Primož Jakopin, dnevnik posnetkov

Jama Paolo Slama
Podzemska lepota nad Glinščico

30. novembra 2022, 18 posnetkov

          Slike so večinoma velike približno 683 krat 1024 pik. Na začetkih opisov so zaporedne številke izvirnih datotek s posnetki. Sodeloval je Claudio Bratos, ki je tudi na nekaj posnetkih, omenjen je še njegov jamarski tovariš, pokojni Stojan Sancin. Imena delov jame so avtorjeva.

          Stran, besedila in fotografije copyright (c) Primož Jakopin - Klok 2022.


 

Jama Na jami


 


 
51846. Iz jame teče pritok Glinščice, vanjo se izliva po nekaj deset metrih. Območje se imenuje Na jami, jama pa zaradi tega Jama Na jami. Po suhem je dostopnih le nekaj več kot deset metrov jame, podvodni del pa je dolg nad 450 metrov. Prvih 150 se jama spušča, nato se dviga, do suhega rova še niso prišli. Na posnetku - struga potoka z razpoko, kjer se suhi del konča.


 

 


 
51845. Pogled iz jame proti pretežno zazidanemu vhodu. Na steni zgoraj v sredini slike ...


 

 


 
51844. ... je spominska plošča potapljaču Tomu Vrhovcu, po mnenju mnogih najbolj znamenitemu slovenskemu (tudi jamskemu) potapljaču, ki se je ponesrečil v jami 11. februarja leta 2000. Po pripovedovanju Claudia, ki je sodeloval pri potopu, je imel Tomo dve jeklenki, ki sta bili med seboj povezani. Avtomatika je poskrbela, da je zrak najprej pritekal iz ene jeklenke, ko je bila ta do polovice prazna, je začel dotekati še iz druge. Tomo je v naglici, tisti dan popoldne bi moral še v Milano, pozabil odpreti ventil na drugi jeklenki. Tako je porabil ves zrak iz prve jeklenke in ostal, približno na polovici predvidenega potopa, brez zraka.


 

 

Jama Paolo Slama


 


 
51847. Jama je v enem opuščenih tržaških kamnolomov.


 

 


 
51852. Zgornji vhod v jamo. Claudio je, ko je kamnolom pred desetletji še obratoval, redno pregledoval nove dele, da bi našel kakšno jamo, če bi se odprla. Pred kakimi dvajsetimi leti, ko je bil kamnolom že opuščen, je na mestu, kjer je zdaj zgornja odprtina, zaznal obetaven prepih in s Stojanom sta začela z odkopavanjem. Pa kmalu spet prenehala, ker se je brezdomec, ki se je naselil ob zahodni strani v ravnini kamnoloma, začel zelo glasno pritoževati. Bal se je, da bi se odkopano kamenje prikotalilo do njega. Zdaj brezdomca že precej let ni več, tudi od njegove kočice so ostale le pisane talne ploščice. Ko so v času pandemije bližnje jame spet postale bolj zanimive, se je letos ob koncu poletja Claudio ponovno lotil odkopavanja. Vendar ne zgornjega, starega, ampak je odprl še spodnji vhod, ker je upravičeno domneval, da prideta skupaj in da bo spodaj lažje kopati.


 

 


 
51853. Claudio v spodnjem vhodu, pripoveduje zgodbo o odkritju in kopanju prve, deset metrov dolge pasaže. Več mladeničev iz okolice mu je pomagalo in eden izmed njih si je zelo želel jamo poimenovati po svojem očetu. Claudio mu je željo izpolnil in jama je zdaj Jama Paolo Slama.


 

 


 
51854. Pogled s konca pasaže nazaj proti vhodu


 

 


 
51856. Odločila sva se, da bo fotografiranje med potjo nazaj in šla do konca prvega dela jame, pred obema breznoma, 250 metrov daleč. Na posnetku: pogled na zakapano nišo nad desnim breznom.


 

 


 
51861. Kapniški gozd v lečastem rovu, osvetlitev proti svetlobi, pogled nazaj po jami


 

 


 
51864. Iz sobane v sobano sledimo ...


 

 


 
51865. ... igri svetlobe in senc po zastrtih stenah in bleščečem kapniškem okrasju.


 

 


 
51872. Makaronček, ki se je potegnil od stropa do tal.


 

 


 
51873. Pogled nazaj po prehodu skozi razpoko, dopolnjenem s ploščami sige, ki so jih s sten in stropa odlomili nemirni časi.


 

 


 
51875. Nekaj mokrote in luči pa se skodrani nakapani apnenec zaiskri v morje drobno zaobljenih kristalnih oblik.


 

 


 
51876. Svetel kalcitni slap se je iz majhne razpoke razlil po razgibani steni do tal.


 

 


 
51878. Pri povratku je fotografu na strmem in nevarnem brezpotju iz rok ušla dober poldrugi meter dolga leskova palica, ki ga spremlja že kar nekaj let. Malo je še počakala slab meter od nog, in ko jo je že skoraj prijel, se je najprej počasi, potem pa vedno hitreje odpeljala po strmini navzdol v temo, precej nižje kot je ravnina na dnu kamnoloma. Pa Claudio je vedel, kam jo iti iskat, ob že precej zdelano ogrodje nekdanje separacije. Na dnu kamnoloma sva šla mimo mesta, kjer se je begunec očitno zelo na hitro preoblekel. Hlače in spodnje hlače je potegnil dol kar v enem kosu in samo izstopil iz njih.


 

 


 
51879. Separacijska konstrukcija stoji na betonskih stebrih in na enem je tale grafit, posvečen Ireni K.


 

 


 
51877. Izgubljeno palico sva srečno našla. Obzorje na zahodu je bilo še svetlo, nebo je temnelo, vas in tovarna težkih štiritaktnih dieselskih motorjev, ki se seli nazaj v Skandinavijo, sta bila pa že v črni temi.


 

 

Povezani strani:


 



 

  Skednena jama, 24. novembra     Južni rov Zelških jam, 3. decembra  
 


 


Stran, besedila in fotografije je pripravil Primož Jakopin - Klok, član Društva za raziskovanjem jam Ljubljana (DZRJL), ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Stran je nastala 9. decembra 2022 in bila nazadnje spremenjena 25. decembra.

Naslov: https://www.jakopin.net/primoz/slike/2022/PJ20221130.php
    194