Primož Jakopin
Matjaž Rebolj
ima zgodovino in potovanja že v genih
 


 
na Filozofski fakulteti, 1999

 
Kdo je Matjaž Rebolj?
 
         Rodil sem se 10. novembra 1955 v Ljubljani staršema Alojzu Rebolju, strojnemu tehniku iz Preske, in Jelki Schoss, gospodinji iz Medvod. V družini je bil še brat Marko, rojen 1965; žal ga že dolgo ni več. Po osnovni šoli v Preski in gimnaziji v Šentvidu sem leta 1980 na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz zgodovine in sociologije. Naslov diplomske naloge je bil Bibliografija prilog k Novicam leta 1848, mentor pa profesor Vasilij Melik.
 
Je bila diplomska naloga zanimiva?
 
         Nalogo sem delal v Slovanski knjižnici, ki je bila takrat še v nekdanji Auerspergovi palači na Gosposki ulici, pri Križankah. Poleg gradiva za nalogo sámo je bilo tam še veliko drugih zanimivih virov in vladal je spodbuden, deloven esprit. Pravo veselje je bilo delati ma kraju, kjer so se trudile že generacije pred menoj, tu prispevati nekaj novega. Bil je pa to tudi moj prvi pravi stik z našo preteklostjo.
 
Kaj je botrovalo odločitvi za študij zgodovine?
 
         Na informativni dan sem šel sicer za študij sociologije in filozofije, nekaj je bilo treba pač iti študirat. Doma so bili sicer vsi iz tehničnih strok, bila so pa osemdeseta leta, vse je bilo v vzponu in mi je oče rekel: Saj ni treba študirat nekaj kruhoborskega – danes tako ali tako vsak službo dobi. Na informativnem dnevu me je precej prestrašil profesor Frane Jerman s filozofije, ki je povedal, da je predmet logika na filozofiji zelo zahteven, da ni za vsakogar. Na hodniku pred predavalnico 18 (ena od štirih velikih na FF) je bilo nekaj študentov zgodovine iz višjih letnikov in ti so mi malo razložili, kakšen je študij njihove stroke. Zlahka so me prepričali, da sem se s filozofije preusmeril na zgodovino.
 
Kaj te je pa sicer kasneje v zgodovini najbolj pritegnilo?
 
         Vsekakor druga svetovna vojna. Moj oče je bil po sili vojak, 18. februarja 1943 s sedemnajstimi leti mobiliziran v nemško vojsko, in prava škoda je, da se hitro navdušim in veliko stvari lotim, le malo pa jih tudi dokončam. Tako je tudi z očetovo vojno zgodbo. Ta sicer močno presega okvire tega pogovora, a nekaj vrstic morda vseeno ne bo preveč. Očeta so najprej poslali na nemško-švicarsko mejo, v mesto Rankweil, na RAD (Reichsarbeitsdienst); glavno orodje pri delu je bila lopata. Fantje so se spogledovali z idejo, da bi ušli na švicarsko stran, pa so jim domačini v gostilni to odsvetovali. Ne samo da sta bila pred mejo minsko polje in nemška straža, ampak bi jih za nameček, če bi jim uspelo priti na drugo stran, Švicarji nemudoma vrnili nazaj. Kazen za dezerterje pa so vedeli, kakšna je bila. Iz Rankweila so bili premeščeni na Norveško: najprej so potovali z vlakom do Aarhusa na Danskem, nato z ladjo Monte Rosa do Osla, od tam pa še v vlakom v Elverum, sredi južne Norveške, kjer so taborili v gozdu, 50 km od švedske meje, stražili železniški most čez reko Glomma in vadili vojaške veščine. Bili so bolj lačni kot siti in od prvega dne naprej premišljevali o prebegu na Švedsko. Ob kapitulaciji Italije septembra 1943 je ideja dozorela, a so se nazadnje od večje skupine samo trije odločili za akcijo, poleg očeta še dva z ljubljanskega konca. Domnevali so, da bodo v dveh dneh na drugi strani, imeli so pa le majhen turistični kompas in šolski zemljevid Norveške. Nekaj severneje od Elveruma se Norveška precej zaje v Švedsko in so se bali, da bodo zašli preveč severno in tavali po tem norveškem okljuku. Zato so se raje držali bolj južno, kar se pa tudi ni obneslo. Po visokem barju (fjell), malo podobnem naši Pokljuki, so šli preveč na jug in kar nekaj dni tavali ob meji, na norveški strani. K sreči so nazadnje prišli pri kraju Velta do mosta (edinega daleč naokoli) čez reko Flisa, nekaj kilometriov od meje in tudi čez most. V edini vasi pred mejo so jih domačini povezali s starejšo gospo, ki jih je nato z leščerbo ponoči peljala po gozdni poti, do kmetije na hribu na švedski strani. V dolini je bila mejna policija in od tam so jih, vse po uradnem postopku, spravili v zbirni center v kraju Enköping, v hotel Borens, kjer je nastanitev plačala še izpostava jugoslovanske vlade. Po mesecu dni so zbirni center ukinili, denarja ni bilo več in lahko bi šel na sever Švedske podirat drevje, pa so mu dekleta iz mesta pomagala do službo v tovarni; delal je kot mehanik.
         Nemirna kri ga je vodila še po raznih drugih krajih na švedskem jugu, avgusta 1945 pa se je srečno vrnil domov. S seboj je imel kovček (v katerem je imel tudi radio), nahrbtnik in še torbo. Z železniške postaje v Kranju so vse povratnike odpeljali v vojašnico na evidentiranje in pogovor. Očetu se prtljage ni ljubilo vlačiti s seboj, zato jo je shranil v garderobo na postaji (garderoberja je slučajno poznal), kolegi pa seveda ne. Pri evidentiranje so tudi pregledali, kar je kdo imel s seboj, in ugotovili, da je vse, kar so uporabnega prinesli s seboj (razen umazanega perila), vojaški material in ga kot takega zaplenili. Oče je po vrnitvi domov seveda zelo izstopal, ker je imel daleč naokoli edini vsaj za obleči vsega dovolj. Najlepši od vsega je bil pulover z nordijskimi vzorci, s katerim je vzbujal pozornost na izletih v hribe.
 
