Primož Jakopin - Klok
Jurij Andjelić - Jeti
moje jame so na Pršivcu

 
V Lazah, 1980

 
Že mnogo let sva v istem društvu, včasih tudi v istih jamah. Koliko let bo že?
 
          Zdaj, leta 2020, je že 53 let. Čas tako hitro teče.
 
Kako bi se na kratko predstavil?
 
          Rodil sem se 27. decembra 1953 v Šentvidu pri Ljubljani staršema Ðorđu, mornariškemu oficirju in kasneje profesorju strojništva ter materi Slavi, šivilji. Po osnovni šoli v Šentvidu in srednji tehnični šoli v Ljubljani, smer rudarstvo, končal sem jo leta 1973, sem začel študirati geologijo na Univerzi v Ljubljani. Po prvem letniku sem moral v vojsko, kjer sem ostal petnajst mesecev, najprej v Ćupriji, kot artilerijski izvidnik, potem pa v Beogradu, tudi kot artilerijski izvidnik, tokrat v komandnem vodu diviziona v gardijski kasarni. Po vojski sem se zaposlil na Geološkem zavodu Slovenije v Ljubljani, najprej pri vrtalnih delih, kasneje pa na Oddelku za hidro in inženirsko geologijo. Od leta 1999 do upokojitve 2015 sem bil svobodnjak, se preživljal na vse mogoče načine, si sam plačeval v pokojninski sklad.
 
Kaj te je pripeljalo k jamarjem?
 
          V šestem razredu osnovne šole, spomladi 1966, smo s šolo šli v Rakov Škocjan in so me brezna, naravni most, jame popolnoma navdušili. V sedmem razredu, še istega leta, sem profesorico kemije in biologije, Metko Planina, vprašal kako bi se dalo priti k jamarjem. Rekla je, da sem še premlad in da naj ji rečem drugo leto. Je mislila, da bom pozabil. Pa nisem, septembra 1967 sem jo takoj spet pobaral in ni imela več kaj - povedala mi je, da imajo jamarji (DZRJL - Društvo za raziskovanje jam Ljubljana, op. pisca) ob torkih sestanke ob sedmih zvečer na Filozofski fakulteti, v kleti, v neposredni bližini skladišča jamarske opreme (kasneje smo imeli sestanke v drugem nadstropju, v predavalnici 232). Sedel sem na trolejbus, na enko, in se zapeljal na Filozofsko fakulteto. Prva ekskurzija se sicer ni posrečila, namenjeni smo bili v Kristalno jamo pod Babjim zobom. Morali bi iti Rene (Renato Verbovšek), (Vid) Gregorač, Palček (Božo Pirc), Velikan (Vladimir Velikanje) in jaz. Ker je deževalo Rene ni prišel, vodstvo je prevzel Gregorač, z avtobusom smo šli do Bohinjske Bele, potem pa v strmino proti Jami pod Babjim zobom. Vedeli smo, da brez Reneta ne bomo našli Kristalne jame, pa v mokrih grapah tudi navadne jame pod Babjim zobom nismo našli. Nazaj v Ljubljano smo prišli premočeni kot cucki.
          Prva prava ekskurzija je bila naslednji vikend v Brezno pod železnico, pod progo Logatec - Planina se je v useku odprlo 36 m globoko brezno v treh stopnjah, vodja je bil France Šušteršič. Hitro sem zrasel v višino, nisem pa še imel prave moči v rokah, lojtrce so me kar zdelale. Bolj čurka kot prava jama. Naslednja jama, Jama za Teglovko, je bila pa že prava jama. Prva malo globlja brezna so bila poleti 1968 na Sežanskem, prej pa še Najdena (jama), Jama na meji, Jama na Milah.
 
Je bila takrat enkrat tudi Ljubljanska jama?
 
          Jeseni 1969 sem šel prvič zares v jame v gorah in to je bila Ljubljanska jama v Kamniških alpah. Hodili smo tudi pozimi, z derezami in cepinom, raziskovali smo Sulčev rov v tej jami. Tudi ti si se kasneje dobro potolkel v tej jami, ko smo šli s Krivčkom (Primož Krivic) raziskovat obhodni rov okoli 50 m brezna. Nikoli ne bom pozabil, kako se je ogromna skala v meandru na vrhu brezna začela zapirati proti tebi in kako si potem skupaj z njo zletel v brezno. Jama mi je bila všeč, ker sicer ni bilo kapnikov, zato pa tudi blata ne.
          Prvomajska ekspedicija 1970 v to jamo se je zelo srečno končala, gor smo šli v snegu, ko smo bili v jami je ves čas snežilo in ko smo se potem en dan prej vrnili, kot je bilo planirano, je še šlo, če bi se dan kasneje, bi šli vsi pod plaz. Leta 1969 smo kopali pasažo v Drugem taborišču v Križni jami, (Marko) Vogrič, Rene, Bogdan (Kovač) in jaz, nekajkrat si šel tudi ti, potem pa še nadaljevanje Koralnega rova - z Bogdanom in Dančem (Daniel Rojšek).
 
Kako je šlo pa s Pološko jamo?
 
          Septembra 1970 sem se prvič udeležil odprave v to jamo. Prvič veliko prostega plezanja - France, Vogrič, Ile, Krivček, Jozl (Jože Pirnat) - prišli smo do Tihe dvorane in do Ljubljanskega sifona. 29. novembra 1971 smo prišli za Ljubljanski sifon, do Čurkotovega slapa. Bile so dolge akcije, tudi po 16 ur naenkrat, brez spanja. Januarja 1971 smo bivakirali v začetku Divje dvorane: Futr (Miha Mišič), Čurko (Bogdan Jurkošek), Bogdan, Krivček, Jozl, Manč (Marjan Juvan), Ile (Janez Ileršič). Rene se je ravno udobno namestil v spalno vrečo v mreži, ki sta jo držala po en klin na nasprotnih stenah v rovu, in ni mogel, da ne bi rekel: Je...mti je lušten, k...ba je fajn," potem pa še: To rekši, se mu izpuli klin. Še isti hip, se je to tudi resnično zgodilo. Izpulil se mu je klin in s hrbtom je s pol metra treščil na tla - glava je k sreči ostala cela. Ko smo po nekaj dneh prišli ven, na nedeljo je bilo, nas je pri na Pologu pričakala televizijska ekipa s Tomažem Trčkom in smo bili še tisti večer zvezde v TV Dnevniku.
           Pološko smo po malem raziskovali navzgor, julija 1971 smo prosto splezali nekaj kaminov in najglobljo jugoslovansko jamo poglobili s 538 m na 630 m. Za tiste čase je bil to tudi dosežek v svetovnem merilu, postala je celo jama z največjo višinsko razliko od spodaj navzgor na svetu, pred Lamprechtsofnom.
 
