozadju
tega posnetka).
Udornico je poznal, občudoval in pogosto obiskoval Rado Radešček, zato jo je veteranska sekcija
DZRJL, Društva za raziskovanje jam Ljubljana, poimenovala v njegov spomin. Pobudnik tega imenovanja je bil
pokojni Janez Kanoni - Žan.
Radeščkova udornica ima več zimskih dihalnikov (zaplat površja, kjer se pozimi hitro stali sneg),
kar kaže na votel, se pravi jamski prostor pod njimi. Štirje izmed njih so bili že
izkopavani - dva, Radošca 1 in Radošca 2, do koder je pač šlo, Radošca 3 je trenutno delovišče,
Skrivni vhod mame Luše (SVML), tako pravi Jožek Košir - Cox, pa tudi še ni rekel zadnje besede.
Kronološko se je vse skupaj začelo leta 2009, z leta 2011 opuščeno Radošco (katastrska številka 11916,
v nadaljnjem besedilu Radošca 1) v vzhodnem kotu roba udornice, ki ji je leta 2011 sledil
Skrivni vhod mame Luše, v spomin na Coxovo mamo, sredi JJV-JJZ stranske stene udornice;
istega leta je bilo to delovišče tudi opuščeno. Leta 2016 so veterani nadaljevali izkopavanja v Radošci 1,
in jih leta 2019 tudi opustili. Začeli so kopati v Radošci 2, na dnu udornice, pod najvišjo
(6 metrov visoko) steno, sredi ZJZ-ZSZ strani udornice. Decembra 2023 so opustili tudi kopanje v Radošci 2
v korist Radošce 3. Njen vhod je 3 metre proti JZ in 2 metra pod vhodom v Radošco 1.
V jami Radošca 1 je prvič kopal Jernej Petrovčič - Jerko z ekipo (Peter Japelj - Pero in
Janez Kanoni - Žan) med 18. in 20. junijem 2009. Na začetku se je delovišče imenovalo Plahutalnik.
Izkopavanje je potekalo bolj občasno, do dolžine 12 metrov in globine okoli 6 metrov, dosežene poleti 2011,
ko so delovišče opustili.
SVML je v začetku leta 2011, na hladen zimski dan, med iskanjem toplih točk na Lanskem vrhu
s termovizijsko kamero odkril Cox. Spomladi 2011 je začel kopati z ekipo (med njimi Gašper Košir,
Coxov sin, Herman Brvar in nekajkrat tudi pisec teh vrstic). Ena izmed ekskurzij je dokumentirana
v tem kratkem filmu. Dolg je 11 minut in
ga je izdelal avtor. Konec poletja je bilo nadaljnje delo opuščeno. Dosežena dolžina je bila 12 metrov,
na globini 5 metrov.
Jamski duh v Galacijevki, iz barvne sestavljanke Primoža Jakopina, 2016-2017
Neformalna Veteranska sekcija DZRJL je začela resneje delovati po prelomnem predavanju, ki je bilo
decembra 2014 in je imelo naslov: Lipertova jama - raziskave in odkritja v zadnjem letu. Štirje ne
tako mladi, pa ugledni člani društva so pojasnili svoje poglede na rešitev 100 let stare uganke, kje iskati
dolgo izgubljeni biser osrednjeslovenskega krasa. Generacija jamarjev, najbolj aktivna v poznih šestdesetih
letih prejšnjega stoletja, je zakorakala v upokojitveno starost, v sredino šestdesetih let. Skrajni čas je
bil, da bi se lotili kakšnega projekta raziskovanja jam, ki sicer ne bi bil vrhunski in kostolomski, bi pa
vseeno dal otipljive rezultate. Območje delovanja je bilo znano - Lanski vrh nasploh, še posebej okolica
Najdene jame in po temeljitem premisleku je bila kot prvo delovišče sekcije izbrana
Galacijevka,
katastrska številka 3472. Jamo v bližini Najdene jame in s tem tudi Lipertove jame so člani DZRJL leta 1970
iz dihalnika razširili v 20 metrov globoko jamo, ki se je končala z zelo prepišno ožino. Od januarja do
maja 2016 je skupaj 23 udeležencem ekskurzij sekcije, nekateri so prišli velikokrat, drugi bolj občasno,
uspelo na 20 ekskurzijah prebiti tri ožine. Nazadnje sicer niso prišli v izmuzljivo Lipertovo jamo, ampak
na dno Michlerjeve štirne v Najdeni jami. Slavna jama je dobila že tretji vhod. Spomladi 2016 so veterani
v bližini Najdene jame zgradili tudi zavetišče, leseno sobico z veliko mizo in klopmi okoli nje, s pečjo
na drva in kuhinjskim kotičkom. Služila je kot osnova za vsa nadaljnja dela, še posebej pa se je obnesla
pozimi in v slabem vremenu. Tako so postali prihod k Najdeni ali kaki drugi bližnji jami oziroma delovišču,
preoblačenje v jamarsko opremo in iz nje, malica pred in po jamskem delu čisto prijetna izkušnja. Lanski
vrh je dobil dom, kamor se vedno rad vrneš.