Kako je šlo pa naprej, po diplomi, s službo?
 
         Zadnji izpit je bil jeseni 1979 Uvod v filozofijo pri prof. Cvetki Tóth, potem pa sem malo bingljal doma. Spomladi 1980 sem dobil službo nadomeščanja učiteljice na porodniški v domači osnovni šoli, kjer sem pokrival zemljepis, DMV (družbeno-moralno vzgojo), poleg tega pa še jutranje varstvo. Kar je pomenilo, da se je moj dan začel pred peto uro zjutraj, ker je bil socializem in se je delo v tovarnah začelo ob šestih. Bila je zanimiva izkušnja, zlasti ker sem učil tudi vse mlajše sorodstvo, ki se je tedaj šolalo. S koncem šolskega leta je bilo veselja in zaslužka konec, obetala pa se je služba na FF, tako da sem zavrnil ponudbo, da bi jeseni nadaljeval bleščečo kariero preškega učitelja. 1. oktobra 1980 sem nastopil službo v Knjižnici oddelka za zgodovino na FF, aprila 1981 pa od tam za eno leto v JLA, v Novo mesto. Najprej bi moral iti v Zemun, pa so v Novem mestu rabili nekoga, ki bi postavil zgodovinsko sobo Gubčeve brigade, za katero je bila novomeška kasarna domicilna. Poklicali so na fakulteto, prof. Stiplovška, če pozna kakega primernega kandidata. Spomnil se je, da imam jaz že poziv za odhod v vojsko, in me je vprašal, če bi šel raje v Novo mesto kot v Zemun. Seveda sem šel.
 
Kaj te je pripeljalo v zgodovinsko knjižnico?
 
         Ob koncu študija sem bil od vseh profesorjev še v najboljših odnosih s prof. Petrom Vodopivcem, ki je takrat začenjal pedagoško kariero, in seminar smo pogosto seminar nadaljevali še v gostilni Pod lipo. Med enim kasnejših stikov, ko sem bil že na šoli v Preski, mi je omenil, da se bo jeseni zaradi odhoda knjižničarke na drugo ustanovo sprostilo delovno mesto. Krasno smo se ujeli, in kot bi mignil, je minilo nekaj let med knjigami, študenti, profesorji in bifeji okoli FF. Jutranja kava, kava ob desetih, ko je prišel v službo profesor Melik, ob enih pa, ko je šel na kosilo, nas je prej povabil še na eno kavo. Vsaj ob tej priložnosti je bilo treba, da ne bi tistega še nekaj več (ob kavi, mišljen je bil sadjevec) pil sam, sodelovati. Nekajkrat sem prišel domov že prav omotičen. Na začetku je bilo osnovno orodje pisalni stroj, kmalu smo pridobili dva električna z ravno toliko spomina, da je lahko generiral original kopijo kataložnega listka, kar je pomenilo zaton indigo papirja.
 