Za Pološko je najbrž prišlo Brezno pri gamsovi glavici (BPGG)?
 
           Res je. Ravno ko smo se vrnili s te akcije ko so na naš ferajn (DZRJL), na sestanek na FF, prišli železničarji (Jamarski klub Železničar) in spraševali, če bi se jim kdo pridružil na raziskovalni akciji na Planini Viševnik nad Bohinjskim jezerom, v Breznu pri gamsovi glavici, takrat globokem 200 m. Javila sva se dva, Bogdan in jaz, pa Bogdan ni šel in sem tako šel jaz sam z njimi. Na tisti odpravi smo prišli 368 m globoko, jama se je nadaljevala in odločili smo se, da se raziskovanja nadaljujejo prihodnje leto. Izkušnje iz Pološke jame so mi zelo pomagale pri napredovanju po meandrih, da sem lahko vodil. Naslednje leto smo prišli z isto ekipo do Brezupne dvorane na -444 m, avgusta 1972. Septembra sem potem peljal naše društvo do konca Brezupne dvorane, špičakom sem pustil da gredo oni naprej (Krivček, Jozl, Nace (Sivec), Rado (Smerdu) in Manč) in so ugotovili, da nadaljevanje ni prehodno. Pri razopremljanju smo se spustili v brezno, kamor je izginjala voda in ugotovili, da gre naprej, a se morali vrniti. Skozi aktivne vodne dele smo prišli od bivaka na -280 m do globine 330 m. Tam sem se med plezanjem po vrvi nazaj v breznu zanihal na suho polico, od koder se je nadaljeval kratek meander s prepihom in neprehodno ožino v dnu. Društvo po tem ni šlo več v jamo, špičaki so odpovedali udeležbo, železničarji so tudi omagali in leta 1973 sem naredil prvi spust samo z vrvno tehniko, samo po vrveh (brez lestvic) z Adrianom Wilkinsom. V jamo sva tovorila 600 m vrvi Edelried dynamic (11 mm in 9 mm), raztegovale so se kot žvečilni gumi, vse je bilo brez vmesnih pritrdišč, opremljala sva jamo do -330 m kar brez svedrovcev, z improvizacijo. Pomagala sva si z navadnimi klini ali pa sva napeljala vrv okoli skalnih rogljev. Na enem mestu je bilo še posebej divje, z navzdol obrnjene luske sva napeljala vrv naravnost malo gor, pa čez rob v 50 m navpično brezno (od -250 do -300 m). Na rob sva dala prazno transportko, da se vrv ne bi drgnila. Vrv sva morala imeti vrv ves čas napeto, da se ne bi snela z luske. Po stopnjastem breznu, kamor se je stekala voda, sva popolnoma premočena prišla do neprehodne navpične razpoke na -374 m. Novoodkrite dele sva izmerila, in ob povratku še razopremila jamo. Vračanju in tovorjenju ni bilo ne konca ne kraja, akcija je šla precej čez 20 ur v enem kosu.

    

    

Špičaki: Nace, Rado, Krivček, Jozl, Jeti in Manč (od vrha levo v smeri urinega kazalca) pri vhodu v BPGG, september 1972

              Leta 1975 sem bil sicer v vojski, ampak sem prišel na dopust in sva z Jakatom Jakofčičem šla raziskovat meander na -300 m, na dnu tistega brezna. Spet samo vrvna tehnika. Odkopala sva prehod, spustila vrv, se splazila pod večjim blokom in se spustila 10-12 m v dno meandra. Rov se je odprl, jama je šla naprej. Ko sva že hotela iti naprej, je najprej z vrha, kjer je visela vrv, priletelo nekaj kamenčkov, potem pa je zagrmelo in prehod na vrhu brezna je bil zaprt - živa zazidana. Malo sva ocenila situacijo, na reševalno bo treba še dolgo čakati, pa še da odkopljejo prehod, hrane in opreme pa še nekaj imava - predlagal sem, da greva naprej. Bolje to kot zmrzovati na mestu. Napredovala sva prosto po meandru naprej, a že po nekaj metrih sva naletela na kup odpadnih starih praznih konzerv. Sreča v nesreči - prišla sva v stari del, vsaj odkopavati naju ne bo treba. Ker pa mi žilica ni dala miru sva poskusila prosto splezati 25 m brezno nazaj navzgor na bivak. Splezal sem 20 m prosto, potem povaroval Jakata, nakar mi je ostalo še 5 m poševnine po blatu. Kladivo sem zabijal v blato, se lepil na blato in se nekako sčaral čez rob brezna, na bivak. Povaroval sem še Jakata in prvi del problema je bil rešen. Nerodno je bilo samo to, da je bila vrv po breznu speljana naravnost naprej, po drugi strani brezna, kakih 10-15 m proč od bivaka. Splezal sem 5 m na velikanski blok, da sem dosegel rob drugega dela brezna, Jaka je spodaj pritrdil vrv (na bloku je ni bilo kam pritrditi), speljana je bila čez blok in naprej dol 15 m do dna brezna, v katerem je visela vrv, po kateri sva prišla. Spustil sem se na dno in tam z grozo opazil, da se je tono težak blok, pod katerim sva se prej plazila, posedel in popolnoma zaprl prehod. Kamniti plaz k sreči ni priščipnil vrvi, bila je za pest velika špranja, skozi katero sem uspel nazaj potegniti vrv. Požimaril sem 50 m do vrha brezna, izvlekel vrv in jo na drugi stran brezna spustil, da je dosegla Jakata in se je lahko vrnil še on. Tako se je samoreševalna akcija uspešno končala. Čisti krompir. Ni me popolnoma zasulo samo takrat, ampak o tem pozneje.