Pri Galacijevki se epohalni dosežek ni čisto posrečil, rezultat pa je bil zelo vzpodbuden in za
naslednji projekt so izbrali leta 2011 opuščeno Jerkovo delovišče v Radeščkovi udornici. Od poletja 2016
do konca junija 2020 je bilo izvedenih 140 ekskurzij, Radošca 1 je dosegla 27 metrov dolžine in 16 metrov
globine. 21. junija 2017, na 46. ekskurziji, so v rovu naletel na udornico Radošca. Močan prepih, ki je bil
zaznaven vse od vhoda do te točke, ni bil več v le eni smeri. Ob stiiku z udornico se je razpršil,
nadaljnji predor, izkopan med trdno steno in udorom, ni imel skoraj nič prepiha. Po nadaljnjih treh letih
dela je prevladalo mnenje, da bi bil vsak nadaljnji trud v Radošci 1 zaman.
Izmera Radošce 1 je pokazala, da je izkopani rov potekal pod glavno steno Radoščkove udornice,
na njeni zahodni strani. Vznožje sredine te stene je tudi najgloblja točka udornice. Zakaj torej ne bi
poskusili sreče na tej točki? Ni sicer bilo prepiha, a ideja je bila tako mamljiva, da so tu junija 2020
odprli novo, tretje delovišče, Radošco 2. Po Radošci 1 in SVML, obe sta blizu vrha udornice. Dela so
potekala do decembra 2023, do globine 23 metrov. Vodoravna razdalja rova je majhna, saj se je izkopani
jašek vijugasto spuščal med (nismo ji prišli do dna) zahodno steno udornice in njenim podorom.
Za zadržanje udornih skal na vzhodni strani jaška so namestili jamske podpore iz smrekovih tramov in 5 cm
debelih smrekovih desk, povezanih s pocinkanimi ozemljitvenimi trakovi 25 x 4 mm.
Pogled z dna jame navzgor po izkopanem jašku, 3. avgust 2023
Med posameznimi odseki sicer navpičnega jaška so krajše vmesne police, kar je oteževalo izvlek
izkopanega kamenja in drobirja, saj je moral biti na vsaki polici nekdo, ki je pomagal vedru na vrvi
pri prehodu iz enega jaška v drug, potrebna je bila skratka večja delovna skupina. Vsaka stranska sobica
ali, bolje, stranski rov, bi bil veliko olajšanje, saj bi zagotovil prostor za prepotrebno deponijo
izkopanega materiala. Pa ni bilo ne enega ne drugega. Povečevala se je tudi starost sodelujočih,
od sredine 60-ih let na sredino 70-ih let, eden izmed nas, Marjan, član osnovne skupine 4M
(Metod, Manč, Marjan, Mare) je že pred časom presegel mejo 80 let. Bili pa so tudi svetli trenutki.
Verjetno najbolj odmevno je bilo odkritje rogovja losa ali vapitija (Cervus canadensis) maja 2022.
Manč je med kopanjem naletel nanj na globini 12 metrov in, kar je res redko, med vsemi velikimi
in mogočnimi skalami so bili tako rogovje kot losovo čelo skoraj nepoškodovani. Dr. Irena Debeljak
s Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca, ki je del Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU je določila
vrsto jelena (v Evropi je že zdavnaj izumrl) in približno starost: med 26.500 in 11.500 leti.
Rogovi prazgodovinskega losa, 18. maj 2022
Marko Vogrič je v začetku decembra 2023, ob hladnem vremenu, s termovizijsko kamero pregledoval
površje nad Radošco 1 in odkril novo toplo točko. V dveh »solo« akcijah je izkopal vhod v prostor,
iz katerega je prihajal močan tok zraka z »jamsko« temperaturo 9 stopinj C.
Kot že rečeno, je vhod 3 metre proti JZ in 2 metra pod vhodom v Radošco 1. Delovišče Radošca 2
je bilo opuščeno in 14. decembra je veteranska ekipa DZRJL začela delati na novem delovišču, imenovanem
Radošca 3.
53203. Maretova psička Aska, pasme malamut
53204. Pogled na zahod prek vhoda v jamo Radošca 3, čez Radeščkovo udornico, zadaj je cerada, ki prekriva vhod v Radošco 2
53205. Pogled z juga prek vhoda v Radošco 3 z Marjanom, skala v sredini zgoraj je nad vhodom v Radošco 1.
53206. Metod v vhodu v jamo
53207. Pogled z dna vhodne stopnje proti površju, Marjan
53208. Pogled s prehoda v naslednje brezno proti dnu vhoda
53210. Pogled z istega mesta v globino, kjer Metod širi nadaljevanje.
53209. Metod z vrtalnikom od blizu
53211. Na delovišču je prostora samo za dva (trenutno Metoda in Manča), ostali so okoli vhoda: Mare, Marjan in Neja.
53212. Pogled na vhod od spodaj, Neja in Mare
53213. Neja v vhodu jame Radošca 1
53215. Pogled s poti proti Članski vasi na jug, s Planinsko goro in soncem
Povezani strani:
Križna jama, 1. januarja 2024
Skednena jama in Pod stenami, 11. in 13. januarja 2024
Stran, besedila in fotografije je pripravil Primož Jakopin
- Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), ki sprejema tudi pripombe, na naslov
primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna
mesta). Stran je nastala 5. januarja 2024, bila dopolnjena najprej 19. januarja, potem pa
še s prevodom razširjene angleške različice 5. maja. Zadnja sprememba: 8. maja 2024.
Naslov: https://www.jakopin.net/primoz/slike/2024/PJ20240104.php
574