Je bila fotografija tvoja strast že od prej?
 
         Za fotografijo me je navdušil oče, ki je imel fotoaparat že med vojno, jaz pa sem začel doma s podarjenimi fotlci, spomnim se izleta v Taborsko jamo, ko je Beirette, ki sem jo dobil od tete, zaštekala, filma se ni dalo več pomakniti naprej. Odprl sem jo, da bi videl, kaj je narobe. Ko sem jo zaprl nazaj, je pomikanje filma delovalo, le slike so bile vse črne. Doma sem si uredil temnico in s črno-belimi slikami je šlo kar dobro. Tisti fenomenalni občutek, ko v razvijalcu nastaja podoba in tehtaš, ali bi jo že potegnil ven ali počakal, da še malo potemni. Na FF so mi potem iz dnevnic profesorja Melik kupili fotoaparat Canon (EOS 500) na film in je z njim začela nastajati fotodokumentacija oddelka. Moje delo so opazili tudi na fakulteti in 2005 sem zamenjal delovno mesto v novo AVIET (avdio, video, informacijske in elektronske tehnologije, zdaj SMMP – Služba za multimedijsko podporo), tako da sem slikal za cel faks, pa še kak video je padel. Veseli so me bili pa tudi, če se je kje kaj zataknilo pri računalnikih.
 
Kdaj in kako si se prvič srečal z računalnikom?
 
         Doma je bil sredi osemdesetih let prvi PC od firme Jerovšek Computers, ki je imel 64 MB trdega diska, tedaj se je zdelo, da ga bo dovolj do konca življenja. Potem ko so atarije usvojili v NUK-u, smo jih dobili tudi na FF, zlasti ker se je vedelo, da neki Jakopin dela softver, ki je bil primeren za knjižnične opravke. Bilo je zanimivo: zjutraj si z diskete naložil STEVa in potem je šlo veselo naprej, dokler se ni prvič kaj zataknilo pri kopiranju na podatkovno 3,5-palčno disketo. Sčasoma se je izkazalo, da atariji ne bodo zmogli mrežne povezave in od ARNE-ta smo kupili približno 30 XT-jev, ki pa so bili glede grafike ubogi in prvič sem se srečal z DOS-ovimi ukazi. K sreči je Jakopin kmalu priredil EVO, ki je potem olajšala delo. Z IZUMom smo dobili Cobiss in v hišo seveda serverje, ki jih je bilo treba bekapirati, kar sva počela s kolegom Cindričem, PC-je pa so zamenjali terminali, kar je bilo spet svoje veselje. Ko so internetne hitrosti narasle, so lokalne serverje ukinili, ker so cel servis poganjali kar iz Maribora. Leta 2005 sem zapustil knjižnico, sem pa še naprej skrbel za tiskalnike nalepk in izposojnih listkov po celi OHK (Osrednji humanistični knjižnici Filozofske fakultete).
 
Bi se lahko reklo, da si se na Filozofski fakulteti prav dobro počutil?
 