 
Jeti, ko je zjutraj vstal iz šotora, blizu Brezna pri Gamsovi glavici, september 1972

              Leta 1976 sem počasi nabral novo ekipo, s katero smo nadaljevali raziskave v Gamsovi. Našli smo bližnjico mimo meandra Harmonika in začeli širiti navpično ožino s prepihom v meandru pod bivakom, kasneje smo ji dali ime Mučilnica. Marko Kraševec je v ta namen skonstruiral poseben vrtalni pripomoček, en konec je bil oprt v levo steno meandra, drugi konec pa je bil sveder, ki je prek navoja dobil dovolj pritiska, da si lahko na roke vrtal luknjo (premera cca 14 mm) v nasprotno steno. Med vrtanjem (vrtenjem svedra na roke) sem na glavo visel v ožino, vsi pripomočki, ključ, vrtalni nastavki, so mi na vrvicah viseli s pasu. 15 cm globoke vrtine sem zapolnil s plastičnim razstrelivom Vitezit 40, dodal električni detonator in zadnjih 5 cm luknje zamazal z ilovico. Izvrtal sem vsega tri luknje. Umaknili smo se do bivaka na -280 m in od tam s 4.5 V ploščato baterijo poskusili sprožiti detonatorje. Zgodilo se ni nič. Po premisleku, da je bila uporabljena telefonska žica z jeklenimi nitmi, sem sklepal, da je imela prevelik upor. Z bivaka smo telefonirali na površje, naj se nekdo odpravi na ferajn po izolirano bakreno žico. Šel je Vojc (Vojko Mahorčič) in se še isti večer vrnil s 50 m izolirane bakrene žice. Naslednjega dne jo je, zdi se mi da Ižanc (Anton Brancelj) ali pa morda Sabla (Janez Sabolek) dostavil do bivaka in po zamenjavi žice je ob ponovnem poskusu zagrmelo. Bilo je že zadnji dan odprave in se nam je mudilo domov, ogled doseženega smo pustili za naslednje leto.
              Zanimivo je bilo doživetje potresa iz 1976 v Furlaniji, kot se je čutil v Gamsovi glavici. Bili smo na globini okoli 250 m, nad Breznom treh, ko je začelo zamolklo bobneti. V breznu se je sprožilo tudi nekaj manjših kamnov, vendar nič posebnega. Kasneje smo izvedeli, da je bil to jesenski potres v Furlaniji.

 
Jeti pri geodetskih meritvah na Pršivcu, blizu Botrove jame, avgusta 1987, foto Janez Vengar (objavljeno z dovoljenjem)

              Leta 1977 smo prišli skozi ožino na -327 m, na prvi akciji naj bi samo opremili do tja, ampak so šli na pobudo Franca Malečkarja kar skozi, zaglavili pa so na -418, v naslednji pasaži. Na naslednji akciji sem bil zraven, merili smo in nazaj grede našli suh odcep. Leta 1978 smo nadaljevali s tem odcepom, 40 m brezna v suhi glini in prišli do iste vode, ki naju je ustavila leta 1973 z Adrianom Wilkinsom. Nadaljevala se je v ozkih meandrih, na koncu katerih je bilo brezno. Na eni kasnejših akcij sta šla v jamo Sabla in njegova Andreja (Žagar). Ker do večera v Ljubljano nista nič sporočila, smo šli že ponoči iz Ljubljane in prispeli v zgodnjih jutranjih urah pred jamo, kjer smo ju pa dobili. Prišla sta do globine 470 m, od koder se je skozi ožino nadaljevalo večje brezno. Naslednjič smo šli Sabla, Malečkar in jaz, na -470 m smo si v meandru v trikotnik obesili viseče mreže in ta bivak poimenovali Bermudski trikotnik. Razširili smo ožino in se prek 50 m brezna v dveh stopnjah spustili do naslednjega meandra, kasneje imenovanega Obupni meander (ozko in blatno). Z Malečkarjem sva ga merila nazaj, Sabla je naprej opremljal brezno, sam sem se vrnil na bivak, onadva sta raziskovala naprej. Po nekaj kratkih breznih sta na dnu zadnjega odmaknila nekaj večjih podornih kamnov in se znašla v večji dvorani brez blata. Navzgor se je prišlo v Masa dvorano, navzdol pa sta prišla do jezera in se vrnila. Voda iz jezera je tekla v podor. Na naslednji akciji sva šla sama s Sablo, prišla do jezerca, pa se je izkazalo, da voda teče iz podora. Obšla sva jezero po suhem in prišla v večji rov, Triglavski rov z aktivnim vodnim tokom, kjer naju je na globini 620 m ustavilo naslednje jezero. Vmes je bil odcep, kamor je izginjala voda in se je odpiralo večje brezno s slapom. Izmerila sva, šla ven in pustila zadevo za naslednje poletje. Vsakič, ko ni bilo nadaljevanja, Malečkarja ni bilo, vedno ko je nadaljevanje bilo, pa je prišel zraven. Tako se je zgodila famozna zimska akcija januarja 1979, ko sta šla v jamo Malečkar in Sabla s samo dvema vrvema in tako imenovano Yusar tehniko, ko sta po breznih puščala le nekaj (najbrž 3) mm debele vrvice, s katerimi sta potem pri povratku dvigovala nosilno vrv, po kateri sta se potem vračala. Prišla sta čez drugo jezero (10 m dolgo) in se čez podor vzpela v ogromno galerijo, ki ju je pripeljala do globine 768 m, kjer se je jama zaključila v velikanski dvorani z mivko po dnu (Gobi). V aktivnem delu sta prišla čez vse slapove in se ustavila pred odprtim breznom, na globini cca 735 m. Poleti 1979 je društvo organiziralo večjo odpravo, šotor smo postavili v Triglavskem rovu, na globini 600 m, se spustili v aktivne dele, tudi čez brezno, kjer sta se ustavila Sabla in Malečkar, po 15 m, na globini 756 m se je končalo s sifonom.
          Vmes smo leta 1979 smo odkrili Majsko jamo, zelo zahtevno jamo na Pršivcu, in jo do leta 1984 raziskali do sifona na -585 m.
          Leta 1986 je bila spet večja odprava v Gamsovo glavico, do Triglavskega rova smo napeljali telefonsko žico, šotor v Triglavskem rovu je odnesla voda, oprema iz njega pa se je razkropila po nižjih delih jame. Preživela je steklenica ruma Havana club, zataknila se je v špranji in smo ga srečno popili. Šotor smo zdaj postavili višje, na nepoplavnem delu, kot smo upali. Na sporedu je bilo tudi neposredno javljanje z Bivaka na Val 202, radijski tehniki (Vili Natlačen in Stane Košmrlj - Šibica) so poskrbeli, da smo prek oddajnika na Voglu šli v eter, vse skupaj je vodila Lenča (Alenka Terlep).

