Slike so večinoma velike približno 683 krat 1024 pik. Na začetkih opisov so zaporedne številke izvirnih datotek s posnetki. Ponekod so imena delov jam avtorjeva. Pri ekskurziji 30. marca je poleg Vladimirja Levašova sodeloval še Rok Brajkovič - Brajko. Kjer ni posebej označeno, je na posnetkih Vladimir.
Stran, besedila in fotografije copyright (c) Primož Jakopin - Klok 2023.
52226. Brajko je prišel iz Idrije, najprej bi šlo z avtobusom do Logatca, potem pa vsi trije skupaj do Logarčka. Pa je avtobus malenkost prehitro odpeljal in sva z Vladimirjem obiskala še Idrijo. Ko smo bili že tam, smo si ogledali še Divje jezero. Koliko spominov in misli na prihodnost je v njem ...
52228. Vhod v jamo je prav blizu poti, če veš kje ga iskati. Klok se je (napačno) spominjal, da je na severozahodni strani preseke pod daljnovodom. Slabe pol ure iskanja je bilo, med katerim je Vladimir našel še Brezno v Pšeničnem dolu (katastrska številka 2933), ki je imelo vhod obetavno zametan z vejami - kar dišal je po novi jami. Na koncu je Kloku le potegnilo, da mora biti stvar veliko bolj enostavna. Šel je nazaj in iskanja je bilo hitro konec.
52227. Nedolgo zatem smo bili pri breznu že vsi trije.
52229. S seboj smo imeli tudi lestvice, za kakšen bolj "retro" posnetek in jih je Vladimir obesil na manjši gaber, da jih ne bi bilo treba na začetku spusta odrivati od tal.
52230. Še tale spominski posnetek, potem pa brž nazaj gor in ...
52225. ... z vrvno tehniko proti dnu vhodnega brezna. Klok je imel 10 mm debelo vrv, ki naj bi bila dolga 40 metrov, pa je bila v resnici le 28. Nekaj je šlo še zunaj za dvojno pritrdišče, nekaj za zanko pri prepenjališču na polički vrh brezna, pa je bila nazadnje prekratka. Vladimir je imel 30 metrov dolgo 12 mm debelo vrv, ki je bila k sreči še precej daljša in je znesla do dna. Samo malo težko je šla v vrvno zavoro, še težje pa skoznjo, ker je bila vrv suha. Klok, ki bi se spustil naprej s police prvi, se je zato odločil za svojo vrv in obstal malo pred njenim koncem, tri metre nad dnom. Zanihal se je do Vladimirjeve vrvi, ki je bila tudi spuščena v brezno, in imel težave s prepenjanjem nanjo. Pa Vladimir ni samo jamar, je tudi inštruktor, po njegovem nasvetu se je Klok ozrl okoli sebe, našel malo desno lepo polico z dvema stalagmitoma, kjer se je dalo dobro stati, se zanihal nanjo in v miru prepel. Kot je razvidno iz posnetka, so bile tudi lestvice, 20 metrov jih je bilo, prekratke.
52234. Trikotna skala malo naprej po rovu, pogled nazaj, proti vhodu
52233. Vhodni rov se konča s tole lepo razčlenjeno, svetlo steno.
52232. Klok je vedel, da je to Lisičina, in da je nekje pasaža, ki pelje naprej. Samo kje? Vladimir je šel najprej do konca po zgornjem rovčku (na posnetku), potem pa ugotovil, da gre jama naprej v ozkem prehodu, kaka dva metra pod njegovima nogama. Prehod je bil pa preozek za spust z opremo. Časa je že zmanjkovalo, zunaj je čakal Brajko, napovedan je bil dež, pa ni imelo smisla nadaljevati z iskanjem. Klok je bil tudi prepričan, da ožina ne bi smela biti prav ozka, da je drugje, nižje.
52235. Pogled navzgor po vhodnem breznu. Vladimir se je pravkar prepel na krajšo vrv, da bo Klok lahko šel takoj po daljši in mu ne bo treba čakati, da bi se Vladimir vzpel do konca po njej.
52236. Oblaki nad Planinsko goro. Pogled z razširitve odcepa s ceste proti železniški postaji, kjer se zbira hlodovina za odvoz, in kjer se da parkirati.
52243. Prehod skozi Lisičino sva zlahka našla nekaj nižje od zgornjega, preozkega prehoda. Pripomogel je podatek, ki ga je Kloku po telefonu povedal Jurij Kunaver, da se spominja, kako so v petdesetih letih šli skozi Lisičino. Jurij se je plazil skoznjo, Francetu Velkavrhu, ki je bil za njim, se je pa zdelo, da prepočasi, in ga je sem in tja malo brcnil z gojzarje (očitno je bil Jurij na vseh štirih), naj pohiti. Pasaža torej ni mogla biti preveč ozka. Res pa je, da je prav sredi pasaže na tleh vdolbina, kot bi kdo odtrgal za pladenj velik kos 3 cm debelega sigastega pokrova, polna vode. In pri prehodu skozi pasažo, če zelo ne paziš, zadnja plat kar sama zdrsne v lužo. Na posnetku - malo naprej od Lisičine se rov razcepi - na desno je nadaljevanje, na levo je pa prehod do plitkega vodnega rova, nad katerim se boči tale stopnja z zelo razgibanim stropom.
52241. Pogled po nizkem vodnem rovu, ki pripelje nazaj h križišču.
52244. Pogled od zgoraj na Dicovo okno, kjer je že nameščena vrv. Sledi zelo strma stopnja, vrv pa je blatna, gre hitro skozi zavoro, in na koncu podaljšana, se je treba prepeti čez vozel. Pa se da, v strmini je kar nekaj dobrih stopov.
52245. Pod Dicovim oknom se stikata Južni in Severni rov. Izbran je bil Severni, na levo stran pod oknom. Pot je podobna kot po Piparskem rovu v Najdeni jami, naprej od Druge pasaže. Nekaj je prehodov prek blatnega grebena, kjer je potreben dober občutek za ravnotežje, da ne zdrsneš v ponor levo ali desno. Kmalu se na levi, pod kaminom odpre lepo zasigana velika stranska niša.
52246. Pogled naprej po rovu, kjer je bilo zaradi pomanjkanja časa treba obrniti.
52248. Pogled nazaj po rovu. Spredaj je ozek greben, naprej gre pot prečno po blatni strmini.
52251. Pogled na začetek vzpona do Dicovega okna ...
52254. ... in še pogled, ko je bil Vladimir že tik pod prehodom v okno.
52258. Pogled nazaj po rovu nad oknom, z zasigano desno steno ...
52257. ... in suhimi ponvicami po tleh.
52260. Pogled na površje s poličke pod prepenjališčem na vrhu brezna ...
52261. ... in s površja nazaj do poličke. Vladimir šel zadnji, sproti je še zvijal vrv v transportko.
Povezani strani:
Od jame Lepotica in zver do Lanskega vrha, 15., 16. in 23. marca
Zelške jame, 5. aprila
Stran, besedila in fotografije
je pripravil Primož Jakopin
- Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), ki sprejema tudi pripombe, na naslov
primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna
mesta). Stran je nastala 10. maja 2023 in bila nazadnje spremenjena 16. maja.
Naslov: https://www.jakopin.net/primoz/slike/2023/PJ20230330.php
1056