         FF je bila prijazna z mano. Dokler sem bil pod okriljem oddelka, je bil vsakokratni predstojnik moj angel varuh, eden ali dva mogoče malo manj angela, pa vendar, oni so se menjavali, jaz sem pa ostal. Okoli mojega delovnega mesta je bilo vedno polno tudi bolj posebne strojne opreme, ker sem imel veselje z različnimi sistemi. Po letu 2005, ko sem se odselil, najprej v sobo OHK v pritličju prizidka skupaj z gospo Alenko Logar-Pleško, sem začel širiti strojni park z dodatno opremo. Nabavljena je bila kamera s stojalom in mali kamkorder ter fotoaparat Nikon D200 z nekaj objektivi, tudi zunanja enota za presnemavanje miniDV kaset na DVD in VHS rekorder za presnemavanje na DVD. Dva dobra računalnika sta pridno prebavljala mojo produkcijo, ki sem je nekaj dajal na net, ostalo pa naročnikom ali v arhiv. Zaradi potreb FF sem se potem selil v pritličje glavne zgradbe, nekaj časa v sobico pri čitalnici v kleti, po rekonstrukciji le-te pa sem dobil zelo dober prostor nad, kdo bi rekel hm ... (jaz ne bi), črpališčem odplak. Uspelo mi je dobiti še nekaj opreme za digitalizacijo različnih medijev (kasete, LP gramofonske plošče, drugi formati kamkorderjev), tako da ni bilo zadrege z delom. Fotoaparat je postal tudi nov, seveda Nikon D800, malo težak, ampak zelo sposoben. Na leto sem naredil tudi več kot 10.000 posnetkov. Snemal sem tudi, še posebej popoldanske dogodke na fakulteti, kakega pa tudi izven. Lepo so arhivirane Besedne postaje Knjigarne FF, zelo dinamični Debatni večeri FF, pa še kaj bi se našlo.
         Tudi na samostojnem delovnem mestu je bil odnos nadrejenih izjemno kolegialen in spodbuden, z eno ekipo mogoče malo manj (nisem bil samo jaz tega mnenja), tako da sem rad hodil na delo, tudi dvakrat na dan, če je tako naneslo.
 
Kako pa srčne zadeve?
 
         Moja prva boljša polovica Jana je bila iz študentskih let, stala mi je ob strani pri kruti vojaščini, tudi poročila sva se vmes.
         Po nekaj letih se je v moje življenje prikazala Janja, študentka zgodovine, drugače ni moglo biti. Skupaj sva preživela 25 let, rodila sta se nama dva otroka in trikrat sva se selila.
         Ker so vse dobre stvari tri, je pred enajstimi leti prišla še Biba, tudi s Filozofske fakultete, moja rožica v zgodnji jeseni. Spet sva se selila, tokrat v rodno hišo. Z Bibo je prišel v jadra nov veter, v dnevno sobo pa še črn klavir.
 
Dajva še kakšno bolj kratko vprašanje. Katera barva ti je najbolj všeč in zakaj?
 
         Modra, že od nekdaj, za vse, za obleko, za vse drugo, zakaj, pa preprosto ne vem. Še sreča, da so tudi kavbojke modre.
 
Najljubši film?
 
         Fossejev Kabaret z Lizo Minelli. Sem si ga ogledal že vsaj 26-krat. Zelo sta mi všeč še Fellinijev Amarcord in Coppolina Apokalipsa zdaj, od bolj domačih pa Šijanov Kdo tam poje in Kusturičev Oče na službenem potovanju.
 
Kaj pa glasba?
 
         Od muzike bi se dalo težko kaj bolj dokončnega reči, ker mi je v bistvu všeč vse, kar je dobro (zame), od klasike, jazza, etna, pa do kakih solo variant à la Rudi Bučar ali Ana Gabriel.
 
In knjige?
 
         Pri knjigah je pa še hujša j..a, enkrat sem jih šel malo štet in imam doma, takole približno, od štiri do pet tisoč knjig, v vseh sobah. Tematsko je morda največja zbirka Humor, ima štiri tekoče metre hrbtov na polici v dolžino in še raste, sicer pa, knjižničar kot knjižničar, ne morem mimo knjige, ki se mi zdi zapuščena ali odvržena. Če bi pa moral reči, katera knjiga je naredila name najgloblji vtis, potem bi bila to Hessejeva Siddharta.
 
Precej si tudi potoval. Kako se je začelo?
 
         Tudi to veselje sem dobil, tako vse kaže, od očeta, ki je vsako leto popeljal družino na daljše popotno obarvane počitnice.
 
Kam pa?
 