 
Bilo je nekoč na Kornatih. Risba, Vladimir Posipaj 2022, po fotografiji Janeza Vengarja: Jana in Petra na Kornatih 1987 (objavljeno z dovoljenjem)

 
Kaj si najlepšega in najbolj hudega doživel v jamah?
 
          Kaj je bilo najhujše? Takih stvari je bilo več.
          Doza (Andrej Gosar) v Majski jami
          Doza je šel prvi po vodoravni pasaži, ki se je prevesila v brezence, malo čez 2 metra globoko. Spustil se je vanj, ugotovil da je slepo in se hotel vrniti. Oblika prostora pa je bila kot pri mišnici, dol je šlo, za navzgor pa se ni imel od česa odriniti, stene pa spolzke, da tudi na trenje ni mogel. Ko smo ga (Doza domneva, da sta bila poleg Jetija zraven še Miha Praprotnik in Gregor Pintar) iz vodoravnega dela vlekli nazaj ven, rame in glavo je imel že vodoravno, spodnji del hrbta in noge so viseli v prazno, tistega dela, kjer hrbet izgubi dobro ime, pa ni mogel dvigniti dovolj visoko, ker mu tega ni dopuščal strop. V spodnjem delu vodoravnega meandra je bila še manjša odprtina, ki smo jo najprej razširili, toliko da smo lahko skoznjo porinili nekaj večjih kamnov, ki si jih je Doza tako naravnal v manjši kup, da se je z nogami lahko od njega odrinil kakih 20 cm visoko, in smo ga potem lahko potegnili ven.
          Prepenjanje v Skalarju
          Med spuščanjem proti dnu sem se prepenjal nad 100 m breznom, na globini 800 m. Vpet sem bil s kratko popkovino, desonder sem imel že izpet, ko se je Rile (Dejan Ristič) pripeljal od zgoraj do police ob pritrdišču. Zapletla sva se v kratek pogovor, med katerim sem pozabil, da desonderja še nisem vpel v spodnjo vrv, z eno nogo sem bil uprt v navpično steno, druga je visela v zraku čez previs. Z eno roko sem se prijel za karabin na pritrdišču, se odrinil z nogo in potegnil z roko navzgor, da sem lahko izpel popkovino, popustil roko, da bi desonder pravilno obremenil in z grozo opazil, da sploh ni vpet v vrv. Tako viseč na eni roki sem se odrinil z nogo od stene in se z eksplozivno močjo v hipu potegnil tako visoko, da je druga roka s popokovino lahko zamahnila proti vponki na pritrdišču in jo k sreči tudi uspešno ujela.
          Ko sem bil zasut v Cefizlju
          Cefizlova jama, upravičeno nosi tudi ime Jama z največ prekopanimi ožinami, je moja zadnja na Pršivcu. Med enim od napredovanj v globino (Cile - Rafko Urankar se je spomnil, da je bilo to poleti 1987) sem med ogromnimi podornimi bloki iskal prehod naprej, prišel v manjšo dvorano, potem pa mi je za hrbtom zaropotalo. Nekaj velikih blokov se je premaknilo in poti nazaj ni bilo več. S fanti, ki so bili nad menoj, gotovo sta bila Franček (Franci Gabrovšek) in Cile, smo najprej zvočno preverili, da je z menoj vse v redu in spet se je pojavilo vprašanje, kako ven. Ob steni med stropom in podorom smo s klicanjem uskladili najboljše mesto za kopanje, vmes je bilo nekaj metrov k sreči bolj drobnega materiala. Jaz sem kopal od spodaj, prožil kamenje navzdol, Franček in Cile sta kopala od zgoraj. Kakšno uro smo kopali, potem pa se je odprla najprej špranja, nato smo jo še toliko poglobili, da sem se potem, ko smo raziskovali naprej, lahko vrnili na površje. V jami smo delali od okoli 1988 do 1990, približno.
          Bina (Martina Bergant) v Reneju
          Bilo je konec septembra 2003, v odpravi nas je bilo pet, še Bina, Ivo Sedmak, Rok Stopar in Dušan Tominc v fosilnih galerijah na dnu jame, na globini približno 1070 m. Nadaljevanje je zapirala ozka in visoka ožina, kasneje smo ji dali ime Binina špranjica, v kateri je bila zagozdena skalna luska. Nad lusko se je uspelo, z nekaj pomoči, skozi preriniti samo vitki Bini, do brezna nad Burekom, kjer je slišala vodo. Ko je hotela nazaj, pa ni več šlo. Ožina je bila tako ozka, da je morala skoznjo po boku, in tja je šlo, ker je bilo malo navzdol, nazaj grede je bilo pa gor in prave opore za noge ni imela. Ko se je porinila navzgor, se je pajac zataknil za lusko in konec. Velikokrat je poskusila, prav pomagati ji niso mogli, in iz njenega glasu sem uganil, da jo grabi panika. Panika pa nikoli ni dobra, v takih primerih še posebej ne. Mladce sem odpodil nazaj, in jo najprej pomiril, da bo šlo, samo lepo počasi. Najbrž sem od vseh imel še najdaljšo roko in iztegnil sem jo, kolikor sem najbolj mogel, in jo porinil med lusko in Binin bok. Rekel sem ji, da jo bom potegnil, ko se bo odrinila. Poskusila sva, jaz bolj narahlo, in zakričala je, bolelo je. Ni šlo. Z roko sem segel še malo naprej in ji rekel, naj se tokrat odžene najbolj, kar se more. Štel sem: En, dva in na tri se je odrinila, jaz pa potegnil, kolikor sem mogel. Tokrat ni zakričala, ampak zarjula od bolečine, skozi je pa bila. Pasaža smo potem pustili precej časa pri miru, lusko sva po petih urah dela izvlekla ven z Rokom čez eno leto, jeseni 2004, da je lahko šlo spet naprej, do -1.114 m.