         V glavnem smo šli kam na senčno stran Alp in pa na jug, po naši nekdanji domovini. V spominu mi je najprej ostala junaška pot k stricu Božotu v Lüdenscheid (nemška dežela Severno Porenje-Vestfalija) leta 1965. Šli smo s Volkswagnovim hroščem; oče, ki je edini imel izpit, je vozil, zraven sta bila pa še stara mama in stari ata po mamini strani ter moja malenkost. Pot je trajala po dva dni v eno smer, po Avstriji še ni bilo avtocest in njihovih predorov, gor grede smo prenočili, na slepo srečo, pri kmetu v okolici Münchna, nazaj grede pa v neki gostilni, tudi na Bavarskem. Tam smo zjutraj kar dolgo čakali na starega ata, ki se mu je zdelo škoda napol popitega vina, ki je ostalo na mizah po dolgi veselici, na katero smo naleteli. Spomnim se še potovanja čez severnoitalijanske prelaze, stric Božo se je preselil malo južneje, pa smo se vrnili čez Cortino d'Ampezzo. V začetku gimnazije smo šli čez Bosno na morje in sem v Banjaluki prvič videl džamijo in minarete, potem je bilo zanimivo še naprej čez Sarajevo in Mostar. Leto kasneje smo šli na večjo ekspedicijo skupaj z očetovim vojnim prijateljem, enim od treh, ki so prebegnili iz Elveruma, Francem Plešcem – Tošičem in njegovo družino. Šli smo po takratni avtocesti bratstva in enotnosti do Beograda in potem naprej proti jugu. Taborili smo tudi na Zlatiboru, v odmevajoči kotlini, kjer sta bila razen nas v kampu samo še dva šotora. Nesrečnež iz prvega se je zgodaj zjutraj, ko smo vsi še spali, lotil podiranja tabora in je vsak kos prtljage s hudim treskom pospremil v svojo lado. Vsaj tridesetkrat je močno počilo. Nismo mu bili hvaležni, so bile pa potem počitnice v Boki Kotorski toliko lepše.
 
Kako je šlo pa v lastni režiji?
 
         Prvič sem šel poleti 1974, po prvem letniku fakultete, s še dvema kolegoma po Turčiji. Do Carigrada smo šli z vlakom, potem z res poceni avtobusi vse do Antalye. Se je dalo takrat taboriti še kar na plaži, pod antičnimi ruševinami, so bili bolj prijazni časi, kot so zdaj. Leta 1975 sem bil na delovnem enomesečnem izletu na Švedskem. Očetov prijatelj Gerhard Krisch, še iz vojnih časov, iz Åstorpa na jugu države, je hodil k nam na počitnice, in mi je priskrbel počitniško prakso v svojem kraju, v podjetju Moving AB, kjer so izdelovali tekoče trakove. V železne profile sem vrtal luknje. Imel sem železniško karto InterRail (takrat je stala za en mesec 400 nemških mark, zdaj stane 500 evrov) in med vikendi sem obiskal Stockholm in København, po koncu prakse pa še Narvik na Norveškem.
         V deželi tulipanov, na Nizozemskem, sem bil za prvi maj 1983, omembe vreden pa je še Janjin absolventski izlet poleti 1985. Sem šel tudi jaz, potovali smo po Rusiji: Leningrad, Moskva, Kijev.
         Spomladi leta 1987 so preški gasilci prodali star kombi, pa sva ga predelala v bivalnik in se poleti odpravila z njim najprej za en teden na Dunaj, potem pa še naprej na Češko, v Prago. Tu sva imela nezgodo z menjavo denarja: pri uličnem menjalcu je bil tečaj še najboljši in sva kupila 2200 kron, zadoščati bi moralo za en teden. Žal se je kmalu izkazalo, da je bilo samo 200 kron pravih; ostalo so bile sicer prav tako češke krone, le da so imeli bankovci letnico 1939. Pot je bilo treba skrajšati in čez Regensburg sva se z dolgimi nosovi vračala malo prej.
         Leto 1990 je bilo precej bogato. Najprej je bila pot po Izraelu, poleti pa z avtom in šotorom v Grčijo čez Beograd, Skopje, Bitolo in Solun do Aten, naprej po Peloponezu in po isti poti nazaj domov. Leta 1991 malo drugam, na Malto. Potem pa je bila Grčija na sporedu še večkrat.
         Leta 1996 sem bil službeno v Londonu na računalniškem sejmu, na ogledu softvera za knjižnice, 1997 pa mi je profesor Vodopivec omogočil še štirinajstdnevno študijsko potovanje v Združene države Amerike. Najprej sem si močno razširil obzorje v Washingtonu, kjer sta Kongresna knjižnica in Ameriški narodni arhiv, nato pa še v New Yorku. Tu sem si ogledal Newyorško javno knjižnico, ki je s 53 milijoni publikacij, ki jih hrani, tretja največja na svetu, za Kongresno knjižnico v Washingtonu in Britansko knjižnico v Londonu, zatem pa še Guggenheimov muzej in še nekaj običajnih znamenitosti. Namen sem imel pogledati tudi znamenita dvojčka, pa sem ju prihranil za prihodnost, ki je medtem že ni več. Zmanjkalo je časa in sem šel raje na Empire State Building. V London sem šel avgusta 1997, po Ameriki, še enkrat, na izlet.
         Novo tisočletje tudi ni bilo preveč zapečkarsko. Leta 2003 je bila velika tura na Norveško in Švedsko do Elveruma, po očetovih stopinjah, le da tokrat s 13 let staro Škodo forman. Enkrat se je šlo še v Pariz, večkrat na Korziko, pa v Barcelono, z RyanAirom, vsaj trikrat na Madžarsko, po Novi Zelandiji leta 2017, na Kubo leta 2018 in potem še enkrat na kratko na Švedsko. Vmes je bila še poteroristična Tunizija, poletno vroči Rim in še kakšna Barcelona ali dve, da rednih obiskov Nemčije niti ne omenjam.
         Najbolj slikovita je bila vsekakor štirinajstdnevna pot marca 2017 po Južnem otoku Nove Zelandije, staroselci Maori jo imenujejo Aotearoa – za tudi Severnega bi bilo treba dodati še kak teden. Do Londona se je šlo po najcenejši različici, naprej do Christchurcha pa čez Chengdu s kitajskim prevoznikom South China Airlines. V Christchurchu sva našla majhen penzion pri starejši gospe in tam prenočila, zjutraj pa vprašala, kako bi se dalo najeti kakšen avto. Našla je soseda, ki je posodil kar svojega fiata uno, Biba še iz Londona obvlada vožnjo po levi in je šlo naprej proti jugu. Najdlje v to smer sva bila do Queenstowna, potem pa ob zahodni obali navzgor. Lepo, lepo, lepo. Vsega skupaj ne moreš drugače povzeti kot z besedo milina. Nobenih strupenih živali, ne kač ne škorpijonov, edina nadloga so na plaži peščene muhe (angleško sandflies), majčkene, ampak takoj ugriznejo do krvi. Pri nas smo upravičeno razvajeni, kar se naravnih lepot tiče, Bled in Bohinj sta enkratna, najprej jezero, za njim pa še hribi. Na Novi Zelandiji je pa še precej hujše, skoraj bi se dalo reči, da za faktor deset. Dolina, v njej jezero, dolgo, dolgo, kolikor daleč seže pogled, na koncu pa na sredini z živo zeleno praprotjo poraslo pobočje gore, na vrhu s snežnim vršacem à la Matterhorn. Najtopleje priporočam.
 