 
Matija, Jeti in Lanko (Franc Marušič) po vrnitvi iz Renejevega brezna, s Kopakabane, 15. oktober 2006, foto Bojana Fajdiga (objavljeno z dovoljenjem)

          Pa Dular, tudi v Reneju
          Ko se je vračal dosti prej kot ostali in, ko je za seboj potegnil vrv navzgor, na dnu Džombe, na -500 m, in ko jo je potem spet spustil nazaj, da bi jo dosegli še vsi ostali, jo je spustil pač premalo. In je nismo dosegli. Veliko srečo smo imeli, da se od vhoda ni odpravil takoj v dolino, ampak je tam še malo počakal. In ko nas ni in ni hotelo biti ven, je posumil, da je nekaj narobe in se spustil še enkrat navzdol do -500 m. Samo tri ure smo ga čakali.
          Z Markom Modicem po slapu navzgor
          Najbolj divje je bilo vsekakor utapljanje z Markom Modicem v Breznu pri gamsovi glavici leta 1981. Po skoraj tednu dni v jami, so se ostali člani ekipe že odpravili proti površju, kar je bilo okoli 8 ur poti, sva z Maretom še nekaj ur polenarila na bivaku. Ob povratku, ko sva bila pod Mučilnico, na približno 350 m globine, sem Mareta poslal naprej po vrvi navzgor. Pri prehodu skozi ozko ožino smo imeli poleg glavne vrvi še pribl. 3 metre dolgo pomožno vrv (by rope) z velikim vozlom na koncu in po njej si pri prehodu navzdol spustil transportko, eno ali dve, in te je potem pod pasažo čakala na vozlu, pri poti navzgor pa si na vozel obesil transportko, se z muko prežimaril skozi ožino, potem pa potegnil za seboj še transportno vrečo. Po dolgem onegavljenju mi je Mare zatulil, da lahko plezam. Zavpil sem za vsak primer še enkrat, če je skozi in je odgovoril da je. Ko sem prižimaril do vrha, do ožine, sem z grozo ugotovil, da me pod pasažo čaka Mare, na pomožni vrvi za transportke, katere nosilnost ni bila več kot kakih 200 kg. Jasno je bilo, da čaka, da mu pomagam skozi. Ko sem se tlačil skozi ožino po vrvi navzgor se je po jami začelo razlegati zamolklo bobnenje, ki je iz trenutka v trenutek naraščalo.
          Najprej nisem vedel, za kaj gre, pa mi je hitro potegnilo, da je v jamo naenkrat vdrla velika količina vode. Mareta sem pomiril, da bo začela teči voda, da pa bo šla po sredini in ne bo hujšega. Ko sem sam že izplezal in Maretu pomagal lesti ven, je po meandru začel teči manjši potoček. Na vrhu ožine je kratek meander in za njim brezno, ki gre mimo mučilnice in po katerem je treba ven. Vhod v meander je sredi brezna, velik balkon. Po breznu je padal zelo konkreten slap. Poti ven ni bilo več. Kaj storiti? Vedel sem, da mora biti zunaj huda nevihta, da pa bo voda slej ko prej upadla. Ali jo čakati v meandru in zmrzovati (nevarnost podhladitve), ali pa tvegati in plezati kar skozi slap. Mare, ti greš prvi, sem se odločil, zaradi varnosti. Ko se je zanihal pod slap sem zaslišal grozno rjovenje, potem pa je začel plezati. Med grmenjem slapu sem čez določen čas zaslišal mešanje nekih drugih zvokov, ki sem jih razumel kot da je že gor. Njegovo in svojo transportko sem zavezal na konec vrvi in se zanihal pod slap. Bilo je, kot bi me nekdo udaril z macolo po glavi. V trenutku sem bil premočen do kože, žimaril sem kolikor se je dalo hitro. Brezno je globoko 25 m, zadnja četrtina pa ni navpična, ampak rahlo poševna. Čutil sem, kako se mi nabira vodni aerosol v pljučih ampak sem do poševnine še priplezal, potem pa ni bilo več tako hudo, ker mi je voda tolkla v prsa in ne več na glavo. Ko sem izplezal, nisem mogel takoj razkleniti rok, ker so me grabili krči. Uspela sva izvleči tudi transportki in prosto splezati še 15 m višje, preko brzic, po katerih se je penila voda. V grobem sva bila rešena, vendar je Mare ostal brez luči (crknila je), dal sem mu svojo karbidko, sam pa plezal z električno - ni še bilo ledic, bila je vondrca (ploščata Pile Wonder). Uspela sva priti do globine 100 m po raznih curkih, potem pa je odpovedala še moja vondra. Vpel sem se na vrv in plezal v temi - vsa prepenjališča sem poznal na pamet. Na začetku je vondra še malo brlela, potem pa čista tema. Priplezala sva pod vhodno brezno. Bila je noč, zunaj je deževalo in bliski so parali nebo. Izplezala sva, se nekaj časa pomudila še v šotoru pred vhodom, v dnevnik sva potem napisala: Pobegli grobaru s lopate. Kar v isti opremi sva nadaljevala pot do planinskega doma na Vogarju (dobro uro hitre hoje). Ko sva tako oblečena vstopila v kočo, je bil noter precejšen direndaj in žur. Nekdo od prisotnih je zaklical: Glej, gasilci (imela sva rdeče PVC kombinezone). Ko je prišla oskrbnica me je prepoznala: Oh, Jeti! Jaz pa njej nazaj: Kateri dan je danes in koliko je ura? Izkazalo se je, da je bila sobota, ura pa ena po polnoči. Potem pa je poskrbela za naju, topel čaj, preoblekla sva se v suho, in spala skoraj do opoldneva.