Zadnje čase se precej trudiš z zdravjem. Kako ti gre?
 
         Do pred sedmimi leti je šlo brez problemov. Potem prvo srečanje z ljudmi v belem in videti je bilo, da se je po kirurškem posegu najhujša bolezen, ki ljudem streže po življenju v naših časih, uspešno umirila. Pa je lani udarila še enkrat, na čisto drugem koncu. S pomočjo bioloških zdravil se jo je spet dalo spraviti pod nadzor. A se kot posledica takih zadev rada naredi škoda še kje drugje, okvari se kak pomemben presnovni organ in s posledicami se dajem zdaj, v upanju, da bom dočakal zasluženo penzijo.
         In v miru do konca uredil ter pripravil za ogled krtačarsko delavnico starega očeta v pritličju hiše. Kot je bila pred sto leti, z vsemi stroji, ki so delovali na vodni ali, ob suši, na električni pogon. Če je bilo vode dovolj, pa so zvečer, po koncu dela, dajali še luč za celo hišo.
 
Iz srca ti želim, da bi se posrečilo ... in najlepša hvala za pogovor.

 


 
Matjažev avtoportret, ko je bil približno 20 let star. Ni vedel, kako bi lase, ki so bili radi razmršeni, spravil v red, pa jih je za ta posnetek opral z jajčnimi rumenjaki. Ne zaman.
 


Povezana objava:
 



  Jure Bevc ima najraje jame na Kaninu, januar 2020     Stojan Sancin, božiček iz Boljunca, oktober 2020  
 


Stran je pripravil Primož Jakopin, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta).
Peter Weiss je s svojim ostrim očesom prispeval k temu, da besedilo ne dela sile našemu lepemu jeziku – najlepša hvala!
Stran je bila narejena 21. februarja 2020 in nazadnje spremenjena 6. januarja 2021.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Matjaz_Rebolj/index_si.php     1363