 
Odtenki modrine, Julijske Alpe, september 2010. Foto J. Andjelić (objavljeno z dovoljenjem)

          In najlepše? Dvoje stvari mi je ostalo v najlepšem spominu.
          Eno je bila povezava Botrove jame z Gamsovo glavico
          Botrova jama je odlična do globine 380 m, do Blatnega dola, kjer pa se začnejo blatni meandri s tekočo vodo na dnu. V njih je tudi odsek, kjer se plaziš tik nad vodo pod nizkim stropom in ostaneš suh le z veliko sreče. Sabla je imel takrat na ferajnu status super jamarja, on, potem dolgo nič, potem pa vsi ostali. Po tej vodi sva se z nekom prebijala do naslednjega brezna, za katerega pa nisva imela več vrvi. Zabil sem svedrovec za prihodnjič, ko bomo imel vrv in vrnila sva se nazaj skozi vodno ožino. Medtem je prišel navzdol Sabla, do naju in je hotel za vsako ceno naprej. Ko sem mu povedal, da je do brezna eno uro, da vrvi nimamo in da se brez nje ne da naprej, je vztrajal, da gre pogledat in tudi naprej, če že vidva nista mogla. V mrazu smo ga tik nad vodo čakali - še Jana (Bučar, takrat sva bila par), ki je prišla z njim. Vrnil se je čez dve uri in rekel: Jebemti, res je eno uro do tja in res se brez vrvi ne da naprej. Pač. Naslednjič so šli Sabla in Aladin (Joc - Jože Žibert) in Rambo (Aleksander Štrukelj), prišli so v lepe sprane dele, za stopnjo v meandru, in del od jezerca do tam izmerili, v spranih delih pa so našli odcep s prepihom. Še naslednjič, na mrzel novembrski dan leta 1987, smo šli v jamo Sabla, Gregor in morda še kdo (po spominu Cileta bi utegnil to biti Miha) za prepihom in našli brezno, fiksirali vrv in ko sem se prvi spustil, sem že na vrvi dojel, da smo v Gamsovi glavici. Občutki so bili nepopisni.
          Drugo, še lepše, je bilo pa odkritje galerije, ki pripelje do Kopakabane v Reneju.
          Bilo je leta 2006, druga akcija po tisti, ko se je Matija uspel pretlačiti skozi bloke Minotavrovega skalnjaka in smo se lotili širjenja ožine v podoru sredi rova. Te akcije so bile dolge, po 50 ur, čez vikend. V petek popoldne smo šli do bivaka Pr' Gabrčku na -750 m in tam prespali. Tudi tokrat smo blli trije, še Lanko in Matija (ali morda Franček). V soboto smo vstali zgodaj zjutraj in nadaljevali skozi znane dele jame, Kolektor, do podora. Bili so trije bloki. En jamar je prijel levega, ga privzdignil in zadržal, da je drugi lahko privzdignil desnega in s tem razbremenil največjega od treh, ki je potem padel med obema prejšnjima v globino, za njim pa takoj seveda še preostala dva. Po višjih delih kolektorja (nad vodo) smo nadaljevali naprej, prišli do večje dvorane, prosto splezali dol, kakšnih 20 m višine, spet naleteli na tekočo vodo. Od tam se je nadaljeval vodni rov, počasi se je spuščal, bolj brzice, vse skupaj se je zapiralo z nekimi čudnimi podrtimi luskami. Izbrali smo točko (kasneje se je izkazalo, da je bila na pribl. -1200 m) od katere bi merili nazaj, še pred tem pa sem ju prepričal, da splezamo med podornimi bloki malo navzgor, kakšnih 10-15 m, ker sem s tiste strani slišal odmev. Trud je bil poplačan, odprl se je ogromen rov, ki nas je pripeljal do jezera z mivkasto plažo. Kasnejše meritve so pokazale globino 1240 m. Po zelo velikem navdušenju, ko so se strasti že malo polegle, smo se vrnili do točke, od koder smo merili in izmerili nazaj do znanih delov in se od tam utrujeni, a zelo srečni vrnili na bivak. Ta del odprave, od bivaka do bivaka, je trajal več kot 20 ur. Malo smo počili v spalnih vrečah in po petih urah izplezali na površje. Vse skupaj okoli skupaj 50 ur. To odkritje je bilo obliž na razočaranje v Gamsovi, ko mi je bilo odkritje Yusarja ukradeno z izsiljeno zimsko odpravo Malečkarja in prostovoljne žrtve Saboleka.

 
Jeti, pri vhodu v brezno BC4 na Kaninu, ob prvem prečenju do Male Boke, 17. decembra 2005

 
Pogled na hišo z južne strani, 2020

 
Kaj pa srčne zadeve?
 
          Kaj naj ti rečem? Veliko se je govorilo o meni in o vseh mojih ženskah, pa ti iz čistega srca povem, da imajo veliko srečo vsi tisti, ki kmalu srečajo svojo izvoljenko in so potem z njo lahko celo življenje. Marsikdo med nami, tudi jaz, te sreče ni imel.
          Iz moje prve resne zveze imava sina, z njim sem obdržal stike, dobro se razumeva še zdaj. Pa obdržati se ta zveza ni mogla, nanjo tudi nisva bila še prav pripravljena, in še zaradi spleta nenaklonjenih okoliščin - sorodniki so bili pri svojem prizadevanju, da bi me odstranili iz nje, zelo uspešni. Ljubezen svojega življenja sem spoznal kmalu zatem, pa po vsem preživetem nisem bil dovolj moder, da bi se tega zavedel in se je oklenil, dokler je bil še čas. Ko sem jo izgubil, sem imel mnogo zvez, v katerih pa pravega žara ni hotelo biti več. Ženske so to kmalu opazile, pa še moje življenje ni potekalo ravno po ustaljenih tirnicah, in so zaradi vsega tega tudi odšle.
          Življenje je teklo naprej, leta so minevala, človek postane počasi bolj moder.
          Pa za dežjem na koncu spet posije sonce, z Nevio zdaj živiva na tem lepem koncu že kar nekaj let, rada se imava in dobro se razumeva.

 
Nevia in Lenča, Članska vas, 26. maj 2018

 
Kje si še, razen v Sloveniji, hodil po jamah?
 
          Razen v Sloveniji in naši nekdanji domovini Jugoslaviji po jamah drugje nisem hodil. Sem se pa leta 1987 pridružil alpinistični odpravi v Bolivijske Ande, v gorovje Cordillera Real. Med drugim sem se povzpel na drugi najvišji bolivijski vrh, Illimani (6438 m), in pa na Huayna Potosí (6088 m). Najbolj zanimivo je bilo od vsega to, da sem imel samo visoke pohodne čevlje, Adidas model Super trekking, nanje sem dal dereze in srečno prišel na oba vrhova.
          Ukvarjal sem se tudi z jadralskim padalstvom, v pionirskih časih tega športa. Enkrat pozimi sem letel izpod Kogla, v popolnoma neprimernih razmerah, pihal je severnik. Ko me je termika dvignila do turbulentnih tokov, mi je popolnoma zaprlo padalo in kakih 50 metrov sem padal v prostem padu, potem pa se je padalo zopet odprlo, kot po makadamu sem se vozil naprej, pdalo se je še enkrat zaprlo, za krajši čas, pa spet odprlo, nakar sem zajadral v gosto meglo nizke oblačnosti. Nekaj mučnih minut nisem videl nič, dokler se pod menoj niso začeli kazati obrisi doline Kamniške bistrice. Pod oblaki je bilo ozračje popolnoma mirno in sem polet s pristankom poleg gostilne "Pri Jurju" brez težav končal. Še bolj dramatično je bilo na Slivnici, ko se mi je tudi zaprlo padalo, pikiral sem kakih 100 metrov navpično v gozd in po spletu neverjetnih okoliščin pristal z ogromnima odtisoma v travnatem pobočju, ki sta jih pustili moji nogi. Veliko se jih je takrat polomilo - npr. Rene z Žanovim jadralnim zmajem na Blokah spomladi 1976 ali 1977. Najprej ga je dvignilo od tal, potem pa zabilo nazaj dol. Ko je priletel na krilo se je končalo s kompliciranim zlomom roke med komolcem in ramenom. Pol leta je bil na bolniški.
          K jadralnemu padalstvu sem pritegnil tudi sina, ki je pri štirinajstih letih že zmogel samostojen polet s Kriške gore in še kje, tudi s Krna.
 
Pri BC4, decembra 2005, si imel zelo lepe gojzarje in dereze. Rekel si, da so iz Namče Bazarja. Ob kakšni priliki je bilo to?
 
          To je bilo leta 1986, ko smo šli na Everest trek. Lepo smo se imeli, Prvič sem bil tam, organizator zadnji hip ni šel in smo se morali sami znajti, pa smo se kar dobro.
          Leta 1990 smo šli na Anapurna trek in ob tej priliki sva bila z Francijem Klunom namenjena na Kang guru (7.000 m). Eden od naših ni šel, ki bi moral pomagati nositi opremo do 6.000. Do 6.000 sva potem sama le prišla, še malo naprej, a sva uvidela, da je prehudo, da je bolj pametno, da ne greva. Vrnila sva se do šotora, prespala in se naslednjega dne spustila do doline in šla do vasi Nargaun, ki je 10 km od kitajske meje in kamor turisti niso zahajali. Vas je bila tipična že bolj tibetanska vas, kot pred 300 leti, v vasi sva dvakrat prespala, potem pa se prek sedla po ledeniku spustila v vas Manang med Anapurno in Vzhodnim Čulujem (6.584 m je visok).

 
Ama Dablam, 6.812 m, pogled z jugozahodne strani. 1986, foto J. Andjelić (objavljeno z dovoljenjem)

 
Z Mičem (Anton Simonič) sta tudi precej veslala ob Jadranu.
 
          Po težki poškodbi rame ob padcu s kolesom leta 2009 mi je zdravnik rekel, da me bo sicer poštimal, ampak da plezal in hodil po jamah pa ne bom nikoli več. Seveda ni bilo tako hudo, po jamah grem še zdaj, tudi na -1200 metrov sem po tem še bil. Kar se veslanja tiče: Vedel sem, da Mič veliko vesla pa sem mu rekel, da bi rad tudi sam malo poskusil. Leta 2010 sva šla nekajkrat v Istro veslat za kakšen dan, potem pa je šlo že bolj zares. Leta 2012 sva veslala od Korčule do Pirana, Leta 2013 od Dubrovnika do Reke, leta 2014 je bil pa na sporedu ponesrečeni odhod na Vis - začela sva v Srimu pri Vodicah, potem pa zaradi slabega vremena s Peklenskih otokov pri Hvaru nisva uspela priti več naprej. Leta 2015 sva šla po isti trasi še enkrat, tokrat uspešno, leta 2016 sva veslala iz Punta Križe na Cresu navzdol okrog Dugega otoka in nazaj, iz Silbe naravnost do Punta Križe v enem kosu, leta 2017 sva šla od Stona do Mljeta in naprej na Lastovo in ob Pelješcu nazaj do Stona, leta 2018 od Črne gore do Portoroža, leta 2019 od Šibenika do Reke. Bilo je, kot bi se slikovito izrazili naši bratje, svega i svačega, nekajkrat mi je, po domače rečeno, tudi kuzla v rit skakala. Ali lepše, bilo je adrenalinsko. Ko sva veslala od Biševa nazaj do Komiže na Visu (2015) naju je zajel močan veter in bili so taki valovi, da so polagali jadrnice. Midva pa sva se čez vodne hribe in doline valila proti Visu. Takrat sem šele prav spoznal, kakšen okus ima adrenalin, sem ga imel polna usta. Ves čas sem moral biti popolnoma skoncentriran, čisto na vsak val. Da bi se takrat prevrnil s kajakom niti pod razno ni bila varianta, tudi približno si ne upam predstavljati, kako bi se vse to lahko končalo. Ob Biševa do Komiže je približno dve milji, midva pa sva šla z vetrom in valovi prek celega Komiškega zaliva, čisto na koncu sva po diagonali le dosegla kopno in je bilo poti več kot 5 milj.
          Za prenočevanje se je bilo pač treba znajti, spala sva večinoma na prostem, po robinzonsko na obali, kakšen dan tudi v kampu ali na jadrnici pri kakšnem prijatelju. Pri tovrstnih podvigih je treba biti ustrezno opremljen in v največji meri upoštevati razmere na morju: vreme, veter, valove ... Vedno sva imela rešilne jopiče in klobuke za zaščito pred soncem, veslala sva z istim tempom, preudarno, v istem kurzu.

 
Jeti, ob zadnjih zavesljajih na veslaškem maratonu od Molunata pri črnogorski meji do Portoroža, 21. julija 2018

 
Kaj bi položil na srce vsem, ki se zdaj odločajo za jamarstvo?
 
          Ne glede na to, kaj delaš, česar se lotiš, tudi za jamarstvo velja, da se moraš stvari lotiti s srcem, z dušo in telesom. Meni je bilo jamarstvo že od začetka prava strast, avantura v neznano. In ko po dolgem trudu, ali po srečnem naključju prideš nekam, kamor še ni stopila človeška noga, je občutek res neopisljiv. Več kot je bilo prej truda, slajši je občutek.
          Po pravici povedano, je pa, ko sem se jaz odločal za jamarstvo, zelo velik vtis name naredila knjiga Operacija -1000 (Jean Cadoux, Operacija -1000, 1963, prevedla Henrieta Kunaver, 158 str., zbirka Globus, št. 32, opomba P.J.).
 
Te knjige, o raziskovanju prve jame na svetu, globlje kot 1,000 m, brezna Gouffre Berger v francoskih Alpah, tudi jaz ne bom nikoli pozabil. Še najbolj pa citata iz te knjige, ko so se po eni od akcij vračali domov: Pot domov je bila še ena tistih smrtno nevarnih voženj, ko je šofer vozil samo z enim očesom, z drugim pa je trdno spal ...
 
          Tu lahko še jaz kaj dodam. Ko smo še enkrat prišli iz Reneja ponoči, spati pri vhodu se ni dalo, imel sem še prvi avto, Škodo Felicijo karavan, moralo je biti okoli leta 2000, smo šli kar v dolino, namesto da bi šli kam spat. Bila je megla, pa smo se po poti še malo izgubljali in že bolj proti jutru prišli do avtov pri B postaji. Bili smo Lanko, Bina in jaz, morda je bil še kdo. V avtu sem bil sam in po makadamu navzdol z Gozdeca je še šlo. Na asfaltu pa ni šlo dlje kot nekaj sto metrov - zbudil sem se, ko je začelo ropotati, avto je bil že do polovice v jarku. Počasi sem ga zmanevriral nazaj na cesto, pri tem uničil en kolesni obroč z gumo vred (prednji levi), zadnje kolo je bilo tudi prizadeto, ampak še za silo vozno. Z rezervo sem se potem pripeljal do doma.

 
Primož Jakopin: V oknu prehoda kraške jame / Akt v rožnatem in modrozelenem, barvna kompozicija, 2020, po motivu iz 2006 (zgoraj kot rastrska reprodukcija, 900 x 676 pikslov).

 
Še dve malo manj jamarski vprašanji za konec. Najprej tvoja najljubša glasba?
 
          Pink Floydi na splošno, skladba Shine On You Crazy Diamond še posebej.
 
In tvoja najljubša barva?
 
          Tirkizna. Svetlo modra, ki gre na odtenek zelene. Barva Soče.

Povezani objavi:
 
Jurij Andjelić - Yeti : my caves are on Mt. Pršivec - stran v angleškem jeziku
Юрий Анджелич - Йети : мои пещеры находятся на горе Пршивец - stran v ruščini

  Stojan Sancin, božiček iz Boljunca, oktober 2020   Kudrat Poënovič Radžabov, starešina iz Dehibola, December 2021  
 

Stran je pripravil Primož Jakopin - Klok, ki sprejema tudi pripombe, na naslov primoz jakopin guest arnes si (vstavite pike in afno na ustrezna mesta). Slike so avtorjeve (copyright Primož Jakopin 2020) razen kadar je pod sliko naveden drug avtor ali avtorica - takrat so avtorske pravice njegove oziroma njene, z dovoljenjem za objavo na tej strani. Besedilo je pregledal Franc Marušič - Lanko in prispeval k odpravi nekaterih pomanjkljivosti, sodelovali pa so še Bojana Fajdiga, Vitalij Martinenko, Janez Vengar - član Giovanni, ki se je strinjal tudi z izdelavo risbe Vladimirja Posipaja po svoji fotografiji, Rafko Urankar - Cile, Andrej Gosar - Doza, Matija Perne, Tomi Lajovic, Joc Žibret - Aladin in Aleksander Štrukelj - Rambo. Stran je bila prvič postavljena 13. maja 2020, dopolnjena 14., 17., 20., 21. maja, 3. in 9. junija, 31. oktobra, 7. in 9., 19., 20., 21., 22., 23., 24., 25., 26., 28. novembra, 7., 30., 31. decembra 2020, 6. januarja, 2., 6. in 7. oktobra 2021, 3. februarja in 7. septembra 2022.

Naslov: https://www.jakopin.net/portraits/Jurij_Andjelic/index_si.php     1284